Jedro

Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala višini uporabnine. S tem, ko je toženec nasprotoval kakršnemukoli plačilu uporabnine, je hkrati ugovarjal tudi sami višini uporabnine, zato jo je tožeča stranka dolžna tudi dokazati. Ni pa se mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je višina uporabnine glede na splošno znane podatke ustrezna. Višina uporabnine je namreč odvisna od mnogih dejavnikov (lega stanovanja, stanje in opremljenost stanovanja), ki pa niso splošno znani, zato bi sodišče prve stopnje moralo v zvezi z višino uporabnine izvesti s strani tožeče stranke predlagane dokaze. Na višino uporabnine pa bi lahko vplivala tudi okoliščina, da s tožencem v stanovanju živi tudi sin B..

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka uporabnine do plačila v roku 15 dni, ter naložilo toženi stranki povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 214.667,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, ki sta do 15.9.1999 skupaj živela v stanovanju na K., G., bila pa sta tudi solastnika stanovanja vsak do ene polovice.

Nasprotuje pa ugotovitvi, da se je morala tožnica zaradi nasilnega vedenja in ravnanja toženca izseliti iz skupnega domovanja. Tožnica je namreč sama povedala, da je toženec ni naganjal iz skupnega stanovanja, je pa sama tožencu grozila, da bo šla, ko bo imela možnost. Tožnica se je odselila k sebi znani osebi, skupaj z mlajšim sinom, starejšega sina pa je pustila očetu. Med pravdnima strankama je obstajal tak dogovor, da vsak obdrži po enega otroka in da pri tožencu ostane sin B., ki je bolj problematičen, in naj tudi zasede mamino polovico stanovanja. Mati je bila o tem dobro seznanjena.

Tožena stranka tako ni bila na noben način obogatena ali imela koristi od stvari, ki bi jo pridobil. Toženec je uporabljal le svoj del stanovanja, tožničin del uporablja sin tožeče stranke. Meni, da je uporabnina določena previsoko, za taka stanovanja je določena mesečna uporabina največ 35.000,00 SIT.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oz. po enaki vsebini sedanjega 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri lahko imetnik stvari, v primeru, ko nekdo uporabi njegovo stvar v svojo korist, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima. Določbo je treba razlagati po njenem namenu, ki je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica zapustila sporno stanovanje zaradi nevzdržnih razmer, saj je toženec nad njo izvajal psihično nasilje. Tako tožnica kot tudi priča G. B. sta namreč izpovedala, da če bi bile razmere drugačne, če ne bi bilo v družini psihičnega nasilja, bi gotovo ostali v spornem stanovanju in ne bi prišlo do razdrtja družine. Da se je tožnica iz stanovanja izselila k novemu partnerju, ker je končno dobila možnost, da lahko gre drugam, pa po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da se je tožnica iz stanovanja izselila prostovoljno. Od nikogar namreč ni mogoče zahtevati, da zaradi uresničevanja svojih lastninskih upravičenj trpi kakršnokoli nasilje.

Kadar v tem primeru lastnik preneha izvrševati posest nepremičnine in jo uporabljati, to ni posledica njegove volje, ampak je prikrajšanje v njegovem premoženju neprostovoljno. Vendar pa pritožba utemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine uporabnine. Višina nadomestila za uporabo tuje stvari je stvar dokazovanja, pri čemer je dokazno breme na strani tožeče stranke. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala višini uporabnine. S tem, ko je toženec nasprotoval kakršnemukoli plačilu uporabnine, je hkrati ugovarjal tudi sami višini uporabnine, zato jo je tožeča stranka dolžna tudi dokazati. Ni pa se mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je višina uporabnine glede na splošno znane podatke ustrezna. Višina uporabnine je namreč odvisna od mnogih dejavnikov (lega stanovanja, stanje in opremljenost stanovanja), ki pa niso splošno znani, zato bi sodišče prve stopnje moralo v zvezi z višino uporabnine izvesti s strani tožeče stranke predlagane dokaze. Na višino uporabine pa bi lahko vplivala tudi okoliščina, da s tožencem v stanovanju živi tudi sin B.. To dejstvo pa ni pomembno zgolj v primeru, če ga je toženec dolžan še preživljati, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Z ugovorom, da s tožencem v stanovanju živi tudi sin B., je toženec smiselno zatrjeval, da je njegova korist, ker stanovanja ne uporablja sam, eventualno manjša. Ali je njegova korist s tem dejansko manjša, pa je odvisno od nadaljnega dejstva, ali sin živi v stanovanju z dovoljenjem toženca ali toženke ali pa živi v stanovanju brez kakršnegakoli dovoljenja solastnikov. Le v primeru, če bi se izkazalo, da sin živi v stanovanju le s toženčevim soglasjem, ne pa tudi s soglasjem tožnice, bi lahko obveljal zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec prevzel stanovanje v svojo izključno posest in s tem tudi nase prevzel tveganje, ali mu bo objekt prinašal dohodek.

Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da tožničin del stanovanja uporablja sin tožeče stranke, zaradi česar tožena stranka ni bila na noben način obogatena. Da je med pravdnima strankama obstajal tak dogovor, pritožba navaja sedaj prvič v pritožbi, zato tega dejstva ni več mogoče upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožba namreč tudi ne pojasni, zakaj tega dejstva ni pojasnila pravočasno pred sodiščem prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje protispisno štelo, da tožena stranka ni ugovarjala višini uporabnine, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi ni ugotavljalo relevatnih dejstev v zvezi z višino uporabnine.

Pritožbi tožene stranke je bilo treba zato ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi navedeno pomanjkljivost in dopolni dokazni postopek v zvezi z relevantnimi dejstvi glede višine uporabnine, na katere je v obrazložitvi sklepa opozorilo pritožbeno sodišče. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka

165. člena ZPP.