Jedro

Ne drži pritožbena navedba, da je lahko delež uspeha strank relevanten le za odločanje o stroških postopka v zvezi z meritornim odločanjem sodišča, ne pa tudi v zvezi z ustavitvijo postopka zaradi umika tožbe. Sodišče prve stopnje je torej v obeh sklepih (prvi se nanaša na strošek strank v zvezi s procesnimi dejanji, drugi na povračilo stroška sodne takse) pravilno upoštevalo delež uspeha strank v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sklepa z dne 24. 9. 2018 ter izpodbijani sklep z dne 16. 10. 2018. II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 9. 2018 ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo (I. točka izreka), postopek ustavilo (II. točka izreka) ter tožniku naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve sklepa povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 46,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka do plačila (III. točka izreka).

S sklepom z dne 16. 10. 2018 je toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve sklepa povrniti tožniku stroške postopka v višini 15,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka do plačila.

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper III. točko izreka sklepa z dne 24. 9. 2018 ter še posebno pritožbo zoper sklep z dne 16. 10. 2018, v obeh primerih zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V prvi pritožbi navaja, da za odločitev o stroških postopka ni pomemben delež uspeha strank oziroma drugi odstavek 154. člena ZPP, ampak zlasti prvi odstavek 158. člena ZPP. Na podlagi te določbe bi ji sodišče moralo priznati stroške postopka, saj tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Tožena stranka je izvedla plačilo 5. 12. 2017, tožnik pa je tožbo umaknil šele 3. 9. 2018. Ker je tožbo umaknil prepozno, ni upravičen do povračila stroškov. Sklicuje se na prvostopenjske odločitve, ki potrjujejo njeno stališče. Takojšen umik tožbe bi bil možen najkasneje v roku 8 dni po izpolnitvi (Cpg 59/2017) oziroma 2 dneva po izpolnitvi (I Cpg 1308/2015). Tožena stranka se sklicuje še na paricijski rok 8 dni iz 29. člena ZDSS-1 ter na rok 15 dni za soglasje k umiku tožbe iz 188. člena ZPP. Predlaga, da se ji priznajo vsi stroški postopka.

Tožena stranka tudi v drugi pritožbi, s katero se upira, da mora tožniku (glede na ugotovljeni delež uspeha v pravdi) povrniti 40 % sodne takse, navaja kot v prvi pritožbi. Dodaja še, da pri ustavitvi postopka ni relevanten uspeh strank v postopku, saj ne gre za meritorno odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa z dne 24. 9. 2018 ter sklep z dne 16. 10. 2018 preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

5. Tožena stranka se zavzema za priznanje višjih oziroma vseh stroškov postopka, medtem ko je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka izhajalo iz tega, da je tožnik (ki je v posledici delne izpolnitve zahtevka tožbo umaknil v celoti) v postopku uspel v 40 %, tožena stranka pa v 60 %. Po pobotu stroškov obeh strank je tožniku naložilo plačilo stroškov v višini 46,45 EUR. Pri tem se je sklicevalo na drugi odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je za odmero stroškov postopka relevanten le prvi odstavek 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ne drži, da bi šlo za takojšen umik tožbe le, če bi do tega prišlo v roku 8 dni po izpolnitvi zahtevka (kot v primeru Cpg 59/2017) oziroma 2 dneva po izpolnitvi zahtevka (kot v primeru I Cpg 1308/2015). V predmetni zadevi je potrebno o stroških postopka odločiti tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, pač pa nekaj mesecev kasneje, pri čemer v vmesnem času tudi niso bila opravljena procesna dejanja, v zvezi s katerimi bi strankam nastali dodatni stroški postopka. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem ustrezno sklicevalo na primer Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 137/2016. V zvezi s presojo, kaj pomeni ''takoj'' po prvem odstavku 158. člena ZPP, tudi ni relevantno sklicevanje pritožbe na paricijski rok 8 dni iz 29. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) ter na rok 15 dni za soglasje k umiku tožbe iz drugega odstavka 188. člena ZPP.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je lahko delež uspeha strank relevanten le za odločanje o stroških postopka v zvezi z meritornim odločanjem sodišča, ne pa tudi v zvezi z ustavitvijo postopka zaradi umika tožbe. Sodišče prve stopnje je torej v obeh sklepih (prvi se nanaša na strošek strank v zvezi s procesnimi dejanji, drugi na povračilo stroška sodne takse) pravilno upoštevalo zgoraj obrazloženi delež uspeha strank v postopku.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sklepa z dne 24. 9. 2018 ter sklep z dne 16. 10. 2018 (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena in 165. člena ZPP).