Jedro

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo med drugim zapustil zaradi zasebnih težav, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Upravni organ v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito (pred odločitvijo) je dolžan prosilce seznaniti s tem, da je država, iz katere prosilec prihaja, varna izvorna država. Le na tak način je prosilcu zagotovljen procesni položaj subjekta v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku. O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku.

2.Iz obrazložitve odločbe je uvodoma razvidno, da je tožnik pri toženi stranki 23. 10. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel, da je samski, muslimanske veroizpovedi, pripada Amazig etnični skupini, njegov materni jezik je amazighščina, govori še arabsko in francosko, končal je 12 razredov šole in delal kot delavec v Turčiji. Nazadnje je prebival v Casablanci. Iz izvorne države je odšel 1. 10. 2023, kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pa je navedel družinske probleme.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Med drugim je povedal, da je izvorno državo zapustil iz dveh razlogov in sicer, ker ima kot Berber v Maroku težave z Arabci in ker je imel težave s sosedi in ne družinske težave, kot je to pomotoma napisal v prošnji za mednarodno zaščito. Podrobneje je pojasnil, da so Berberi v Maroku marginalizirani pri delu in življenjskih potrebščinah, večkrat je bil izpostavljen rasizmu s strani Arabcev, z njimi je imel spore v šoli in pri delu. Ko se je šolal, je imel težave pri komunikaciji z njimi, saj ni znal govoriti arabsko. Delal je kot kmetovalec in v gradbeništvu, kar je zelo težko delo. V zvezi s težavami s sosedi je navedel, da je bil dve leti z njimi v sporu (od leta 2022), saj je imel razmerje s sosedo, čemur sta njena dva brata nasprotovala in nastal je spor in pretep, zato je bil prisiljen zapustiti Maroko. Policiji pretepa ni prijavil, saj je bilo dekle mladoletno in bi se vse obrnilo proti njemu, dokazil o dogodku pa nima. Zapustil je mesto Khenifra in odpotoval v Casablanco, kjer je bival in delal do leta 2023, ko je odpotoval v Turčijo. V Casablanci ni imel težav.

4.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s težavami zasebne narave in z rasizmom med Berberi in Arabci. Njegova prošnja je očitno neutemeljena, saj očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Razlogi, ki jih je tožnik navajal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v izvorni državi ni izkazal preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini in poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju osebnih in družinskih problemov posameznikov. Iz tožnikovih navedb ni mogoče razbrati, da bi ga kdorkoli namerno onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove eksistence. Povsem normalno bi lahko živel v kakšnem drugem mestu znotraj Maroka, npr. v Casablanci, kjer je že živel dlje časa, preden je zapustil Maroko in ni imel nobenih težav. Tudi v zvezi z dogodkom s sosedi ni poiskal zaščite organov izvorne države in ni izkazal, da bi imel kakršnekoli težave s policijo. Trditve, ki se nanašajo na rasizem in težave pri komuniciranju pa so izrazito posplošene in neizkazane, saj ni niti navedel, niti izkazal, da bi bil zaradi tega kakorkoli prikrajšan pri življenjskih potrebščinah ali da bi imel zaradi tega težave. Navsezadnje živel je pri dedku, končal je 12 let šole in kasneje delal v gradbeništvu in kmetijstvu. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal vzročne zveze iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-1 in njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

5.Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožena stranka je v zvezi s tem ponovno poudarila, da tožnik v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. V tožnikovih navedbah namreč ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Po mnenju tožene stranke tožnik ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi. Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, ker prosilec prihaja iz vame izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

6.Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, podanih v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more živeti. Zaradi berberske narodnosti je namreč bil žrtev rasizma, diskriminiran je bil pri delu, tudi sicer pa je splošno znano, da so Berberi kot manjšina diskriminirani v razmerju do večinskega arabskega prebivalstva, tako glede uporabe svojega jezika, kot šolanja, zaposlitve in podobno. Poleg tega pa je navajal, da je bil v sporu s sosedi, to je bratoma nekdanjega dekleta, ki naj bi ga zaradi neodobravanja zveze pretepla. Ker tožena stranka navedenega ni upoštevala, je storila bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj so razlogi odločbe v tem delu pomanjkljivi, zato se je ne da preizkusiti. Obrazložitev izpodbijane odločbe ni skladna z 214. členom ZUP. Tožena stranka bi tožnika morala seznaniti z uporabo koncepta varne izvorne države s tem, kaj to pomeni oziroma na podlagi katerih okoliščin je Republika Slovenija odločila, da je Maroko varna izvorna država. Ravno tako tožena stranka ni preverjala tožnikovih navedb v zvezi z vprašanjem, ali so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Če tožena stranka pozna specifična dejstva, zaradi katerih bi lahko bil posameznik v primeru vrnitve v državo izvora izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. ali 3. člena EKČP, mora oceniti tveganja po uradni dolžnosti ne glede na to, ali se je tožnik na take okoliščine skliceval ali ne. Tožnik toženi stranki očita še, da mu je bila v postopku kršena kršena pravica do obrambe in izjave, saj ni imel pooblaščenca, in da bi morala o prošnji za mednarodno zaščito odločiti v rednem upravnem postopku, s preverjanjem vseh relevantnih dejstev in okoliščin. Problematizira tudi način informiranja tožnika o postopku mednarodne zaščite in v zvezi s tem poudarja, da prosilci nimajo možnosti pridobiti zadostnih informacij, prav tako pa nimajo dostopa do pravne pomoči, saj jim tožena stranka ne zagotavlja brezplačne pravne pomoči. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek oziroma podrejeno, da tožniku prizna status begunca oziroma pravico do subsidiarne zaščite.

7.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa dodaja, da je v prošnji kot svoj drug jezik navedel arabski jezik, zato večjih težav v komuniciranju z Arabci prepričljivo ni izkazal. Poleg tega pa ima končanih 12 razredov šole oziroma srednjo šolo brez mature, kar pomeni, da je moral znati arabsko vsaj na osnovni ravni. Tožena stranka poudarja, da je zelo natančno presodila tožnikove navedbe iz prošnje in osebnega razgovora in na tej podlagi ugotovila, da je bil tožnikov glavni razlog za zapustitev izvorne države ekonomske narave, saj v Casablanci ni imel nobenih težav (niti z Arabci niti z brati mladoletnega dekleta). Razlogi, ki jih je navajal pa nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Trdil je, da je bil diskriminiran pri delu, pa vendar je delal kot kmetovalec v Maroku. Torej je imel dostop do dela, četudi premalo plačanega, lahko bi menjal službo, pa je ni niti poskusil, zato na podlagi njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da je njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic. Poleg tega ni nikoli poiskal pomoči državnih organov znotraj njegove izvorne države. Ker tožnik po lastni krivdi ni imel nobenih dokazil, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito (iz Maroka je odšel 1. 10. 2023, prošnjo pa je podal šele 23. 10. 2024) in ker v Casablanci ni imel nobenih težav, tožena stranka ni preverjala informacij izvorne države. Tožena stranka poudarja, da je bil tožnik na osebnem razgovoru seznanjen z okoliščino, da je Maroko na seznamu varnih izvornih držav. Tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru pa je imel možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih Maroko zanj ne bi bila varna država, a tega ni izkazal. Tožena stranka pojasnjuje še, da je izpodbijani odločbi priložila seznam svetovalcev za begunce, zato ni kršila nobenih pravic tožnika. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 10. 3. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju potrdil navedbe, da sta bila razloga za zapustitev Maroka težave s sosedi in diskriminacija Berberov.

9.Tožba ni utemeljena.

10.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

12.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.¹ Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.²

13.Ob upoštevanju navedenih izhodišč je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo med drugim zapustil zaradi zasebnih težav, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožena stranka je torej pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj njegove navedbe o zasebnih težavah za zapustitev izvorne države ne predstavljajo razlogov iz Ženevske konvencije in ZMZ-1.

14.Tožnik je namreč na osebnem razgovoru kot konkreten dogodek, zaradi katerega se je odločil zapustiti Maroko, (med drugim) navedel, da je imel od leta 2022, to pomeni dve leti težave s sosedi. Imel je razmerje s sosedo, čemur sta njena dva brata nasprotovala, zato je nastal spor in pretep, zaradi česar je tožnik moral zapustiti izvorno državo. Navedeno pa je potrdil oziroma ponovil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Takih navedb pa tudi ob upoštevanju 56. točke Priročnika UNCHR³ ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, saj mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano stisko (težave zasebne narave) pa ni povzročil tretji akter.⁴

Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da tožnik v zvezi z navedenimi zasebnimi težavami ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite, temu pa tožnik v tožbi niti ne ugovarja. To pomeni, da tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite z vidika drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1).

15.Po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe, da je bil tožnik zaradi berberske narodnosti žrtev rasizma in kot pripadnik manjšine diskriminiran pri uporabi jezika, zaposlitvi in šolanju. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da tožnik v zvezi s tem ni uspel ustrezno izkazati in utemeljiti navedb o rasističnem obnašanju Arabcev do njega kot Berbera, saj ni navedel nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil, tega pa ni navedel niti v tožbi. Prav tako pa iz tožnikovih navedb v upravnem postopku ni razvidno, da bi se zaradi narodnosti počutil prikrajšanega v času izobraževanja in pri delu, česar pa ni izpovedal niti med zaslišanjem na naroku za glavno obravnavo. Na naroku je sicer navajal, da je bil s strani učiteljev obravnavan diskriminatorno, in sicer tako, da so ga večkrat pretepli in mu niso želeli pomagati, a tega v upravnem postopku ni navajal. V zvezi s tem je na vprašanje sodišča, zakaj tega ni navajal že prej, odgovoril, da zato, ker ni bil vprašan. Po presoji sodišča gre pri teh navedbah za nedovoljene novote. ZUS-1 v 52. členu določa, da se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Razlogi, zaradi katerih tožnik ni že v upravnem postopku povedal, da so ga učitelji pretepali in mu niso pomagali, pa po oceni sodišča niso upravičeni. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta, zato jih sodišče ni upoštevalo. Poleg tega pa je tožnik, kljub zatrjevani diskriminaciji zaradi težav v komunikaciji z Arabci, v izvorni državi po lastni izpovedbi končal 12 razredov osnovne šole in bil zaposlen v kmetijstvu in gradbeništvu, kar pomeni, da je imel dostop tako do dela kot do izobraževanja. Zato so tožnikove navedbe v zvezi z diskriminacijo zaradi berberske narodnosti neutemeljene.

16.Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 (16. točka obrazložitve) je upravni organ v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito (pred odločitvijo) dolžan prosilce seznaniti s tem, da je država, iz katere prosilec prihaja, varna izvorna država. Le na tak način je prosilcu zagotovljen procesni položaj subjekta v postopku. S takšno seznanitvijo pred izdajo odločbe je zagotovljeno spoštovanje načela zaslišanja stranke, s tem pa prosilcu zagotovljena možnost, da domnevo varne izvorne države izpodbije. Upravni organ pa na drugi strani ni dolžan prosilca soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada z Odlokom določeno državo razglasila za varno izvorno državo. Sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 15. 1. 2025 izhaja, da je bil tožnik seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države in pozvan, naj čim bolj natančno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo (stran 4). Tožnik je bil torej na ustrezen način seznanjen z uporabo navedenega koncepta, na ustrezen način pa mu je bila zagotovljena tudi možnost opredelitve do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Sodišče tudi v celoti pritrjuje ugotovitvi in razlogom izpodbijane odločbe, da tožnik ni uspešno prerekal, da se v njegovem primeru Maroko ne šteje za varno izvorno državo. Glede na to, da tožnik tudi v tožbi in zaslišan na glavni obravnavi ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, po oceni sodišča ni dokazal, da Maroko zanj ni varna izvorna država, saj ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Nenazadnje je sam izpovedal, da v Casablanci, kjer je živel pred odhodom iz Maroka, ni imel nobenih težav.

17.Glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo v smislu določb ZMZ-1, toženi stranki tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko. Zato so neutemeljeni tožbeni očitki, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti pridobiti splošna in specifična poročila o stanju v izvorni državi tožnika.

18.Sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno, da je bil tožniku v arabskem jeziku dvakrat predvajan video z informacijami o postopku pridobitve mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Poleg tega pa je tožnik na vprašanje uradne osebe, če potrebuje še dodatna pojasnila v zvezi s tem, odgovoril nikalno (2. stran zapisnika z dne 15. 1. 2025). Tožnik ravno tako ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 15. 1. 2025. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o (za odločitev) pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je iz zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Zato je neutemeljen pavšalen ugovor tožnika, da je vprašljiv način informiranja v postopku mednarodne zaščite, saj prosilci nimajo možnosti pridobiti zadostnih informacij.

19.Po presoji sodišča tožnik tudi nima prav, ko navaja, da mu je bila v postopku kršena pravica do obrambe in izjave, ker ni imel pooblaščenca. Iz zapisnika osebnega razgovora z dne 15. 1. 2025 (stran 1) namreč izhaja, da je uradna oseba tožnika vprašala, ali ima pooblaščenca, za katerega bi želel, da je prisoten na naroku, na to pa je tožnik po lastni volji odgovoril nikalno. Sodišče tudi nima razloga, da bi verjelo tožniku, da ni razumel tolmača, ki je bil prisoten na osebnem razgovoru. Na vsa postavljena vprašanja uradne osebe je namreč jasno, konkretno in razumljivo odgovoril, poleg tega pa je na vprašanje, ali razume tolmačko in ali je razumel vsa vprašanja, odgovoril pritrdilno (zapisnik z dne 15. 1. 2025, 2. in 6. stran). Sodišča pa ne prepriča v nasprotno niti tožnikovo pojasnilo, da je na osebnem razgovoru izjavil, da razume tolmačko, ker je bil v tistem času bolan.

20.Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka na podlagi določbe pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. Zato po presoji sodišča ni utemeljen tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka izvesti redni ugotovitveni postopek s preverjanjem vseh relevantnih dejstev in okoliščin.

21.Neutemeljena je tudi tožnikova tožbena navedba, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker so njeni razlogi pomanjkljivi. Po oceni sodišča namreč obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje vse obvezne sestavine iz 214. člena ZUP. Tožena stranka je argumentirano obrazložila razloge za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, v celoti in obrazloženo pa se je opredelila tudi do vseh tožnikovih navedb in razlogov za uveljavljanje njegove prošnje.

22.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

1Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).

2Glej sodbo tega sodišča I U 1282/2023 z dne 19. 9. 2023 (23. točka obrazložitve).

3Urad visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNCHR): Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter Protokolom iz leta 1967 o statusu begunca.

4Glej sodbo tega sodišča I U 334/2024 z dne 26. 2. 2024, 18. točka obrazložitve.

5Glej sodbo tega sodišča I U 1282/2023 z dne 19. 9. 2023 (28. točka obrazložitve).

6Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

7Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).

8Glej sodbo tega sodišča I U 1432/2024 z dne 27. 8. 2024 (19. točka obrazložitve).

9V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.

10Glej sodbo naslovnega sodišča I U 1282/2023 z dne 19. 9. 2023 (29. točka obrazložitve).