Jedro

Čeprav sta ostala dva sostorilca kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo neidentificirana in tako nista bila procesuirana, to na kazensko odgovornost obsojenca, ki je sodeloval pri izvrševanju kaznivega dejanja kot storilec, nima prav nobenega vpliva, saj se sostorilstvo določa na podlagi odločilnosti prispevka posameznika pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Če pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo imena tujcev niso navedena, izrek sodbe ni nerazumljiv.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. N.N. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 29.9.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 6.2.2002 spremeni tako, da se izreče, da je obs. N.N. storil kaznivo dejanje poskusa prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi z 22. členom KZ.

V ostalem se zahteva zagovornika obs. N.N. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 29.9.2000 je bil obs. N.N. spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Prvostopenjsko sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka, in sicer povprečnino v znesku 40.000,00 tolarjev. Okrožna državna tožilka in obsojenčev zagovornik sta napovedala pritožbi, vendar je vložil pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo le obsojenčev zagovornik. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6.2.2002 njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa obsodilo na plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da navedbe zagovornika, da v opisanem dejanju niso podani znaki kaznivega dejanja, ne držijo, ter da tudi ni podano nasprotje med zagovorom obsojenca in razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča. Utemeljeno pa je zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da je obsojenčevo dejanje ostalo pri poskusu, pri čemer ocenjuje, da gre za nasprotje v izreku ter med izrekom in razlogi sodbe, saj je v izreku za obe dejanji zapisano, da sta ostali pri poskusu, medtem ko je bil obsojenec spoznan za krivega dokončanega kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ.

Zahteva zagovornika obs. N.N. za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Stališče obsojenčevega zagovornika, da bi bilo mogoče dejanji obsojenca opredeliti le kot pomoč pri kaznivem dejanju, ni utemeljeno. Iz izreka prvostopenjske sodbe je namreč razvidno, da je bilo ravnanje obsojenca in še dveh neidentificiranih oseb dogovorjeno, njihove vloge so bile določene, obsojenčeva vloga pa je bila v tem, da je v dveh primerih od neidentificirane osebe prevzel v L. večje število tujih državljanov in jih nameraval z vozilom pripeljati do N.G., da bi tam tuji državljani s pomočjo neidentificirane osebe prešle državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo. Obsojenec je torej skupno s še dvema osebama sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja in je bil tudi njegov opisani prispevek pri izvrševanju kaznivega dejanja prepovedanega spravljanja drugih čez mejo Republike Slovenije odločilen. Ostala dva sostorilca sta sicer ostala neidentificirana in tako nista bila procesuirana, kar pa na kazensko odgovornost obsojenca, ki je sodeloval pri izvrševanju kaznivega dejanja kot storilec, nima prav nobenega vpliva, saj se sostorilstvo določa na podlagi odločilnosti prispevka posameznika pri izvršitvi kaznivega dejanja. Sostorilstvo je namreč podano, če gre za neposredno prispevanje k izvršitvi, pri čemer je pomemben prispevek, ki je dan v času izvršitve kaznivega dejanja, in ki mora biti tudi odločilen za izvršitev kaznivega dejanja.

Tako kot že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo obsojenčev zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker tujci v izreku prvostopenjske sodbe niso poimensko navedeni. Tako stališče obsojenčevega zagovornika ni utemeljeno, saj zato, ker imena tujcev niso navedena, izrek sodbe ni nerazumljiv, kar je obsojenčevemu zagovorniku pojasnilo že pritožbeno sodišče v razlogih sodbe.

Kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ stori, kdor se ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije ali kdor iz koristoljubnosti spravi drugega čez mejo ali spravi čez mejo več oseb. Vsa navedena izvršitvena dejanja in ne le dve izvršitveni dejanji, kot navaja obsojenčev zagovornik, so bila obsojencu očitana. Vendar obsojenčevo ravnanje, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe in v katerem je celo navedeno, da je njegovo dejanje v obeh primerih ostalo pri poskusu, ni privedlo do prepovedane posledice, torej do prepovedanega prehoda tujcev čez mejo Republike Slovenije. Zato je potrebno pritrditi stališču obsojenčevega zagovornika, da je bil s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon, ker je bil obsojenec spoznan za krivega dokončanega kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenec storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. V pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo opozorilne narave Vrhovno sodišče ni posegalo, upoštevaje določilo 2. odstavka 22. člena KZ, po katerem se storilec kaznuje za poskus v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje, saj ni ugotovilo okoliščin, ki bi lahko vplivale na še milejši izrek kazenske sankcije.

V skladu z določilom 98.a člena v zvezi z določilom 2. odstavka 98. člena ZKP Vrhovno sodišče ni določilo povprečnine, saj je bilo z odločbo Vrhovnega sodišča deloma odločeno v obsojenčevo korist.