Jedro

Zgolj navedba, da je obdolženi pri izvajanju posla oziroma pogodbe plačilo obljubljal, česar pa ni izpolnil, je premalo za opis zakonskega znaka preslepitve.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega D.K. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženi D.K. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, ker je v Mariboru, januarja 2010, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve pa je za stranko nastala premoženjska škoda, dejanje pa je storil na ta način, da je kot dejansko poslovodeča oseba družbe D... d.o.o. s samostojnim podjetnikom S.R. na podlagi dne 13. 10. 2009 sklenjene pogodbe za adaptacijo ravne strehe v vrednosti 35.736,86 EUR, potrdil predračun iz tega naslova v vrednosti 39.124,23 EUR, nato pa v dneh 19. 10. 2009, 30. 10. 2009 in 18. 12. 2009 plačal skupno 17.850,00 EUR ter po izstavljenem zaključnem računu številka 121 z dne 22. 12. 2009, dne 1. 4. 2010 še 2.500,00 EUR, skupno torej 20.350,00 EUR, januarja 2010 pa je obljubil plačilo preostanka v znesku 18.774,23 EUR v tromesečnih obdobjih, namena celotnega poplačila pa ni imel, saj kljub temu, da je od lastnikov garaž od sklenitve pogodbe družba D., d.o.o. prejela skupno 21.262,97 EUR in kljub temu, da je na transakcijskem računu družbe imel dovolj sredstev za poplačilo obveznosti, plačila preostanka ni uredil, po obljubi plačila preostanka je za oškodovanca postal nedosegljiv, sredstva rezervnega sklada pa je vodil in porabljal nenamensko, med drugim za plačilo materialnih stroškov in stroškov porabe kreditne kartice, kar je v nasprotju z določilom 119. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami), z vsem navedenim pa je S.R. nastala premoženjska škoda v višini 13.585,93 EUR, saj je del plačila v višini 5.188,30 EUR oškodovanec naknadno prejel s strani lastnikov in družbe D. d.o.o., s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanca S.R. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca in izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po citiranem zakonskem določilu izreklo kazen deset mesecev zapora, obdolženca D.K. je sodišče prve stopnje po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroški zagovornika, odvetnika D.L. skladno z odločbo sodišča Bpp 1642/2017 z dne 16. 12. 2017 za nudenje brezplačne pravne pomoči obsega do izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, bremenijo proračun, o stroških pooblaščenca oškodovanca S.R., odvetnika F.Š. po bo sodišče odločilo s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženi D.K. dolžan oškodovanemu samostojnemu podjetniku S.R. plačati znesek 13.585,93 EUR, s preostankom pa se oškodovanca za višino zakonskih zamudnih obresti napoti na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obtožbo zoper obdolženega zavrne oziroma obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženca je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo skladno z določilom člena 383/I ZKP po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženega D.K. prekršilo kazenski zakon v smislu 1. točke 372. člena ZKP, ko ga je spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. 5. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v zadevah I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017 odstopilo od dosedanje razlage, da je za konkretizacijo očitka preslepitve v opisu dejanja in za obstoj poslovne goljufije zadostovala že gola zaveza in zagotavljanje oziroma zatrjevanje dolžnika, da bodo obveznosti izpolnjene, do izpolnitve obveznosti pa ni prišlo. Dosedanja razlaga oziroma stališče namreč v premajhni meri izostruje kriterije, ki omogočajo jasno razmejitev, ali v izreku opisano ravnanje sodi med kazensko ali civilno pravna razmerja. Ne upoštevajo namreč v zadostni meri, da morajo biti zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni, zato za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, ki je pomensko odprt pojem, prepis zakonskega dejanskega stanu v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno pogodbeno razmerje, ne zadošča. Taka ravnanja pogodbenih strank lahko le zaradi določenih okoliščin, v katerih so bila storjena, omogočajo sklepanje na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena storilca.

6. Zato za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije ne zadošča več navedba, da se je dolžnik zavezal k izpolnitvi obveznosti oziroma je obljubljal plačilo, pa do tega ob dospelosti ni prišlo. Zaveza k izpolnitvi obveznosti je zgolj element, ki je značilen za vsako pogodbeno razmerje in sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve, saj sta naročilo storitev oziroma dogovor za posel samo potrebna, ne pa hkrati tudi že zadostna pogoja za uresničitev zakonskega znaka preslepitve.

7. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe in sicer, da je obdolženi pri opravljanju gospodarske dejavnosti in sicer pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene na ta način, da je kot dejansko poslovodeča oseba družbe D. d.o.o. s samostojnim podjetnikom S.R. sklenil pogodbo za adaptacijo ravne strehe v višini 35.637,86 EUR, potrdil predračun iz tega naslova nato pa po izstavljenem zaključnem računu plačal skupaj le 20.350,00 EUR, januarja 2010 pa obljubil plačilo preostanka v znesku 18.774,23 EUR v obdobju treh mesecev, namena celotnega plačila pa ni imel, saj obveznosti kljub temu, da je na TRR imel dovolj sredstev, ni poravnal, s tem pa je samostojnemu podjetniku nastala premoženjska škoda v višini 13.585,93 EUR, saj je del plačila v višini 5.188,30 EUR oškodovanec naknadno prejel s strani lastnikov in družbe D. d.o.o., po oceni pritožbenega sodišča ne vsebuje zadostne konkretizacije preslepitve.

8. Zgolj navedba, da je obdolženi pri izvajanju posla oziroma pogodbe plačilo obljubljal, česar pa ni izpolnil, je premalo za opis zakonskega znaka preslepitve. Takšna zaveza je namreč element vsakega pogodbenega razmerja, saj opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja z nobeno dodatno okoliščino ne konkretizira, na kakšen način je obdolženec oškodovanca preslepil, saj je obdolženčevo zavest, da obveznosti ne bodo plačane, mogoče izpeljati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve. V obravnavani zadevi pa na preslepitev obdolženca lahko sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost kljub obljubam ostala neporavnana. S takšnim razlogovanjem pa neutemeljeno uvrstimo v področje kaznovalnega prava domala vse civilne obveznosti, ki so ostale neizpolnjene.

9. Opis slehernega kaznivega dejanja mora skladno z načelom zakonitosti, katerega vsebina se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa), vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni. Če je obdolženec obsojen za dejanje, ki ne vsebuje katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, je prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije. Prepovedi oziroma zahteve, ki izvirajo iz načela lex certa, niso naslovljene le na zakonodajalca, temveč tudi na tistega, ki razlaga zakon, kar je v svojih odločbah že večkrat poudarilo Vrhovno sodišče, pomen navedenega načela pa se v kazensko sodni praksi izraža predvsem z zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov v samem opisu kaznivega dejanja, oziroma v izreku sodbe. Preslepiti drugega namreč pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin, s tem, da obdolženi neresnično prikazuje, da bodo obveznosti neizpolnjene ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti, s tem pa drugega zapelje v zmoto ali pa ga v zmoti pusti. V obravnavani zadevi pa je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje ali so v ravnanju, kot je opisano v izreku napadene sodbe, navedena dejstva in okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče določno sklepati, da so bile obdolženčeve obljube, dane med izvajanjem posla, prazne in neresnične, mogoče šteti kot preslepitev. Torej ugotoviti je bilo potrebno ali je za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve zadosten opis, da se je obdolženec z oškodovancem dogovoril za poslovno sodelovanje in med izvajanjem pogodbe obljubljal plačilo. Pritožbeno sodišče je na podlagi prej navedenega preizkusa ugotovilo, da v dejanju, ki je predmet krivdoreka, zakonski znak preslepitve ni v zadostni meri konkretiziran. Zgolj obljuba plačila ob kasnejši neizpolnitvi pogodbenih obveznosti, sama zase ne zadostuje za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve, temveč morajo biti za pravo razumevanje vsebine izvršitvenega ravnanja navedene še druge okoliščine in dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal plačilo preslepil oškodovanca, saj očitka, da je obdolženi denar imel, pa ni plačal in je za oškodovanca bil nedosegljiv, ni mogoče opredeliti kot preslepitveni namen obdolženca. S sprejemom takšnega opisa kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, bi namreč prišlo do nedopustnega širjenja polja kaznivosti, saj bi lahko kot kazniva opredelili tudi takšna ravnanja pogodbenih strank, ki sama po sebi niso kazniva, ter bi kazensko pravni postopek v nasprotju z načelom ultima ratio praktično postal nadomestek civilnemu izvršilnemu postopku. Da se to v obravnavanem primeru ne bi zgodilo je pritožbeno sodišče, po ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona iz člena 372/I ZKP sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca D.K. po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe za obravnavano kaznivo dejanje, oprostilo. Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb zagovornika obdolženca.

10. Izrek oprostilne sodbe ima za posledico spremembo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je zato oškodovanca S.R. na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.