Up-251/02 - 9

8. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp 3943/01 z dne 12. 2. 2002 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške v Novi Gorici št. P-412/01 z dne 9. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik izpodbija pravnomočno odločbo sodnika za prekrške, s katero je bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 133. člena v zvezi s 130. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - v nadaljevanju ZDR). Izrečena mu je bila denarna kazen.

Ustavni pritožnik zatrjuje, da mu je bila z izpodbijanima odločbama kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Pritožnik navaja, da mu z izpodbijano odločbo sploh ni bilo dokazano, s čim naj bi storil prekršek. Odločitev sodnika za prekrške naj bi bila zgolj pavšalna. Meni, da bi mu moralo biti dokazano, da je s tem, ko je z delavkama podpisal pogodbo o delu za opravljanje začasnih del, kršil izrecno prepoved iz tretjega odstavka 45. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. I/91 - v nadaljevanju Kolektivna pogodba), saj je samo ta prepoved sankcionirana.

Dalje navaja, da je že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo zatrjeval, da za nobeno od obeh delavk delovna obremenitev ni predstavljala več kot 10 ur na teden, oziroma da ni bil izpolnjen nobeden od taksativno naštetih razlogov za delo s krajšim delovnim časom od polnega, zato tudi niso bili podani pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ali delovni čas, krajši od polnega. Senat za prekrške naj bi prvostopenjsko odločbo potrdil, ne da bi se do navedenih pritožbenih navedb opredelil. Razlaga zakona, uporabljena v izpodbijanih odločbah, bi bila po mnenju pritožnika uporabljiva zgolj v primeru, ko bi dejansko obstajale možnosti, da bi z delavkama sklenil kako drugo obliko delovnega razmerja. Po mnenju pritožnika pa zakonskih pogojev za to ni bilo, zato naj bi bil kršen 14. člen Ustave. Člen 22 Ustave naj bi bil prekršen s tem, ker pritožniku ni bila dana možnost enakega varstva pravic. Predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb in ustavitev postopka. Predlaga tudi, naj stroški postopka bremenijo proračun.

B.

Kolikor se pritožnikove navedbe nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in uporabo prava, mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekrških, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 25. 2. 1998, OdlUS VII, 118).

V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile s sporno odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnik zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Člen 22 Ustave pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljavljati ali bi le omejeno lahko uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico. V obravnavani zadevi očitno ne gre za tak primer. Pritožnik izpodbija stališče, ki sta ga Sodnik za prekrške in Senat za prekrške zavzela v zvezi z uporabo 2. točke prvega odstavka 133. člena ZDR in 45. člena Kolektivne pogodbe. S tem uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. To bi Ustavno sodišče lahko presojalo samo, če bi šlo za očitno napačno odločitev sodišča brez razumne pravne obrazložitve. Iz izpodbijanih odločb je razvidno, da sta prvostopenjski in drugostopenjski organ za postopek o prekršku pojasnila uporabo navedenih določb. Svoje stališče sta oprla na njihovo razlago in ga razumno obrazložila, zato jima ni mogoče očitati arbitrarnosti oziroma samovoljnosti.

Z navedbo, da se Senat za prekrške ni opredelil do pritožbenih navedb, pritožnik smiselno uveljavlja kršitev določbe 25. člena Ustave. Po navedeni določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe po 25. členu Ustave odgovarja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo treba, če bi bile utemeljene, izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Iz izpodbijane odločbe Senata za prekrške je razvidno, da je Senat za prekrške presojal utemeljenost pritožnikovih navedb, se do vseh navedb ustrezno opredelil in svojo odločitev razumno obrazložil. Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. Zato očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

Zgolj pavšalne navedbe pritožnika, da naj bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, saj je pritožnik ni z ničimer utemeljil.

Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene ustavne pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

Pritožnik je sicer predlagal, naj stroški postopka z ustavno pritožbo bremenijo proračun, ni pa stroškov priglasil, zato Ustavno sodišče o tem ni moglo odločati.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer