Jedro

V mnenju je izvedenec pojasnil utrpele poškodbe iz obeh nezgod, za čas po 16. 12. 2017 pa je tudi obrazložil medsebojno prepletanje oziroma soodvisnost posledic obeh poškodb. Njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno. Obrazložilo je, katere posledice je tožnik utrpel zaradi poškodbe z dne 16. 12. 2017, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da se je ta škoda v določenem delu prepletla s posledicami predhodne poškodbe, ki jo je tožnik utrpel pri drugem delodajalcu. Temu skladno je pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka upoštevalo izvedenčevo odstotkovno razmejitev posledic obeh poškodb. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezgode z dne 16. 12. 2017.

Izrek

I. Pritožbama prve tožene stranke in druge tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se v celoti na novo glasi: "I/1. Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni solidarno plačati znesek 1.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 6. 2020 dalje do plačila in znesek 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 8. 2022 dalje do plačila.

I/2. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 8. 2022 dalje do plačila.

I/3. Zavrne se tožbeni zahtevek, da sta prva tožena stranka in druga tožena stranka dolžni tožeči stranki v roku 15 dni plačati 40.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2020 dalje do plačila; da sta od te terjatve in od terjatev, prisojenih v I/1. in I/2. točkah izreka dolžni plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila; da sta dolžni solidarno plačati zakonske zamudne obresti od zneska 17.000,00 EUR za čas od 17. 6. 2020 do 4. 8. 2022. I/4. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.000,00 EUR za čas od 17. 6. 2020 do 4. 8. 2022. II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da sta prva tožena stranka in druga tožena stranka dolžni tožeči stranki plačevati mesečno rento v višini 757,58 EUR od 1. 5. 2022 dalje, vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka rente dalje do plačila.

III. Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolžni v roku 15 dni solidarno plačati pravdne stroške tožeče stranke, in sicer: - znesek 1.988,67 EUR, ki ga nakažeta na račun Delovnega sodišča v Kopru, št. SI56 0110 0637 0501 320 in- znesek 243,53 EUR, ki ga povrneta neposredno tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

IV. Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta solidarni zavezanki za plačilo sodne takse za postopek glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine na prvi stopnji, in sicer v deležu 33,27 % sodne takse."

II. V ostalem se pritožbi toženih strank in v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo solidarno plačilo 20.080,00 EUR z obrestmi od 17. 6. 2020 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (tj. v znesku 40.280,00 EUR ter priznanje obresti od poteka paricijskega roka do plačila) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženkama je naložilo, da sta od 1. 5. 2022 dalje dolžni tožniku solidarno plačevati mesečno rento v višini 1/2 razlike med vsakoletno minimalno plačo in seštevkom zneska 1/2 vsakoletne minimalne plače ter zneskom delnega nadomestila; do pravnomočnosti te sodbe zapadle zneske v roku 15 dni, v bodoče dospele pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z obrestmi (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova rente, tj. do nominalnega zneska 757,58 EUR, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da obveznost druge toženke po tej sodbi preneha po njeni izpolnitvi v znesku 75.000,00 EUR (V. točka izreka). Toženkama je naložilo, da iz naslova povračila tožnikovih stroškov postopka solidarno plačata 1.988,67 EUR na račun sodišča in 243,53 EUR tožniku (VI. točka izreka). Odločilo je, da sta solidarni zavezanki za plačilo 33,27 % sodne takse (VII. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je sodišče po vseh postavkah odmerilo prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Prisoditi bi mu moralo vtoževane zneske. Premalo je upoštevalo utrpele nevšečnosti, pa tudi intenzivnost in trajanje strahu. Odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter za strah ne bi smelo prepoloviti. Storilo je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS, ker pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo odločbe ZPIZ o uvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela v krajšem delovnem času. Tožnik je izgubil del svoje delazmožnosti, je hudo oviran v vsakdanjem življenju, zaposlitve za polovični delovni čas ne dobi ... Glede odločitve v III. točki izreka je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek nerazumljiv in neizvršljiv. Renta bi morala biti prisojena v nominalnem znesku. Tudi sicer sta poškodbi iz leta 2016 in 2017 prispevali k odmeri delnega nadomestila po ZPIZ vsaka v višini 50 %, zato bi sodišče moralo pri izračunu rente upoštevati le polovični znesek tega nadomestila. O višini rente ni izvajalo dokaznega postopka. Ker tožnika ni pozvalo k dopolnitvi navedb in dokazov, je kršilo 285. člen ZPP. O rentnem zahtevku bi moralo odločiti po 34. členu ZDSS-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Prva toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Glede odločitve v III. točki izreka uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek nedoločen, neizvršljiv, nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Iz obrazložitve ne izhaja jasno, kaj pomeni 1/2 razlike in kaj seštevek zneska 1/2 vsakoletne minimalne plače. Priglaša stroške pritožbe.

5. Druga toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila tožniku po vseh postavkah prisojena previsoka nepremoženjska škoda. Primarnega strahu ni utrpel, v zvezi s to presojo pa je podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede športnega (ne)udejstvovanja tožnika so razlogi sodbe v nasprotju. O zmerni okrnjenosti funkcioniranja na področju medosebnih stikov tožnik ni dal trditev. Sodišče je nepravilno in v nasprotju s predhodnimi razlogi ugotovilo, da ugotovljena škoda izvira 50 % iz nesreče v letu 2017, preostala polovica pa iz nesreče v letu 2016. Obresti od nepremoženjske škode je napačno prisodilo od 17. 6. 2020. Ni se opredelilo do ugovora toženke, da ta škoda zapade v plačilo, ko je zdravljenje zaključeno. Rentni zahtevek je neutemeljen že upoštevaje trditve tožnika. Trditev o izgubi zaslužka ni dopolnil, čeprav je druga toženka že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da je rentni zahtevek neizkazan po temelju in višini. Tožnik je zmožen delati štiri ure in v tem obsegu mu renta ne pripada, zaradi invalidnosti pa ima priznano delno nadomestilo. Škode zaradi izgube dohodka zato ne bo trpel. Opisni izrek o rentnem zahtevku je neizvršljiv, pomeni pa tudi prekoračitev tožbenega zahtevka, saj se ta ni glasil na plačilo minimalne plače. Tudi sicer bi v tem delu sodišče moralo tožbo zavreči zaradi litispendence. Nepravilno ni upoštevalo odbitne franšize. Priglaša stroške pritožbe.

6. Pritožbi toženk sta delno utemeljeni, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, ter pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Prva toženka (delodajalec) in druga toženka (zavarovalnica) v pritožbah ne izpodbijata prvostopenjske presoje o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti prve toženke za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče pri delu z dne 16. 12. 2017. Prav tako nobena stranka ne izpodbija ugotovitve, da je v tej nesreči utrpel poškodbo tetiv upogibalk mezinca desnice in poškodbo stabilizatorjev oziroma izpuljenje aponevroze na sklepu med dlančnico in prvim sklepom palca desnice.

Odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo

9. Iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 19.000,00 EUR, za premoženjsko škodo (tuja pomoč) pa 1.080,00 EUR, oboje z obrestmi od 17. 6. 2020 do plačila. V pritožbi se tožnik zavzema za odmero višje odškodnine za nepremoženjsko škodo, druga toženka pa za njeno znižanje. Prva toženka o tem izrecnih navedb ni podala, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti.

10. Razen v delu, ki se nanaša na primarni strah, zmerno okrnjenost na področju medosebnih stikov in odnosov, odbitno franšizo in obresti od nepremoženjske škode, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o višini prisojene odškodnine.

11. Po mnenju pritožbe druge toženke je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na ugotovitev izvedenca travmatologa v tem postopku ugotovljena škoda izvira 50 % iz poškodbe z dne 31. 8. 2016, ki jo je utrpel pri drugem delodajalcu, in 50 % iz poškodbe z dne 16. 12. 2017, ki jo je utrpel pri prvi toženki. Ta ugotovitev naj bi bila tudi v nasprotju s predhodnimi razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na ugotavljanje primerne odškodnine za škodo zaradi nesreče z dne 16. 12. 2017. Pritožbene navedbe niso utemeljene. V mnenju je izvedenec pojasnil utrpele poškodbe iz obeh nezgod, za čas po 16. 12. 2017 pa je tudi obrazložil medsebojno prepletanje oziroma soodvisnost posledic obeh poškodb. Njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno. Obrazložilo je, katere posledice je tožnik utrpel zaradi poškodbe z dne 16. 12. 2017, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da se je ta škoda v določenem delu prepletla s posledicami predhodne poškodbe, ki jo je tožnik utrpel pri drugem delodajalcu. Temu skladno je pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka upoštevalo izvedenčevo odstotkovno razmejitev posledic obeh poškodb. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezgode z dne 16. 12. 2017. 12. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 7.000,00 EUR (5-kratnik plače)1. Neutemeljeni sta pritožbi druge toženke, ki le splošno navaja, da je po tej postavki prisojen previsok znesek, ter tožnika, ki zahteva več. V prisojeno odškodnino je sodišče prve stopnje zajelo vse nevšečnosti tekom zdravljenja, ki jih našteva v pritožbi tožnik. Ta poudarja, da so te nevšečnosti povezane le s poškodbo z dne 16. 12. 2017 in da zato sodišče prve stopnje ne bi smelo prepoloviti odškodnine, ki jo je sicer ugotovilo kot primerno za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (14.000,00 EUR). Zavzemanje tožnika ni utemeljeno. V okvir obravnavane škode spada tudi kronični regionalni bolečinski sindrom, h kateremu po ugotovitvi izvedenca travmatologa poškodba z dne 16. 12. 2017 prispeva 50 % in v enakem odstotku poškodba iz leta 2016. Tudi glede ostalih telesnih bolečin je izvedenec razmejil, da po enem mesecu po poškodbi te pripadajo v 50 % posledicam poškodbe z dne 16. 12. 2017, v ostalem pa poškodbi iz leta 2016. Enako odstotkovno razmejitev je opredelil za ponavljajočo se depresivno motnjo, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo v sklopu nevšečnosti, ker ne predstavlja trajnega stanja. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša, da intenziteta in trajanje škode za škodni dogodek z dne 16. 12. 2017 ob upoštevanju razmejitve od škode, ki odpade na poškodbo iz leta 2016, utemeljuje odmero pravične odškodnine v višini 7.000,00 EUR.

13. Za strah je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1.000,00 EUR (0,7-kratnik plače). Zmotno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da tudi pri tej postavki ne bi smelo prepoloviti skupne ugotovljene škode (2.000,00 EUR). Tudi pri tej postavki je (v zvezi z intenziteto strahu) namreč treba upoštevati ugotovitev izvedenca travmatologa, da je strah privedel do destabilizacije psihičnega stanja oziroma depresivne motnje, pri razvoju katere je 50 % pripisati poškodbi z dne 16. 12. 2017, ostalo pa poškodbi iz leta 2016. Utemeljeno je tudi pritožbeno oporekanje druge toženke prvostopenjskim razlogom o obstoju primarnega strahu. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik v trditvah primarni strah utemeljeval le s strahom za življenje, vendar tega v izpovedi ni potrdil. Kot je namreč izpovedal, se je ob škodnem dogodku ustrašil le tega, da bo nesposoben za delo. Glede na vse navedeno in upoštevaje preostale prvostopenjske ugotovitve o intenziteti in trajanju strahu (pa tudi z vidika celotne odmerjene škode v tem sporu) pritožbeno sodišče soglaša, da prisojena odškodnina po tej postavki predstavlja pravično satisfakcijo za utrpelo škodo.

14. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 11.000,00 EUR (7,8-kratnik plače). Tožnik se za višjo odškodnino neutemeljeno zavzema s pritožbenim zatrjevanjem kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Podani naj bi bili, ker naj bi sodišče prve stopnje ne upoštevalo dejstva, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 24. 10. 2023 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela v krajšem delovnem času (kot izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije, je delna invalidnost posledica poškodb iz leta 2016 in 2017). Čeprav je bila ta odločba res izdana šele po izdelavi izvedenskega mnenja travmatologa, kot to v pritožbi navaja tožnik, so pri odmeri odškodnine po presoji pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi smiselno upoštevane vse okoliščine, ki jih v povezavi z delno nezmožnostjo za delo oziroma siceršnjimi omejitvami izpostavlja v pritožbi (desničar; fizični delavec; zmožen le še za delo, pri katerem ni potrebna uporaba desnice; hudo oviran v vsakdanjem življenju; omejen pri pridobivanju sredstev za življenje, s težavo se podpiše ...). Tako je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo med drugim tudi naslednja dejstva: tožnik je desničar; z desnico ne more več prijemati, delati, pisati, zato so življenjske aktivnosti zelo prizadete; poškodovana okončina mu preprečuje izvajanje fizičnega dela oziroma ni več sposoben izvajati organiziranega pridobitnega dela, ki bi zahtevalo nemoteno funkcijo obeh rok; skrb zaradi zagotavljanja preživetja itd. 15. Po pritožbeni navedbi druge toženke je pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje nepravilno in v nasprotju z drugimi razlogi sodbe štelo, da se tožnik ne more več športno udejstvovati in na ta način družiti s prijatelji. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je res povzelo to trditev tožnika, vendar se je v nadaljevanju v dokazni oceni oprlo na ugotovitev izvedenca, da se tožnik pred poškodbo ni ukvarjal s športnimi aktivnostmi, temveč je predvsem delal. 16. Za ugotovitev izvedenca psihiatra, da je na področju medosebnih stikov in odnosov pri tožniku prisotna zmerna okrnjenost funkcioniranja (ocenjena s stopnjo 2), po pritožbeni navedbi druge toženke ni bilo trditvene podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne vpliva na drugačno odmero škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je namreč upoštevaje okrnjenost vseh življenjskih področij skupno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi posledic dogodka z dne 16. 12. 2017 ocenil kot blago (stopnja 1, ki označuje nižjo problematičnost kot stopnja 2). Takšno skupno oceno je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

17. Glede na navedeno in upoštevaje razmejitev izvedenca travmatologa, da 50 % škode gre na račun poškodbe z dne 16. 12. 2017, preostala pa na račun poškodbe iz leta 2016, je sodišče prve stopnje siceršnje ovrednotenje celotne škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (22.000,00 EUR) pravilno razpolovilo in tožniku priznalo ustrezno odškodnino v višini 11.000,00 EUR.

18. Na podlagi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče soglaša, da celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo (19.000,00 EUR) predstavlja pravilno in pravično satisfakcijo za utrpelo škodo.

19. Druga toženka se v pritožbi sklicuje na določilo zavarovalne pogodbe, na podlagi katerega je prva toženka pri vsaki škodi soudeležena z odbitno franšizo v višini 2.000,00 EUR. Utemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, ki odbitne franšize ni upoštevalo z obrazložitvijo, da gre za obveznost prve toženke v okviru notranjega razmerja z drugo toženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dogovor o odbitni franšizi pomeni dogovor o lastni udeležbi prve toženke (kot zavarovanke zavarovalne pogodbe, katero ima sklenjeno z drugo toženko) pri škodi.2 Navedeno pomeni, da je zgolj prva toženka zavezanka za plačilo 2.000,00 EUR (z obrestmi) iz naslova nepremoženjske škode, medtem ko je za preostali znesek nepremoženjske škode (17.000,00 EUR z obrestmi) podana solidarna odgovornost obeh toženk.

20. V pritožbi druga toženka opozarja, da sodišče prve stopnje od nepremoženjske škode ne bi smelo prisoditi zakonskih zamudnih obresti že od 17. 6. 2020 dalje, t. j. od dneva, ko je tožnik pri njej vložil odškodninski zahtevek. Kot pojasnjuje, je v tem zahtevku navajal, da se še vedno zdravi. Utemeljeno je pritožbeno poudarjanje, da je obresti mogoče zahtevati od zapadlosti terjatve dalje, pri čemer v skladu z ustaljeno sodno prakso nepremoženjska škoda zapade v plačilo šele tedaj, ko je zdravljenje zaključeno.3 Iz prvostopenjske sodbe (21. točka) izhaja, da je bil zaključek zdravljenja v avgustu 2022. Ta ugotovitev temelji na mnenju izvedenca travmatologa, da je zdravljenje trajalo do 4. 8. 2022 (kar zatrjuje tudi tožnik v pritožbi). Ob pravilni uporabi materialnega prava (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) tako tožniku obresti od nepremoženjske škode pripadajo od 5. 8. 2022 do plačila.

21. V obresti, ki so bile prisojene za premoženjsko škodo, pritožbeno sodišče ni poseglo. Tem obrestim nobena pritožba konkretizirano ne oporeka. Tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Škoda se nanaša na povračilo stroškov tuje pomoči, ki je bila tožniku nudena tri mesece po nesreči in tri mesece po operativnih posegih (ki sta bila 23. 7. 2019 in 7. 10. 2019). Obresti za premoženjsko škodo so pravilno prisojene od 17. 6. 2020 dalje, torej za čas po zapadlosti te terjatve.

22. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega obrazloženega delno ugodilo pritožbi druge toženke in prve toženke (v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava). Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP jima je od glavnic nepremoženjske škode, ki jih morata plačati solidarno (17.000,00 EUR), naložilo plačilo obresti od 5. 8. 2022 do plačila, enak tek obresti pa je določilo glede glavnice, ki jo mora plačati zgolj prva toženka (2.000,00 EUR). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo obresti od teh glavnic za čas od 17. 6. 2020 do 4. 8. 2022. Renta

23. Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo rentni tožbeni zahtevek ob predhodnem preizkusu tožbe zavreči zaradi litispendence, ker naj bi bil že predmet druge tožbe (Pd 187/2022). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi Pd 187/2022 tožen delodajalec, pri katerem je tožnik utrpel poškodbo v letu 2016. Ker stranke spora v Pd 187/2022 niso iste kot v obravnavanem sporu, ni mogoče govoriti o obstoju litispendence iz prvega odstavka 274. člena ZPP.

24. Tožnik je glede rente (drugi odstavek 174. člena OZ) oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je zahteval plačilo 757,58 EUR od 1. 5. 2022 dalje. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in v III. točki izreka izpodbijane sodbe tožniku prisodilo rento v višini 1/2 razlike med vsakoletno minimalno plačo in seštevkom zneska 1/2 vsakoletne minimalne plače ter zneskom delnega nadomestila. Takemu izreku v pritožbah utemeljeno oporekajo vse tri stranke, saj o določno postavljenem denarnem zahtevku sodišče prve stopnje ni odločilo na način, da bi izrek oblikovalo določno, tj. z opredelitvijo konkretnega zneska. Le tako bi bil izrek namreč tudi izvršljiv. Ne glede na to kršitev pa pritožbeno sodišče ni naložilo prvostopenjskemu sodišču ponovnega odločanja glede III. točke izreka izpodbijane sodbe, saj so utemeljeni pritožbeni razlogi druge toženke, da je treba tožbeni zahtevek za plačilo rente v vsakem primeru v celoti zavrniti.

25. V tožbi je tožnik rentni zahtevek utemeljil le z navedbo, da zaradi škodnega dogodka ni več zmožen opravljati dela, zaradi česar bo utrpel izgubo na dohodku najmanj v višini minimalne plače 757,58 EUR. Sodišče prve stopnje je delno ugoditev zahtevku oprlo na ugotovitev, da je tožnik v posledici obeh škodnih dogodkov invalid III. kategorije, s pravico do dela na drugem delovnem mestu, v krajšem delovnem času od polnega (4 ure dnevno) in z omejitvijo pri delu (brez uporabe desnice). Pravilna je pritožbena navedba druge toženke, da je izhajajoč iz navedenih tožnikovih trditev tožbeni zahtevek nesklepčen. Ugotovitev o zmožnosti za delo v krajšem delovnem času namreč izključuje utemeljenost tožnikove trditve o tem, da ni več zmožen opravljati dela, na kateri je gradil rentni zahtevek.

26. Druga toženka je v odgovoru na tožbo izrecno opozorila, da je rentni zahtevek v celoti neizkazan in neutemeljen, in sicer tako po temelju kot po višini. Kljub temu opozorilu, ki predstavlja poziv tožniku k nadaljnjemu substanciranju rentnega zahtevka, tožnik, ki je bil tudi zastopan po pooblaščenem odvetniku4, tega ni storil, kar pravilno izpostavlja pritožba druge toženke. V pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2023 je sicer predložil zaposlitveni načrt, navedel, da je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in da zaradi zdravstvenih omejitev ne more dobiti nobene zaposlitve. Čeprav je toženka prerekala trditev, da ne more pridobiti nobene zaposlitve in (pravilno) opozorila, da tega predloženi zaposlitveni načrt ne potrjuje, tožnik v nadaljevanju zopet ni ponudil konkretnih trditev in dokazil o tem, da dejansko ne more dobiti nobene zaposlitve (npr. da je realiziral aktivnosti iz zaposlitvenega načrta kot je prijavljanje na prosta delovna mesta, kar je treba zabeležiti v zaposlitveni dnevnik, udeleževanje zaposlitvenih razgovorov, odgovori potencialnih delodajalcev, trditve in dokazila o neobstoju zanj ustreznih prostih delovnih mest ipd.). V vlogi z dne 2. 11. 2023 je le ponovil trditve o tem, da za svoje delo ni več sposoben.5 Iz navedenega je razvidno, da tožnik ni podal substanciranih trditev (in dokazil) v smeri, da je zatrjevani izgubljeni zaslužek (ki tudi glede višine ni ustrezno substanciran)6 posledica neuspešnega prizadevanja, da bi našel delovni zmožnosti ustrezno delo.

27. Tožnik v pritožbi zmotno očita, da o višini rentnega zahtevka ni bil izveden dokazni postopek. O dejstvih, za katera sodišču prve stopnje očita, da jih ni ugotavljalo (kakšne dohodke je prejemal pred nesrečo z dne 16. 12. 2017 in po njej ter dejansko prikrajšanje), ni podal nobenih trditev (in dokazil), zato sodišče o njih tudi ni izvajalo dokaznega postopka. Odločba ZPIZ z dne 12. 4. 2022 o delnem nadomestilu predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba o kršitvi 285. člena ZPP, češ da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati k dopolnitvi navedb in dokazov, če je menilo, da o višini dohodkov nima dovolj podatkov. Kot je bilo že obrazloženo, tožnik višine rentnega zahtevka ni ustrezno substanciral, čeprav je bil na to opozorjen že v odgovoru druge toženke na tožbo. Dodaten poziv sodišča k dopolnitvi trditev (in dokazil) zato ni bil potreben. Zmotno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo o rentnem zahtevku odločiti upoštevaje 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Preiskovalno načelo, ki je uzakonjeno v tej določbi, se nanaša na izvajanje dokazov po uradni dolžnosti v primeru, ko je podana ustrezna trditvena podlaga, kar pa za ta spor ne velja.

28. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbama toženk v tem delu ugodilo in III. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je rentni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

29. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v ostalem pritožbi toženk in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP). Zaradi jasnosti je izrek sodne odločbe oblikovalo tako, da je iz njega razvidna odločitev o celotni tožbi.

30. Četudi je odločitev o rentnem zahtevku pritožbeno sodišče delno spremenilo, v prvostopenjske stroške ni poseglo. Tožnik jih za rentni zahtevek ni priglasil, prva toženka ni priglasila nobenih stroškov, druga toženka pa s pavšalno zahtevo za povrnitev materialnih stroškov v višini 30,00 EUR ne more uspeti, saj iz zahteve ni razvidno, na katere materialne stroške se nanaša in koliko ti znašajo (za vsak posamezen izdatek)7. O prvostopenjskih stroških v zvezi z odškodninskim tožbenim zahtevkom (20.080,00 EUR) pa je v izpodbijani sodbi pravilno odločeno upoštevaje doseženi uspeh tožnika.

Stroški pritožbenega postopka

31. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP). Prav tako krijeta sami stroške svojih pritožb toženki, saj sta z njima uspeli le v sorazmerno majhnem delu (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode sta uspeli le glede stranske terjatve (dela obresti), ter druga toženka glede franšize. Uspeli sta tudi s pritožbo zoper delno ugoditev rentnemu zahtevku, ki pa je le opisne narave in z vidika celotnega izpodbijanega dela sodbe predstavlja zgolj sorazmerno majhen uspeh toženk.

1 Na dan odločanja sodišča prve stopnje je bila zadnja povprečna neto plača na zaposleno osebo v Sloveniji objavljena za september 2023 in je znašala 1.413,16 EUR (Ur. l. RS, št. 118/2023). 2 Prim. Pdp 181/2016, Pdp 739/2014 idr. 3 Prim. II Ips 945/2008, II Ips 199/2013, Pdp 524/2019 idr. 4 Obveznost sodišča iz 285. člena ZPP je v takem primeru bistveno ožja (prim. VSL I Cpg 1313/2010, tč. 7 idr.). 5 Iz te vloge izhaja, da z njo utemeljuje duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar tudi sicer predstavlja drugo vrsto škode (nepremoženjsko). 6 Škoda pa ni že sama popolna ali delna nezmožnost za delo (gl. D. Jadek Pensa, v: Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1001. 7 Prim. VSL I Cp 2871/2016 idr.