Jedro

Če je inšpekcijski organ izdal več odločb, to ne pomeni, da gre vsakič za nov postopek, ampak gre ves čas za en postopek, v katerem tožena stranka in prvostopenjski organ zatrjujejo, da gre za nedovoljeno zaporo javne poti, tožnik pa, da ne gre za zaporo javne poti. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da v prekinjenem postopku prvostopenjski organ ne bi smel izdati nobene odločbe niti delne ne in če bi želel izdati kakršnokoli odločbo, bi moral najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje.

Tožnik se zoper sklep o prekinitvi postopka ni pritožil, kar pomeni, da je ta postal dokončen. Ta sklep pa ne določa samo prekinitve postopka, ampak hkrati nalaga tožniku tudi obveznost, da do rešitve predhodnega vprašanja ne sme spreminjati stanja in javne poti oziroma ga mora ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Če se postopek prekine, je smiselno, da se ob tem izda tudi akt-začasna odločba, s katero se če je to glede na okoliščine primera neogibno potrebno, še pred koncem postopka začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Taka odločba se izda na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda (prvi odstavek 221. člena ZUP). Po mnenju sodišča se sklep o prekinitvi postopka z dne 30. 1. 2012 lahko smiselno šteje, da ima pod točko 2. izreka značaj začasne odločbe ne glede na to, da se akt imenuje sklep, saj je v tem delu sklepa prvostopenjski organ tudi naložil tožniku, da mora na poti ohraniti tako stanje, kot je bilo na dan 28. 9. 2011.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se delne odločbe Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper št. 0611-69/2011 z dne 14. 7. 2014, št. 0611-69/2011 z dne 15. 7. 2014, št. 0611-69/2011 z dne 17. 7. 2014, št. 0611-69/2011 z dne 18. 7. 2014 in št. 0611-69/2011 z dne 24. 7. 2014 odpravijo ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanimi delnimi odločbami odločil, da mora tožnik na zemljišču s parc. št. 720/4 k.o. ..., kategorizirana javna pot št. 677831 ... v križišču s kategorizirano javno potjo št. 677141 bodisi takoj dvigniti zapornico (delni odločbi z dne 14. 7. 2014 in 15.7.2014) bodisi odstraniti dvižni del kovinske zapornice (delni odločbi z dne 17. 7.2014 in 18. 7. 2014) oziroma takoj odstraniti kovinsko palico in varovalni zaščitni trak (delna odločba z dne 24. 7. 2014). Z navedenimi delnimi odločbami je A. odredil, da mora takoj izvršiti naloženo obveznost, z delnimi odločbami z dne 15. 7. 2014, 17. 7. 2014 in 18. 7. 2014 je A. naložil, da se dvižni del zapornice začasno zaseže in shrani pri tem javnem podjetju, z delno odločbo z dne 24. 7. 2014 pa je odredil, da se kovinska palica in varovalni zaščitni trak začasno zaseže in shrani na A. 2. V obrazložitvi navedenih delnih odločb prvostopenjski organ navaja, da je dne 26. 9. 2011 v prisotnosti tožnika opravil ogled na kraju samem, kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnik postavil na javni poti kovinsko zapornico in žično ograjo, zaradi česar je prvostopenjski organ tožniku dne 27. 9. 2011 izdal odločbo o odstranitvi ovir, zoper katero se je tožnik pritožil, ker je v zvezi z zemljiščem s parc. št. 720/4 k.o. ... na pristojnem Okrajnem sodišču v Kopru vložena lastninska tožba. Prvostopenjski organ je do rešitve predhodnega vprašanja s sklepom z dne 30. 1. 2012 postopek prekinil in z istim sklepom v 2. točki izreka tožniku naložil, da do rešitve predhodnega vprašanja na zemljišču s parc. št. 720/4 k. o. ... ne sme spreminjati stanja javne poti oziroma ga mora ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011, to pomeni, da mora zapornica ostati dvignjena. Ob posameznih kontrolnih pregledih pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik zapornico ponovno spustil oziroma ob kontrolnem ogledu dne 24. 7. 2014 je bilo ugotovljeno, da je tožnik postavil kovinsko palico in varovalni zaščitni trak. V vseh odločbah prvostopenjski organ ugotavlja, da se dejstva v inšpekcijskem postopku še niso spremenila in sicer da je zemljišče s parc. št. 720/4 k.o. ... kategorizirana javna pot št. 677831 ..., da je zemljišče s parc. št. 720/4 k.o. ... v naravi javno dobro in da je kategorizirana javna pot št. 677831 ... po prikazu parcele RS GURS, Območna geodetska uprava Koper, vrisana v katastrski načrt. Vedno je bilo tudi ugotovljeno, da sodišče še ni pravnomočno odločilo o lastninski tožbi. Ker tožnik odredb inšpektorja ni hotel izvršiti, je prvostopenjski organ odredil A. takojšnjo odstranitev ovir na omenjeni poti. Prvostopenjski organ se v odločbah sklicuje tudi na to, da gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To pomeni, da lahko pristojni organ odloči tudi ustno.

3. Tožnik se je zoper navedene prvostopenjske odločbe pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbe zoper vse odločbe zavrnil. 4. Tožnik v tožbi predlaga, naj se zaradi ekonomičnosti postopka obravnavana zadeva združi z zadevama, ki se pri naslovnem sodišču vodita pod št. III U 193/2014 in III U 356/2014, saj gre v vseh zadevah za isto dejansko in pravno podlago. Nadalje navaja, da med strankama poteka pred Okrajnim sodiščem v Kopru spor o lastninski pravici, v katerem tožnik zatrjuje, da javna pot kategorizirana s št. 677831 ne vodi mimo parcel tožnika ter se ne stika z javno potjo št. 677141, temveč javna pot kategorizirana s št. 677831 vodi le do kraka-ovinka ceste, zaradi česar je med strankama sporno, ali je zapornica sploh postavljena na javni poti ali ne. Zaradi tega je bil inšpekcijski postopek s sklepom prekinjen in kljub temu, da je bil prekinjen, je prvostopenjski organ izdal izpodbijane delne odločbe. V prekinjenem postopku ne bi smel izdati nobene odločbe niti delne ne, saj če bi želel izdati kakršnokoli odločbo, bi najprej moral odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje. V nadaljevanju tožnik podrobno opisuje, zakaj je po njegovem mnenju pri vrisu poti prišlo do napake in zakaj je del parc. št. 720/4 k.o. ... dejansko njegova last in zakaj ne gre za javno pot in javno dobro. Ker poteka pred Okrajnim sodišče v Kopru lastninski spor, tožena stranka ne more biti v dobri veri in zaupati podatkom, vpisanim v zemljiški knjigi in prikazu parcele, ki jo je pridobila s strani Območne geodetske uprave Koper. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko velja le za tretje dobroverne osebe. Prvostopenjski organ je po mnenju tožnika tudi kršil določbo 219. člena ZUP, saj o posameznih delih ni mogoče odločiti, ker je za sprejem kakršnekoli odločitve bistveno, da se pred tem ugotovi, ali sporni del parcele predstavlja javno pot ali pa zasebno lastnino. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijane odločbe odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožniku ne daje pravne podlage, da bi vložil skupinsko tožbo zoper več upravnih aktov. Nadalje navaja, da se je tožnik strinjal s sklepom o prekinitvi postopka, s katerim mu je bilo naloženo, da do rešitve predhodnega vprašanja ne sme spreminjati stanja javne poti, saj se zoper ta sklep ni pritožil, kar pomeni, da je postal dokončen. Nadalje podrobno pojasnjuje, zakaj je po njenem mnenju zmotna trditev tožnika, da javna pot kategorizirana s številko 677831 ne vodi mimo parcel tožnika ter se ne stika z javno potjo številka 677141. Podrobno tudi pojasnjuje, zakaj, se je prvostopenjski organ odločil, da bo izdal delne odločbe. Trdi tudi, da tožnik nima prav, ko navaja, da bi morala tožena stranka najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje. Pri tem se sklicuje na določilo 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, ki določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu. Zaradi tega ne gre za nadaljevanje prekinjenega postopka, ampak za vzpostavitev stanja, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Vsaka izmed odločb obravnava nov historični dogodek, to je novo kršitev - zaporo javne kategorizirane ceste. Tožena stranka pa se tudi ne strinja s tožnikovo trditvijo, ki se nanaša na upoštevanje načela zaupanja v zemljiško knjigo in svoje stališče v tožbi podrobno pojasnjuje. Nadalje še pojasnjuje, zakaj je neutemeljen tožbeni očitek, ki se nanaša na kršitev določbe 219. člena ZUP, ki ureja izdajo delne odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ZUS-1 ne nasprotuje vložitvi tožbe zoper več odločb. Vse temeljijo na istem dejanskem stanju, zato je to tudi smotrno in ekonomično. Nadalje se sklicuje na stališče Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. III U 193/2014-14 z dne 9. 2. 2015, kjer je sodišče izrecno zapisalo, da prvostopenjski organ v prekinjenem postopku ne bi smel izdati nobene odločbe niti delne ne, če pa bi želel izdati kakršnokoli odločbo, bi moral najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje. Pojasnjuje, zakaj niso podani vsi pogoji za odločanje po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Ne držijo navedbe tožene stranke, da iz sklepa o prekiniti postopka izhaja, da mora do rešitve predhodnega vprašanja zapornica ostati dvignjena, saj je v 2. točki izreka tega sklepa odrejeno zgolj to, da tožnik ne sme spreminjati stanja javne poti oziroma ga mora ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Ne drži tudi navedba tožene stranke, da vsaka izmed odločb obravnava nov historični dogodek, torej novo kršitev in da gre za nov inšpekcijski postopek. V konkretni zadevi je inšpekcijski organ izdal več odločb, vendar to še ne pomeni, da gre za vsakič za nov postopek. Gre za en postopek, v katerem tožena stranka in njeni organi zatrjujejo, da gre za nedovoljeno zaporo javne poti, tožnik pa, da ne gre za zaporo javne poti, ampak onemogočanje dostopa do zemljišča v zasebni lasti. Nadalje še pojasnjuje, zakaj po tožnikovem mnenju v konkretnem primeru ne more veljati načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da se ni odločilo za to, da bi obravnavano zadevo združilo z zadevama opr. št. III U 193/2014 in III U 356/2014, čeprav gre za isto dejansko stanje in pravno podlago. Upoštevalo je namreč, da sta zoper navedeni zadevi bili vloženi dve različni tožbi in je zaradi večje preglednosti obravnavalo vsako zadevo posebej. Razen tega, pa sta obe navedeni zadevi že rešeni. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, da naj ne bi bilo pravne podlage, da bi se vložila tožba zoper več upravnih aktov. Skladno z 42. členom ZUS-1 namreč lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavno in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Res je sicer, da iz navedenega določila izhaja, da je taka odločitev v pristojnosti sodišča, vendar pa ob logični razlagi zakona ni nobene ovire za to, da ne bi tožnik že z eno tožbo izpodbijal več upravnih aktov. V obravnavanem primeru je namreč potrebno upoštevati, da je tožnik izpodbijal upravne akte, ki so bili izdani eden za drugim v presledku le nekaj dni in pri vseh gre za isto zadevo, to pomeni enako dejansko stanje in isto pravno podlago in v kolikor bi tožnik zoper vsako odločbo vložil posebno tožbo, bi lahko te tožbe tudi sodišče v skladu z 42. členom ZUS-1 združilo v eno zadevo in je zato vseeno, če je že tožnik z eno tožbo zajel več odločb. 9. V obravnavani zadevi izpodbijane odločbe temeljijo na ugotovitvi, da tožnik ni upošteval odredbe inšpektorja v sklepu o prekinitvi postopka z dne 30. 1. 2012, da mora biti zapornica dvignjena, saj je bilo ob kontrolnih pregledih ugotovljeno, da je tožnik zapornico ponovno spustil, zaradi česar je prvostopenjski organ ob pregledih ponovno odredil, da mora tožnik bodisi dvigniti kovinsko zapornico bodisi odstraniti dvižni del zapornice oziroma odstraniti kovinsko palico in varovalni zaščitni trak. Z izpodbijanimi odločbami je tako prvostopenjski organ ponovno odredil, da mora tožnik storiti nekaj, kar je bilo enkrat že odločeno z odločbo z dne 27. 9. 2011 in je v fazi pritožbe zoper to odločbo prvostopenjski organ postopek v tej zadevi prekinil. V sklepu o prekinitvi postopka je bilo določeno, da je potrebno ohraniti stanje tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011, tega dne je namreč tožnik naknadno odstranil zapornico. Kot je navedla tožeča stranka, je sodišče v zadevi odstranitve prepreke na obravnavani poti med istima strankama v sodbi opr. št. III U 193/2014 z dne 9. 2. 2015 že zavzelo stališče, da je prvostopenjski organ (v tistem postopku z odločbo z dne 22. 4. 2014) odločil o isti stvari, v zvezi s katero je postopek še v teku s tem, ko je bil prekinjen in je bilo hkrati s sklepom o prekiniti postopka naloženo, da mora biti stanje tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011, ko je bila zapornica odstranjena. Sodišče je tudi v naslednji sodbi (opr. št. III U 356/2014-12 z dne 18. 5. 2015) ugotovilo, da postopanje prvostopenjskega organa ni v skladu z določili ZUP, saj prvostopenjski organ ne bi smel izdati odločbe, če je bil inšpekcijski postopek v isti zadevi prekinjen in se doslej ni nadaljeval. Enaka ugotovitev pa velja tudi za obravnavano zadevo. Po mnenju sodišča gre namreč v vseh teh postopkih za isto zadevo. S tem v zvezi se sodišče strinja s stališčem tožeče stranke, da če je inšpekcijski organ izdal več odločb, to ne pomeni, da gre vsakič za nov postopek, ampak gre ves čas za en postopek, v katerem tožena stranka in prvostopenjski organ zatrjujejo, da gre za nedovoljeno zaporo javne poti, tožnik pa, da ne gre za zaporo javne poti. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da v prekinjenem postopku prvostopenjski organ ne bi smel izdati nobene odločbe niti delne ne in če bi želel izdati kakršnokoli odločbo, bi moral najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje. V času prekinitve postopka ne teče rok za izdajo odločbe iz 222. člena ZUP in 256. člena ZUP, kot to določa tretji odstavek 153. člena ZUP, ki med drugim določa, da s prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja.

10. Ker se tožnik zoper sklep o prekinitvi postopka ni pritožil, to pomeni, da je ta postal dokončen. Ta sklep pa ne določa samo prekinitve postopka, ampak hkrati nalaga tožniku tudi obveznost, da do rešitve predhodnega vprašanja ne sme spreminjati stanja in javne poti oziroma ga mora ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Sodišče je v obeh navedenih sodbah, kjer je že odločilo o isti stvari, opozorilo na to, da če se postopek prekine, je smiselno, da se o tem izda tudi akt, če je to neogibno potrebno, da se začasno uredijo posamezna vprašanja, kot je v tem primeru. Opozorilo je, da bi prvostopenjski organ moral skladno z 221. členom ZUP o tem izdati začasno odločbo. Navedeno določilo določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna (prvi odstavek 221. člena ZUP). Začasna odločba se glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno odločbo (četrti odstavek 221. člena ZUP). Iz izpodbijanih odločb sicer ni razvidno, da bi prvostopenjski organ izdal začasno odločbo, vendar se po mnenju sodišča sklep o prekinitvi postopka z dne 30. 1. 2012 lahko smiselno šteje, da ima pod točko 2. izreka značaj začasne odločbe ne glede na to, da se akt imenuje sklep, saj je v tem delu sklepa prvostopenjski organ tudi naložil tožniku, da mora na poti ohraniti tako stanje, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Ker je prvostopenjski organ zoper sklep dal tudi možnost pritožbe, se lahko šteje ta sklep v drugi točki izreka kot akt v smislu 221. člena ZUP, čeprav se ne imenuje začasna odločba, je pa po svoji naravi in vsebini prav to. To pa pomeni, da tak akt ob izpolnjevanju vseh procesnih predpostavk postane tudi izvršljiv. Ta akt ima namreč v 2. točki izreka po vsebini značaj samostojne odločbe (četrti odstavek 221. člena ZUP). Ko se bo izdala odločba o glavni stvari se ta del izreka sklepa razveljavi (tretji odstavek 221. člena ZUP). Sodišče tako kot v prejšnjih dveh sodbah tudi tokrat pojasnjuje, da se tožena stranka ne more sklicevati na razloge iz 4. točke 144. člena ZUP. To, da je po tem določilu možno izdati odločbo v skrajšanem postopku, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ne more vplivati na to, da je bilo o tej zadevi s sklepom o prekinitvi postopka, ki ima v drugi točki izreka značaj začasne odločbe, začasno že odločeno.

11. Glede na navedeno sodišče meni, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbe ZUP o prekinitvi postopka, zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijane odločbe odpravilo. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku ugotoviti, ali so podani pogoji za nadaljevanje prekinjenega postopka in šele po tem bo lahko sprejel ustrezno odločitev. Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

12. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnik pa je v postopku imeli pooblaščenko, ki je odvetnica.

K točki III izreka:

13. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, prisojeni znesek pa plača toženec.