Jedro

Tožena stranka (ZPIZ RS) je z dnem uveljavitve Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino obvestila pristojnega nosilca zavarovanja v BiH, ki je na tej podlagi izdal odločbo in tožnici, ki je v RS izpolnila le 2 meseca in 17 dni pokojninske dobe (preostalo dobo pa je izpolnila v BiH), priznal pravico do starostne pokojnine. Zato je odločitev tožene stranke, da tožnici preneha pravica do starostne pokojnine v RS, pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 16. 12. 2008 in št. ... z dne 16. 2. 2009, s katerima je tožena stranka odločila, da tožnici preneha pravica do starostne pokojnine od 1. 8. 2008 dalje, da se s to odločbo nadomesti odločba št. ... z dne 18. 3. 1994, da se že izplačani zneski starostne pokojnine od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2008 poračunajo z zadržanimi zneski pokojnine, ki jo tožnica prejema iz Bosne in Hercegovine (BiH) in s pridobljenimi dajatvami po slovenski zakonodaji ter da se bo od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe tožnici pričela izplačevati pokojnina pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH, priznana z odločbo št. ... z dne 14. 11. 2008. Tožena stranka je še odločila, da pritožba in revizija ne zadržita izvršitve odločbe. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek, da se zadeva vrne v ponovni postopek toženi stranki ter podredni zahtevek, da se omenjeni odločbi odpravita ter toženi stranki naloži izdajo nove odločbe, s katero bo tožnici priznana pravica do izplačila razlike v višini pokojnine, kot jo je prejemala po odločbi št. ... z dne 18. 3. 1994 in zneskom pokojnine, ki jo prejema po odločbi nosilca v Bosni in Hercegovini z dne 14. 11. 2008 od 1. 8. 2008 dalje. Sklenilo je, da tožnica sama nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 3. odst. 37. čl. in 23. čl. Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Po določbi 3. odst. 37. čl. Sporazuma mora tožena stranka tožnici zagotoviti enako pravico, kot jo je uživala pred uveljavitvijo Sporazuma. Določba 23. čl. o upoštevanju zavarovalne dobe, krajše od 12 mesecev, naj bi veljala le za primere, ko se zavarovancu na novo odmerja pokojnino. Z odločbama tožene stranke je bilo poseženo v tožničino pravico iz pokojninskega zavarovanja, takšno ravnanje je v nasprotju z določbo 37. čl. Sporazuma in 5. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Kršena je tudi določba 155. čl. Ustave Republike Slovenije, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Sodišče prve stopnje je zmotno obrazložilo, da je tožena stranka napako oz. neutemeljen poseg v pridobljene pravice odpravila s priznanjem pravice do dodatka k pokojnini. Pravica do dodatka gre po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve, ta pravica pa nima ničesar skupnega z vsebino sporazuma. Tožena stranka bi morala, skladno z vsebino sporazuma, tožnici še nadalje izplačevati pokojnino v višini, kot jo je prejemala pred ratifikacijo sporazuma. Pritožbi prilaga odmerno odločbo za drugega zavarovanca, s čimer dokazuje, da tožena stranka tudi ostalim zavarovancem ne zagotavlja enakega obsega pravic, kot pred ponovno odmero pokojnine po sporazumu. Navedeno dokazuje, da tožena stranka ne ravna po 37. čl. Sporazuma. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo očitanih kršitev, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 355. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Državljani imajo po 50. čl. Ustave Republike Slovenije pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Po 2. odst. 153. čl. Ustave RS morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor. Med strankama ni sporno, da od 1. 7. 2008 velja Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter administrativni dogovor o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe, št. 10/2008 (Ur. l. RS, št. 37/2008), v nadaljnjem besedilu - Sporazum. Mednarodni sporazum je, izhajajoč iz omenjene ustavne odločbe, hierarhično višji akt od zakona, ki je del notranjenega prava.

Med strankama tudi ni sporno, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 1994 od 1. 9. 1993 dalje priznana pravica do starostne pokojnine, pri čemer je bilo upoštevano, da je dopolnila 22 let, 6 mesecev in 15 dni pokojninske dobe. Tožnica je sicer v Republiki Sloveniji dopolnila le 2 meseca in 17 dni pokojninske dobe z zaposlitvijo v obdobju od 14. 6. 1993 do 31. 8. 1993, ostalo dobo pa je dopolnila v obveznem zavarovanju pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH. Odločba tožene stranke, da tožnici preneha pravica do starostne pokojnine pri toženi stranki od 1. 8. 2008 je v skladu z določbama 23. in 37. čl. Sporazuma. Določba 5. odst. 37. čl. Sporazuma je povsem jasna in toženo stranko, ki je tožnici priznala starostno pokojnino na podlagi zavarovalne dobe, krajše od 12 mesecev, dopolnjene po zakonodaji v Republiki Sloveniji, obvezuje, da tožnici pokojnino ponovno odmeri z uporabo 23. čl. Sporazuma in 1. odst. 37. čl. Sporazuma. V 23. čl. Sporazuma je določeno, da se zavarovancu, katerega zavarovalna doba se upošteva po zakonodaji ene pogodbenice, vendar ne znaša skupaj 12 mesecev, ne prizna nobena dajatev. Po 1. odst. 37. čl. Sporazuma se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah Sporazuma. Če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, je pristojni organ dolžan začeti postopek po uradni dolžnosti (1. odstavek 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). V teh primerih velja dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, kot dan vložitve zahtevka po zakonodaji druge pogodbenice. Tako določene dajatve gredo od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

Iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka 1. 7. 2008, z dnem uveljavitve Sporazuma, obvestila pristojnega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH o začetku postopka v skladu s 37. čl. Sporazuma. Na tej podlagi je pristojni nosilec v BiH 14. 11. 2008 izdal odločbo, enako v skladu z določbo 37. čl. Sporazuma, da se tožnici prizna starostna pokojnina v mesečnem znesku 179,61 konvertibilnih mark od 1. 8. 2008 dalje. Odločitev, da tožnici v Republiki Sloveniji preneha pravica do starostne pokojnine od 1. 8. 2008 dalje je v skladu z omenjeno odločbo tujega nosilca zavarovanja in v skladu z ureditvijo v Sporazumu (23. čl.), po kateri se za zavarovalno dobo, krajšo od 12 mesecev pri posameznem nosilcu zavarovanja, dajatve ne priznajo.

Tožnica zmotno razlaga določbo 3. odst. 37. čl. Sporazuma, ker iz navedene določbe izhaja, da velja le za primere, ko je seštevek pokojnin, odmerjenih po zakonodajah obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, ki bi se na dan ponovne odmere izplačevala po zakonodaji ene pogodbenice. V tožničinem primeru ne gre za seštevek pokojnin, ker po določbah Sporazuma zaradi prekratkega obdobja zavarovanja v Republiki Sloveniji pri slovenskem nosilcu ne more uveljaviti pravic in ji zato tožena stranka ni dolžna priznati in izplačevati pokojnine.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.

Ker s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 165. v zvezi s 154. čl. ZPP sklenilo, da tožnica stroške pritožbe nosi sama.