Jedro

Ni kaznivo dejanje obdolženca, ki je mladoletnega oškodovanca, katerega je zalotil pri tatvini v svojem stanovanju, udaril in mu prizadejal sled poškodb (neznatna družbena nevarnost).

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega E. M. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženi E. M.iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi drugim odstavkom 8. člena KZ SFRJ o p r o s t i obtožbe, da je z grdim ravnanjem prizadejal telesno ali duševno celovitost M.H. s tem, ker je dne 8.10.1991 okoli 12. ure v stanovanju U., ko je zalotil mladoletnega M. H. pri tatvini, le-tega s hokejsko palico udaril po hrbtu, ga udaril z roko in tudi brcal, kar je imelo za posledico, da je M. H. dobil kontuzijsko značno na hrbtu v predelu ledveve lopatice ter lumbalno levo v predelu ledvene hrbtenice, kontuzijske značke v predelu leve podlehti in dlani in sled v predelu levega kolena, kar je sled poškodbe, s čimer je prizadejal telesno ali duševno celovitost H., s tem naj bi storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 65. člena KZ RS.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice obremenjujejo proračun.

Oškodovanec M. H. se s premoženjsko pravnim zahtevkom napoti na pot pravde.

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 65. člena KZ RS. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora, ki pa ne bo izvršena, če obdolženec v preiskusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka; oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da spozna obodolženca za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 54. člena KZ RS oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tudi zagovornica obdolženca ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornica obdolženca je v odgovoru na pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca predlagala zavrnitev njegove pritožbe.

Pritožba obdolženčeve zagovornice je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ugotovilo popolno ter izvedlo tudi vse potrebne dokaze, dokaze ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni dvoma, da je obdolženec oškodovancu povzročil poškodbe kot izhajajo iz zdravniškega izvida z dne 8.10.1991 in jih je v izrek sodbe povzelo sodišče prve stopnje. Prepričljivi so razlogi v sodbi sodišča prve stopnje, da ni dokazov za zaključek, da bi ob isti priliki obdolženec oškodovancu tudi odlomil zob in da naj bi se v urinu oškodovanca pojavila kri, zaradi česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da dobljene poškodbe oškodovanca ne predstavljajo lahke telesne poškodbe v smislu kazenskega zakona, temveč gre za sled poškodb in zato ravnanje obdolženca opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 65. člena KZ RS. Pritožbene navedbe pooblaščenca oškodovanca, da naj bi obdolženec oškodovancu poškodoval tudi zob oziroma, da je oškodovanec v urinu imel kri, v zbranem dokaznem gradivu nimajo podlage. Oškodovanca je zdravnik v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani pregledal isti dan popoldan in takrat oškodovanec takšnih posledic ni navedel, niti jih ob pregledu ni ugotovil zdravnik. Da naj bi se v posledici dobljenih udarcev oškodovancu v urinu pojavila kri, kot je to izpovedala oškodovančeva mati, oškodovanec (ki je bil ob dogodku star 15 let) v svojih izpovedbah ni nikoli potrdil. Prav tako pa je šele 17.2.1994 (to je več kot dve leti po dogodku) oškodovanec v Zdravstvenem domu Ljubljana zahteval izdajo potrdila o poškodbi zoba, ki naj bi nastala ob dogodku dne 8.10.1991, pri tem pa je bilo ugotovljeno, da je oškodovanec v šolsko zobno ambulanto prišel prvič 10.12.1991 (to je dva meseca po dogodku) z bolečino ter mu je bila nudena prva pomoč, napoten je bil na slikanje zoba in naročen na zdravljenje, vendar se vse do februarja 1994 v ambulanto ni vrnil. Pri presoji obdolžencu očitanega dejanja, pa je pritožbeno sodišče zaključilo, da ne gre za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 65. členu KZ RS, ker navedeno dejanje pomeni za družbo neznatno nevarnost zaradi majhnega pomena in zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obdolženec oškodovanca zalotil v svojem stanovanju pri tatvini. Obdolžencu je tri mesece pred dogodkom iz stanovanja zginjal denar (devize) in je zato poskušal ugotoviti, kdo to dela. Kritičnega dne je obdolženec prišel domov zgodaj dopoldan. Najprej je zaslišal zvonenje na vhodnih vratih. Vrat ni odprl, takoj zatem pa je zaslišal odklepanje vrat svojega stanovanja. Glede na to, da so obdolžencu predtem iz stanovanja že zmanjkale devize, je logično lahko sklepal, da v njegovo stanovanje ponovno vstopa tat. Neznanca, ki je na tak način vstopil v njegovo stanovanje (in vrata za seboj na hitro zaklenil), je pričakal v temni predsobi s hokejsko palico v rokah in po neznancu udaril; takrat pa je prepoznal oškodovanca, fanta iz sosednjega vhoda. Obdolženec (v katerega stanovanje je oškodovanec vstopil protipravno in z namenom, da izvrši tatvino) je oškodovanca po takem načinu vstopa v stanovanje udaril, pri tem pa je oškodovanec dobil kontuzijske značke na hrbtu v predelu leve lopatice, lumbalno levo v predelu ledvene hrbtenice ter v predelu desne podlehti in dlani ter sled v predelu levega kolena (kot to izhaja iz izvida Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani z dne 8.10.1991, kjer je bil oškodovanec tega dne ob 16.40 uri pregledan). Glede na to, da je obdolžencu iz stanovanja predtem oškodovanec že bilo ukradel 5.700 DEM, je obdolženec ob dogodku dne 8.10.1991 le branil svoje stanovanje (katerega nedotaljivost mu jamči tudi Ustava) in premoženje pred ponovnim protipravnim posegom oškodovanca, pri tem pa oškodovancu povzročil neznatne posledice (podpludbe). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obdolženca ugodilo in obdolženca oprostilo.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

Izrek o premoženjsko pravnem zahtevku temeljni na določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP.