Jedro

Eden od kumulativno zahtevanih pogojev za uporabo prvega odstavka 191. člena ZOR je tudi, da škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti. Tega drugi toženec, verjetno zaradi ugotovljene kršitve cestno-prometnega pravila in razlogov kazenske sodbe, da je kaznivo dejanje storil z zavestno malomarnostjo, sploh ni zatrjeval. Pri tožniku gre za izjemen primer z zelo hudimi in dolgotrajnimi duševnimi bolečinami zaradi več oblik nepremoženjske škode, ki se med seboj prepletajo in katerih posledice se manifestirajo na številnih ravneh njegove osebnosti. Prej nadpovprečno intelektualno in telesno sposoben mlad človek je sedaj le na meji med nizkim povprečjem in podpovprečjem, njegove telesne sposobnosti so izrazito slabe, vsega tega pa se zelo dobro zaveda. Druga tožnica zaradi sinove osebnostne in telesne spremenjenosti trpi hude duševne bolečine, saj je njen sin trajni invalid, in ni sposoben samostojnega življenja brez ustreznega nadzora in ki zapada v depresivna razpoloženja.

V sodni praksi se je že uveljavilo stališče, da se za škodne primere, do katerih je prišlo v času po osamosvojitvi do izdaje prvega odloka, ustrezno upošteva minimalna zavarovalna vsota iz tega odloka.

Ob odsotnosti dogovora pravdnih strank o metodi valorizacije zavarovalne vsote je pritožbeno sodišče lahko izbralo tudi v sodni praksi sprejeto metodo z upoštevanjem povprečne neto plače in pri tem uporabilo znane in objavljene podatke o povprečnih neto plačah v določenih obdobjih.

Izrek

Vse tri revizije se zavrnejo.

Obrazložitev

Tožnik se je kot motorist hudo telesno poškodoval 12.7.1991 v Izoli v prometni nesreči, ki jo je z nepravilno vožnjo v križišče z neprednostne na prednostno cesto povzročil drugi toženec kot voznik osebnega avtomobila. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju obema tožencema naložilo, da morata tožniku nerazdelno plačati znesek 11,844.434 SIT in od 22.6.1994 dalje plačevati mesečno rento, presežni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, za tujo pomoč in za plačevanje višje rente je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Z dopolnilno sodbo je odločilo tudi o tožničinem zahtevku in obema tožencema naložilo nerazdelno plačilo 2,500.000 SIT, s sklepom o popravi te sodbe pa odpravilo očitno pomoto v datumu o pričetku teka zamudnih obresti od prisojene glavnice.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah prvega tožnika in obeh tožencev odločilo tako, da je razveljavilo prisodilni in zavrnilni del sodbe prve stopnje glede tožnikovega rentnega zahtevka ter stroškovno odločitev in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delno je spremenilo odločitev o višini obema tožencema naložene obveznosti za plačilo odškodnine prvemu tožniku tako, da jima je naložilo nerazdelno plačilo zneska 11,844.342 SIT (in ne 11,844,434 SIT), spremenilo pa je tudi odločitev prvega sodišča o tožničinem zahtevku za premoženjsko škodo tako, da je njen tožbeni zahtevek za znesek 500.000 SIT zavrnilo. V ostalem delu je pritožbe zavrnilo in v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje so vložili pravočasne revizije tožnik in oba toženca.

Tožnik v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, torej za še dodatnih 500.000 SIT za strah, dodatnih 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in dodatnih 3,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, pa tudi še dodatnih 2,200.000 SIT za tujo pomoč. V reviziji podrobno povzema vse ugotovitve obeh sodišč o obsegu nepremoženjske škode, pri premoženjski škodi pa opozarja, da je sodišče druge stopnje navedlo, da prisojeni znesek 1,300.000 SIT predstavlja 445 SIT dnevno za preteklih osem let, pri čemer pa je sodišče druge stopnje prezrlo bodočo škodo, saj bo tožnik še naprej potreboval nadzor pri poklicnem delu in tudi ob pogostih depresivnih stanjih.

Prva toženka v svoji reviziji uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija prisojo nad 8,130.434 SIT in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe. V pritožbi je izpodbijala prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti nad 500.000 SIT oziroma za 1,500.000 SIT. Sodišče druge stopnje je združilo postavke za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti ter za strah v skupno prisojo 16,500.000 SIT. Glede na tako stališče prva toženka sedaj uveljavlja, da ne ve, koliko je prisojeno za duševne bolečine zaradi skaženosti oziroma da bi bila za vse tri oblike nepremoženjske škode primerna odškodnina le 15,000.000 SIT. Pri tuji pomoči gre pretežno za stroške v zvezi z opravljanjem tožnikovega poklica, taka pomoč pa ni potrebna v zvezi z zdravljenjem in je zato ni mogoče šteti med stroške iz drugega odstavka 193. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri uporabi drugačne zavarovalne vsote in njeni valorizaciji pa je sodišče druge stopnje storilo poleg materialnopravnih tudi procesne kršitve. Nobena pravdna stranka ni izpodbijala samega načina valorizacije in je zato nerazumljiva odločitev, da naj bi sodišče prve stopnje pri tem vprašanju zmotno uporabilo materialno pravo. Izračun zavarovalne vsote je ugotavljanje dejanskega stanja. Sodna praksa je že dolgo enotna, katera zavarovalna vsota se upošteva. Sodišče prve stopnje je v skladu s tako sodno prakso pravilno upoštevalo zavarovalno vsoto iz časa škodnega dogodka. Zato je napačna uporaba zavarovalne vsote iz marca oziroma aprila 1992. Sodišče prve stopnje je na 3. strani sodbe pojasnilo, za kakšen indeks gre pri številki 829,3. Zato so razlogi druge stopnje o tem vprašanju protispisni. Način valorizacije, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, je mogoče preveriti, tega pa ni mogoče glede načina, ki ga je uporabilo sodišče druge stopnje. Pri ugotavljanju plače v času odloka in izdaje sodbe je sodišče druge stopnje samo izvedlo nove dokaze, pri čemer ni pojasnjeno, od kod mu ti podatki, kakšna je bila neto plača v marcu oziroma aprilu 1992 in zato te sodbe ni mogoče preizkusiti. Končno je neživljenjski tudi zaključek, da se je tožnikovo zdravstveno stanje stabiliziralo šele s podajo izvedenskega mnenja pred pravdo. Iz tega izvedenskega mnenja izhaja datum 7.7.1992 kot datum zaključka zdravljenja. Takrat se je obseg tožnikove škode stabiliziral, takrat je za ta obseg zvedela tudi tožnikova mati. Zato je njen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njenega sina zastaral pred vložitvijo tožbe. Sicer pa revidentka še meni, da niti ne gre za posebno hudo invalidnost in da je drugi tožnici prisojena odškodnina pretirana.

Drugi toženec v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njega oprosti solidarne obveznosti plačila odškodnine in da se prisoja zniža do višine takratne zavarovalne vsote, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožnik je vozil prehitro in s tem prispeval k višini škode. Odškodnina je za vse škodne postavke previsoko določena. Ni nobenega razloga, da bi moral drugi toženec solidarno s prvo toženko plačati tudi znesek do višine zavarovalne vsote. Prva toženka niti ni ugovarjala višini zavarovalne vsote. Zadnja vloga z novim zneskom odškodnine je bila vložena po preteku treh let, zato je velik del zahtevka zastaral. Ni upoštevano gmotno stanje in zmožnosti drugega toženca, ki tako visoke odškodnine ne bo zmogel plačati in bo ostal brez sredstev za lastno preživljanje.

Vse tri revizije so bile vročene nasprotnim strankam, ki niso vložile revizijskega odgovora, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročenih revizijah ni izjavilo.

Revizije niso utemeljene.

Revizijsko sodišče bo v nadaljevanju ugovore v vseh treh revizijah obravnavalo po sklopih posameznih vprašanj.

O temelju odškodninskega zahtevka prvega tožnika in o zmanjšanju odškodnine Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov potek prometne nesreče obširno navedlo v razlogih na straneh 4 do 6 svoje sodbe. V teh razlogih ni podlage za revizijsko trditev drugega toženca o prehitri vožnji motorista. Nasprotno, sodišče je sprejelo izvedenčeve ugotovitve, da je motorist pred trčenjem vozil le s hitrostjo 15 km/h in da je bil drugi toženec tisti, ki se pred vožnjo v križišče z neprednostne ceste, kjer je bil tudi prometni znak STOP, ni ustavil ali vsaj ni dovolj prepričal, da je cesta z njegove leve strani prosta. Tožnik nesreče glede na konkretne ugotovljene okoliščine ni mogel preprečiti. Zato je pravilen zaključek obeh sodišč, da je za prometno nesrečo izključno kriv drugi toženec. Taka odločitev je skladna s prvim odstavkom 178. člena ZOR, po katerem se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornost. O tožnikovi sokrivdi zato ni mogoče govoriti.

Ugovor drugega toženca o neupoštevanju njegovega gmotnega stanja bi bilo mogoče pravno opredeliti kot zahtevo za zmanjšanje odškodnine po prvem odstavku 191. člena ZOR le, če bi bil ugovor dovolj konkreten in bi tudi uveljavljal vse kumulativno zahtevane pogoje za uporabo te zakonske določbe. Drugi toženec je začel zatrjevati svoje slabo premoženjsko stanje šele v pritožbi proti prvi sodbi, ki je bila kasneje razveljavljena, in tega ugovora niti v drugem sojenju niti v pritožbi proti drugi sodbi ni dopolnil. Ob le pavšalnem sklicevanju na slabo premoženjsko stanje se sodiščema s temi trditvami ni bilo treba posebej ukvarjati. Samo zaradi revizijskega vztrajanja pri vsebinsko enako skopih trditvah revizijsko sodišče pojasnjuje, da je eden od kumulativno zahtevanih pogojev za uporabo prvega odstavka 191. člena ZOR tudi, da škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti. Tega drugi toženec, verjetno zaradi ugotovljene kršitve cestno-prometnega pravila in razlogov kazenske sodbe, da je kaznivo dejanje storil z zavestno malomarnostjo, sploh ni zatrjeval. O nepremoženjski škodi prvega tožnika Tožnik je v obravnavani nesreči 12.7.1991 utrpel zelo hude telesne poškodbe: pretres možganov, udarnine možganov s posledično krvavitvijo v desno stran možganov, rano na glavi, odrgnine na spodnjih udih, v začetku delno ohromelost leve strani telesa, med večletnim zdravljenjem pa je zaradi splošne oslabelosti prebolel tudi tuberkulozo. Razlogi obeh sodišč o telesnih bolečinah, strahu, duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti so obširni in navedeni na več straneh vsake sodbe, revizijske trditve obeh tožencev o previsoki odmeri so le pavšalne, tožnikove revizijske trditve pa podrobneje povzemajo v obeh sodbah natančno ugotovljen obseg nepremoženjske škode. Zato revizijsko sodišče povzema le nekatere od pomembnejših ugotovitev obeh sodišč.

V času nesreče 28 let star tožnik je bil uspešen študent - absolvent arhitekture tik pred diplomo, poleg tega pa državni prvak v jadranju na deski, udeleženec evropskih in svetovnih tekmovanj, mednarodni smučarski učitelj, obvladoval je štiri tuje jezike, ukvarjal se je tudi s prevozi jaht v tuja pristanišča itd. Zaradi poškodbe je bil devet dni v komi, po dobrem mesecu dni je iz bolnice odšel v Zavod za rehabilitacijo invalidov (ZRI) v Ljubljani, kjer je bil na zdravljenju dvakrat po več mesecev, hodil je v številna zdravilišča, na številne preiskave in kontrolne preglede, zbolel za tuberkulozo na obeh pljučnih krilih in bil tudi zaradi tega v bolnici, nato pa nadaljeval z zdravljenjem osnovne poškodbe vsaj do jeseni 1993. Sodišče prve stopnje mu je za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo vseh zahtevanih 2,500.000 SIT, s tako prisojo pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje.

Za izredno intenziven in dolgotrajen strah v času zdravljenja, zaradi katerega je prejemal tudi pomirjevala, utemeljeno pa ga je skrbelo zlasti glede možnosti restitucije njegovih intelektualnih, pa tudi telesnih sposobnosti, mu je sodišče prve stopnje prisodilo 1,500.000 SIT odškodnine, presežnost zahtevanih 500.000 SIT pa je zavrnilo.

Tožnikova telesna podoba je v primerjavi s tisto pred nesrečo popolnoma spremenjena zaradi nekontroliranih gibov, krčev v levi nogi, nenormalne hoje, kar vse tožnik močno doživlja. Sodišče prve stopnje mu je za duševne bolečine zaradi skaženosti prisodilo 2,000.000 SIT odškodnine, presežno zahtevanih 500.000 SIT pa zavrnilo.

Sedanje tožnikove sposobnosti so v primerjavi s tistimi pred nesrečo drastično spremenjene. Tožnik je to spremembo opisal z besedami, da je bil pred nesrečo tako uspešen, da je hodil vedno po stopnicah navzgor, po nesreči pa gre po stopnicah le navzdol, ni več moški, ampak otrok, ki samo stopica na mestu. Zaradi njegovih prejšnjih izrednih sposobnosti se je kljub hudi poškodbi uspel rehabilitirati, vendar le na tako stanje, da je sedaj na meji med nizkim povprečjem in podpovprečjem tako glede duševnih kot tudi telesnih sposobnosti. Z odločbo ZPIZ je ugotovljena 70% telesna okvara zaradi trajnih organskih motenj telesne, nevrološke in psihološke narave. Tožnik se je po nesreči moral na novo učiti vsega, govora, hoje, branja, pisanja itd. Izvedenec ugotavlja, da je postal človek z izrazito kognitivnimi primanjkljaji, z osebnostnimi spremembami in z bistveno slabo telesno zmogljivostjo. Kljub prejšnjemu izrednemu spominu in nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim ima sedaj motnje zapomljivosti, miselne koncentracije, motnje govora, ne najde prave besede, skače iz ene teme na drugo, težko sledi osnovni misli, psihomotorično je nemiren, nima obstanka, slabo obvladuje čustvene vzgibe, vedenje je impulzivno z nenadnimi izbruhi kričanja in napadalnosti, sedaj je negativno in pesimistično naravnan do okolice in zlasti do sebe, je čustveno labilen, nekritičen do svojih zmožnosti, žal pa se boleče zaveda, kaj je bil prej in kaj je sedaj. Zaradi osebnostne spremenjenosti, čustvene labilnosti, pozabljivosti itd. bo imel velike težave pri osnovanju družine. Vsak dan mora vlagati povečane telesne in duševne napore v osnovne aktivnosti, med drugim tudi zaradi slabega in dvojnega vida, neenakomerne hoje, pozabljivosti itd. Ni več sposoben samostojnega življenja, njegovo ravnanje je zaradi motenj v spominu in duševni sferi tako, da v določenih konkretnih situacijah pomeni zanj nevarnost in zato potrebuje nadzor, pa tudi pomoč pri opravljanju nalog izbranega poklica. Študija ni uspel dokončati. Sodišče prve stopnje mu je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 13,000.000 SIT odškodnine in presežno zahtevanih 3,000.000 SIT zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tudi glede na razloge prve stopnje, ki temelje na ugotovitvah izvedencev in tožnikovi izpovedi, presodilo, da gre za izjemen primer, ko so zelo hude in dolgotrajne duševne bolečine posledice številnih dejavnikov, da se te posledice manifestirajo na številnih ravneh tožnikove osebnosti, da je zelo težko določiti mejo med duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, zaradi skaženosti in strahom. Zato je odločilo, da znaša pravična odškodnina za te tri oblike nepremoženjske škode 16,500.000 SIT. S takimi razlogi je torej prisodilo enotno odškodnino, ki glede na razloge sodišča prve stopnje predstavlja seštevek prisoje odškodnine za te tri oblike nepremoženjske škode. Revizijsko sodišče se z razlogi za prisojo enotne odškodnine strinja. Neutemeljen je zato revizijski očitek prve toženke, da sedaj ne ve, koliko je prisojeno za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 2,500.000 SIT in za ostale oblike nepremoženjske škode v znesku 16,500.000 SIT, skupaj torej 19,000.000 SIT, predstavlja pravično odškodnino po 200. in 203. členu ZOR, saj je škoda ustrezno konkretizirana in individualizirana, navedeni znesek pa v primerjavi s prisojo odškodnin v primerljivih zadevah ne odstopa v nobeno smer. Ker so pravilno upoštevana vsa merila za prisojo pravične denarne odškodnine, vse tri revidentke neutemeljeno uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava.

O premoženjski škodi prvega tožnika Tožnik je zahteval tudi plačilo 3,500.000 SIT odškodnine za tujo pomoč. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 1,300.000 SIT in presežni tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je s tako odločitvijo strinjalo. Obe sodišči, ki se sklicujeta na izvedensko mnenje, ugotavljata razloge za potrebno intenzivno tujo pomoč v času rehabilitacije, pa tudi sedaj, ko se ta pomoč veže na opravljanje nalog izbranega poklica, na osebnostnem področju pa na nadzor zaradi motenj spomina, slabega obvladovanja impulzivnosti in pogostih depresij, pri čemer še ugotavljata, da je že prišlo tudi do objektivno nevarnih situacij in do nevarnosti, da bi si tožnik kaj storil. Sodišče druge stopnje je kot dodaten kriterij za tako prisojo opravilo primerjavo s podatki iz tabele dodatkov invalidskega, pokojninskega in socialnega zavarovanja ter ugotovilo, da prisojeni znesek predstavlja 445 SIT dnevno za preteklih osem let. Tožnik in prva toženka pri tej prisoji neutemeljeno očitata sodiščema zmotno uporabo materialnega prava. Prva toženka se zmotno sklicuje na drugi odstavek 193. člena ZOR, saj ne gre za stroške zdravljenja umrle, pač pa preživele osebe. Povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ureja 195. člen ZOR, ki v prvem odstavku nalaga povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem, pa tudi drugih potrebnih stroškov. Med take druge stroške po ustaljeni sodni praksi spadajo stroški za tujo pomoč in nego tudi po končanem zdravljenju, če so škodne posledice take, da se kaže tudi takšna škoda. V obravnavanem primeru je obstoj take premoženjske škode dokazan. Tožnik neutemeljeno izpodbija zavrnitev presežnega dela tega tožbenega zahtevka z opozarjanjem na bodočo škodo, saj v okviru uveljavljanega tožbenega zahtevka za tako škodo ni zakonske podlage v prvem odstavku 195. člena ZOR, pač pa v drugem odstavku istega člena, po katerem se tudi odškodnina za trajno povečane potrebe, s tem pa je povezana tudi tuja pomoč, prisoja v obliki denarne rente. O tožnikovem rentnem zahtevku glede na razveljavitveni del pritožbene odločbe še ni odločeno.

O nepremoženjski škodi druge tožnice in ugovoru zastaranja Revizijsko sodišče soglaša z razlogi obeh sodišč, da gre pri prvem tožniku za tak obseg nepremoženjske škode, da ga je treba uvrstiti med primere posebne težke invalidnosti, torej da ugotovljeni obseg njegove škode izpolnjuje zahteve pravnega standarda iz tretjega odstavka 201. člena ZOR. Ugotovljene so trajne in nepopravljive posledice njegove telesne in duševne integritete zaradi organskih motenj telesne, nevrološke in psihološke narave. Sodišče druge stopnje utemeljeno poudarja, da gre pri tožniku za izjemen primer z zelo hudimi in dolgotrajnimi duševnimi bolečinami zaradi več oblik nepremoženjske škode, ki se med seboj prepletajo in katerih posledice se manifestirajo na številnih ravneh njegove osebnosti. Podrobnosti so razvidne iz dosedanjih razlogov te revizijske odločbe, bistvena pa je ugotovitev, da je prej nadpovprečno intelektualno in telesno sposoben mlad človek sedaj le na meji med nizkim povprečjem in podpovprečjem, da so njegove telesne sposobnosti izrazito slabe in da se vsega tega zelo dobro zaveda. Druga tožnica zaradi sinove osebnostne in telesne spremenjenosti trpi duševne bolečine, ki jih je težko opisati, ki pa so bile zelo intenzivne že od vsega začetka, ko je bila soočena z diagnozo, ko je bila najprej ob njegovi bolniški postelji, nato pa se je intenzivno vključila v rehabilitacijski program in v fizioterapijo, mu ves čas stala ob strani in mu tudi sedaj nudi pomoč. Dejstvo je, da je njen sin trajni invalid, da ni sposoben samostojnega življenja brez ustreznega nadzora in da zapada v depresivna razpoloženja. Zato je utemeljena prisoja 2,000.000 SIT odškodnine za njene duševne bolečine zaradi posebne težke sinove invalidnosti. Drugačne revizijske trditve prve toženke so torej materialnopravno zmotne.

Revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom obeh sodišč o neutemeljenosti ugovora zastaranja odškodninske terjatve druge tožnice. Ta tožnica se je pravdi pridružila in uveljavljala zahtevek po tretjem odstavku 201. člena ZOR z izjavo na naroku 26.6.1996. Ker je do škodnega dogodka prišlo 12.7.1991, je bilo v postopku sporno le, ali je zamudila triletni subjektivni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR. Obe sodišči sta se opredelili, da je tožnica zvedela za obseg škode s sprejemom izvedenskega mnenja iz novembra 1993. Pritožbeno sodišče je s pravilnimi razlogi na 19. in 20. strani sodbe zavrnilo stališče prve toženke, da naj bi se tožnikovo zdravstveno stanje po podatkih zdravstvene dokumentacije stabiliziralo že 17.7.1992. Opozorilo je, da iz listin izhaja, da je tožnik zaradi splošnega padca odpornosti, ki je posledica obravnavane poškodbe, zbolel še za tuberkulozo na obeh pljučnih krilih in se je zaradi tega v avgustu 1992 zdravil tudi bolnici, nato pa nadaljeval z osnovnim zdravljenjem in hodil na številne fizioterapije in preglede. Kljub takim razlogom prva toženka v reviziji še vedno omenja datum 17.7.1992. Zato revizijsko sodišče dodaja, da sodišče druge stopnje med kasnejšimi pregledi omenja tudi nevrologovo priporočilo za CT glave. Tožnik je bil namreč hospitaliziran pri ZRI zaradi nevrofizioterapije tudi v času od 30.8.1993 do 3.9.1993 (listna številka 98 spisa, tretja stran izvedenskega mnenja dr. S.), nato pa so mu 13.9.1993 opravili ponovni CT glave in na mestu izliva krvi ob poškodbi ugotovili manjše področje atrofije možganovine (listna številka 7 in 8 spisa, mnenje pred pravdo). Opozorilo sodišča druge stopnje na ta pregled je torej utemeljeno, obseg škode se je takrat še ugotavljal, tožnica pa je za rezultat pregleda zvedela vsaj v času od septembra 1993, ko je bil pregled opravljen, do novembra 1993, ko je prejela izvedensko mnenje pred pravdo. Ko je 26.6.1996 vložila tožbo, triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR še ni potekel. O zavarovalni vsoti in njeni valorizaciji Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti je bilo sklenjeno 30.9.1990 za znesek dva milijona takratnih dinarjev. Sodišče prve stopnje je zavarovalno vsoto, ki je veljala na dan škodnega dogodka, valoriziralo z indeksom 829,3, veljavnim na dan izdaje sodbe, na znesek 16,586.600 SIT. Sodišče druge stopnje je upoštevalo najnižjo zavarovalno vsoto, ki jo je po osamosvojitvi določila Vlada Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/91) v višini 6,000.000 SIT in na straneh 15 in 16 sodbe navedlo obširne in pravilne razloge za tako odločitev. Ugotovilo je, da ta znesek predstavlja 297 plač in ga ob upoštevanju tega kriterija valoriziralo na znesek 31,523.580 SIT.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija prve toženke tej odločitvi sodišča druge stopnje neutemeljeno očita materialne in procesne kršitve. Zmotno je njeno izhodišče, da naj bi se sodna praksa poenotila pri upoštevanju (samo) tiste zavarovalne vsote, ki je veljala v času škodnega dogodka. V nekaterih primerih upoštevanje te zavarovalne vsote ne pripelje do ustreznega rezultata, torej takega, ki bi upošteval osnovni namen obveznega zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila po Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 17/90 - ZTSPOZ 1990), da so s tem zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih. Med take izjemne škode v smislu kritja zavarovanja vsekakor ne spada huda telesna poškodba le enega oškodovanca. Ker zvezna vlada v času visoke inflacije ni ustrezno opravljala svoje dolžnosti, da z odlokom zvišuje najnižjo zavarovalno vsoto, je bilo vprašanje valorizacije zavarovalne vsote že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije zelo pereče. Po osamosvojitvi pa niti ni bilo več podlage za upoštevanje odlokov bivše zvezne vlade (prvi odstavek 4. člena UZITUL - Ur. l. št. 1/91-I). Vlada Republike Slovenije je bila po 25.6.1991 dolžna ohranjati nivo varstva, ki ga daje oškodovancu sistem obveznega avtomobilskega zavarovanja. Zato je treba najnižjo zavarovalno vsoto obveznega zavarovanja za čas od 25.6.1991 do prvega odloka ugotavljati po odloku Vlade Republike Slovenije, ki je bil v Uradnem listu objavljen 3.4.1992 in je pričel veljati 15. dan po objavi, najnižjo zavarovalno vsoto pa je določil z zneskom 6,000.000 SIT. Odlok je vlada sprejela že na seji 26.3.1992 in je pri tem lahko upoštevala takrat znani podatek o povprečni neti plači v februarju 1992. Tedaj je povprečna neto plača znašala 20.208 SIT in je zato znesek 6,000.000 SIT predstavljal 297 povprečnih neto plač.

Katero zavarovalno vsoto je primerno v določeni zadevi upoštevati, je stvar materialnopravne in ne dejanske presoje. Po osamosvojitvi Republike Slovenije je bila Vlada Republike Slovenije z izdajo ustreznega odloka dolžna zagotoviti ustrezno raven varstva oškodovancev in s tem tudi ustrezno raven socializacije škod iz motornega prometa. Da je to storila šele devet mesecev po osamosvojitvi, ne more iti v breme oškodovancev, ki so za škodo, do katere je prišlo po 25.6.1991, že pridobili pravico zahtevati od zavarovalnice plačilo odškodnine. Iz teh razlogov se je v sodni praksi že uveljavilo stališče, da se za škodne primere, do katerih je prišlo v času po osamosvojitvi do izdaje prvega odloka, ustrezno upošteva minimalna zavarovalna vsota iz tega odloka (na primer odločbi VS RS II Ips 366/98, II Ips 49/2000 - objavljena tudi v Zbirki odločb 2000 VS RS, Civilni oddelek). Drugačno revizijsko stališče prve toženke je torej zmotno. Revizijsko sodišče pripominja, da je tako njeno stališče tudi v nasprotju s stališčem v njenem dopisu z dne 27.1.1994 (listna številka 4 spisa), da je treba upoštevati zavarovalno vsoto 6,000.000 SIT.

Zmotno je tudi njeno stališče v zvezi s samo valorizacijo zavarovalne vsote. Pravdni stranki se nista dogovorili za način valorizacije. Oba tožnika sta se še na zadnjem naroku valorizaciji upirala, saj sta se upirala tudi ugovoru o omejeni zavarovalni vsoti in prvi toženki predlagala, da naj v primeru, če pri tem ugovoru vztraja, plača odškodnino po razmerah v času škodnega dogodka in zamudne obresti od takrat dalje (listna številka 247 spisa). Ker sta v pritožbi vztrajala pri plačilu celotnega tožbenega zahtevka (torej ne glede na zavarovalno vsoto), je nesprejemljiva revizijska trditev prve toženke, da nista ugovarjala valorizaciji oziroma načinu valorizacije. Če se pravdni stranki ne dogovorita za način valorizacije, lahko sodišče samo izbere, katerega od več možnih načinov bo uporabilo. Ne glede na res premajhno določnost razlogov sodišča prve stopnje, kateri indeks je uporabilo, je pritožbeno sodišče pravilno poudarilo, da so lahko primerne različne metode ugotavljanja realne vrednosti zavarovalne vsote, ki so se oblikovale v sodni praksi, saj ni zakonske podlage za izključno primernost ene same metode. Ob odsotnosti dogovora pravdnih strank je pritožbeno sodišče izbralo tudi v sodni praksi sprejeto metodo z upoštevanjem povprečne neto plače in pri tem uporabilo znane in objavljene podatke o povprečnih neto plačah v določenih obdobjih. S pomočjo te metode je nato ugotovilo, da je tudi ob upoštevanju valorizirane akontacije prisojeni znesek še v okviru valorizirane zavarovalne vsote. Le manjša in nepomembna sprememba prisojenega zneska je posledica računske napake pri valorizacije akontacije, na kar je opozorila prva toženka v svoji pritožbi. Revizijsko sodišče še dodaja, da tudi prisoja drugi tožnici odmerjenega zneska ostaja v okviru valorizirane zavarovalne vsote.

Pravkar pojasnjeni razlogi so hkrati tudi odgovor na revizijske trditve prve toženke o materialnopravnih in procesnih kršitvah pri ugotavljanju in valorizaciji zavarovalne vsote. Procesnih kršitev ni, saj gre za odločanje na materialnopravnem področju, sama odločitev pa je bila tudi materialnopravno pravilna.

Ostane le še odgovor na upiranje drugega toženca, da vsaj do višine zavarovalne vsote ni solidarno zavezan za plačilo odškodnine. Na ta ugovor sta pravilno odgovorili že sodišči prve in druge stopnje, da gre za solidarno obveznost neposrednega povzročitelja nesreče in zavarovalnice, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje, kar pomeni, da lahko oškodovanec izbira, katerega bo tožil, lahko pa zahteva solidarno plačilo tudi od obeh tožencev (iz 414. člena ZOR). Pravica odškodovanca do direktne tožbe proti zavarovalnici je v 941. členu ZOR določena zaradi varstva oškodovanca in ne razbremenjuje neposrednega povzročitelja nesreče njegove odškodninske odgovornosti. Neposredni povzročitelj kljub oškodovančevi pravici iz 941. člena ZOR še vedno ostaja odškodninsko odgovoren na podlagi drugih zakonskih določb, v obravnavani zadevi na podlagi prvega odstavka 178. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem zavrnilo neutemeljene revizije prvega tožnika, prve toženke in drugega toženca. Revizijske stroške je priglasila le prva toženka. Odločitev o njih je zajeta v izreku te revizijske odločbe.