Jedro

Toženec (izvršitelj) glede na sklep o izvršbi, ki je določal le odstranitev tožnika iz stanovanja ter prepustitev stanovanja upnici v posest in izključno uporabo za dobo 6 mesecev, ni imel podlage za odvzem in hrambo tožnikovih premičnin. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 131. člena OZ pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti vrednost odvzetih stvari, ki so bile navedene na zapisniku o deložaciji in za katere je toženec priznal, da jih je odnesel iz stanovanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek "500,00 EUR" zviša za 50,00 EUR, tako da pravilno glasi: "550,00 EUR".

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2013 dalje, za preostalih zahtevanih 9.500,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje pravdne stroške.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede vrednosti odvzetih predmetov, saj je zmotno zaključilo, da so bile stvari stare in odslužene, ne pa starine. Poudarja, da so poleg tožnika tudi vse priče potrdile, da je bilo ogledalo starina, zato sodišče ni imelo razloga, da tožniku ni verjelo. Ne drži, da tožnik ni nasprotoval trditvam toženca, da naj bi šlo za stare odslužene stvari. Na prvem naroku za glavno obravnavo je namreč prerekal navedbe toženca ter navedel, da je šlo za opremo starin. Tudi ni logičen zaključek sodišča, da ker je tožnik kupil ogledalo v trgovini, ta ne more imeti večje vrednosti. Nadalje navaja, da sodišče ni realno ocenilo vrednosti obeh miz, saj bi pri tem moralo izhajati iz tožnikovih trditev in opisa predmetov. Glede pohodnih čevljev, odej in vzglavnikov pa bi sodišče moralo naložiti povrnitev realne škode, kot izhaja iz predloženih računov. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni priznalo odškodnine za plinsko pečico, čeprav je toženec navedel, da je bila vrednost pečice 50,00 EUR. Za ostale stvari, ki niso navedene na zapisniku in za katere so priče izpovedale, da je šlo za osebne stvari, pa je tožnik predložil račune, saj je moral kupiti vse na novo. Za tožnika bi namreč moral nastati položaj kot pred odvzemom stvari oziroma stanje, kot da deložacije ne bi bilo. Nasprotuje zaključku, da je zastaran zahtevek za povrnitev vrednosti stvari, ki niso navedene na zapisniku o deložaciji, saj se je tožnik z zapisom na zapisniku seznanil šele s sklepom z dne 16. 12. 2013, ki ga je prejel v začetku leta 2014, zato zastaralni rok še ni potekel. Poudarja, da tudi zahtevek za plačilo iz naslova nezmožnosti uporabe v višini 3.000,00 EUR ni zastaran, zato bi ga sodišče moralo priznati.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in zahteval njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi škode zaradi protipravno zaseženih in nevrnjenih stvari v postopku izvršbe. Toženec (izvršitelj) namreč glede na sklep o izvršbi, ki je določal le odstranitev tožnika iz stanovanja ter prepustitev stanovanja upnici v posest in izključno uporabo za dobo 6 mesecev, ni imel podlage za odvzem in hrambo tožnikovih premičnin. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 131. člena OZ1 pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti vrednost odvzetih stvari, ki so bile navedene na zapisniku o deložaciji in za katere je toženec priznal, da jih je odnesel iz stanovanja.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vrednosti odvzetih stvari. Tožnik navedb toženca, da je šlo za stare in odslužene stvari, ni konkretizirano prerekal. Trditveno in dokazno breme je bilo na njem, a ga ni zmogel. Le pavšalno je navajal, da je bilo ogledalo starina. Ne drži, da so navedeno potrdile vse priče. Morebitnih listin (certifikat, račun) ni predložil, izvedenca ni predlagal. Ob dejstvu, da je ogledalo kupil v za starine nespecializirani trgovini, zgolj s svojim zaslišanjem ni mogel dokazati, da je šlo za starino. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo vrednost stvari po prostem preudarku (216. člen ZPP2).

7. Neutemeljeno tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec za dnevno in klubsko mizo dolžan povrniti 100,00 EUR, saj le pavšalno navaja, da ocena vrednosti ni realna. Tudi ne drži, da bi sodišče moralo izhajati iz trditev tožnika in opisa predmetov, saj kot že obrazloženo, tožnik ni uspel dokazati, da je šlo za stvari večje vrednosti.

8. Ne drži tudi stališče pritožbe, da bi toženec moral povrniti škodo, ki naj bi bila enaka vrednosti novih stvari, za katere je tožnik predložil račune. Pri oceni vrednosti odvzetih stvari je treba upoštevati njihove lastnosti, saj je tožnik upravičen do denarne odškodnine v višini, ki ustreza nakupu druge enake stvari oziroma stvari enakih lastnosti. Glede na to, da tožnik ni zatrjeval, da je šlo za nove stvari, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vrednost stvari glede na stanje ob odvzemu.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo sodišča, da je tožbeni zahtevek za povrnitev vrednosti stvari, ki niso bile navedene na zapisniku o deložaciji, zastaran, saj naj bi se tožnik z zapisnikom seznanil šele s prejemom sklepa izvršilnega sodišča z dne 16. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedbe pravilno zaključilo, da je zvedel za škodo in povzročitelja še isti dan, kot je bila opravljena deložacija, tj. 20. 9. 2011. Tožnik je priznal, da ga je na dan deložacije poklical toženec ter mu povedal, da bodo iz stanovanja odstranili njegove stvari. Te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožba tudi ne izpodbija. Vložitev predloga za vrnitev stvari, ki mu je izvršilno sodišče s sklepom z dne 16. 12. 2013 ugodilo in naložilo tožencu vrnitev stvari, navedenih v poročilu (zapisniku o deložaciji), je imela za posledico skladno s 365. členom OZ pretrganje zastaranja. Zaradi pretrganja pa zastaranje za povrnitev vrednosti stvari, ki so navedene v zapisniku o deložaciji, ni nastopilo. Nasprotno pa ni bilo pretrgano zastaranje za stvari, ki niso navedene v zapisniku. Tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da je v predlogu zahteval vračilo vseh domnevno odvzetih stvari in ne le tistih, ki so navedene v zapisniku o deložaciji. Zahtevek za povračilo škode zaradi zatrjevanega odvzema stvari, ki niso navedene v zapisniku o deložaciji, je zato zastaran, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ker je terjatev v tem delu zastarana, je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče neutemeljeno ni verjelo tožniku, katere stvari so bile odpeljane in kakšna je njihova vrednost. 10. Neutemeljena je tudi pavšalna pritožbena navedba, da zahtevek iz naslova nezmožnosti uporabe ni zastaran. Tožnik v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi bila odločitev sodišča v zvezi s tem nepravilna. Prav tako pa je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova nezmožnosti uporabe zavrnilo tudi iz razloga, ker ni jasno, po kakšnih kriterijih je tožnik zahteval znesek v višini 3.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zahtevek iz navedenega naslova neutemeljen, ker ni specificiran.

11. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje, kljub ugotovitvi, da je bil odvzem plinske pečice naveden na zapisniku o deložaciji, povrnitve vrednosti le-te tožencu ni naložilo. Toženec je priznal, da je stvari, ki so navedene na zapisniku, odnesel iz stanovanja. Na zapisniku (priloga A2) je plinska pečica navedena. Drži tudi pritožbena navedba, da je toženec v odgovoru na tožbo priznal vrednost plinske pečice (50,00 EUR). Sodišče prve stopnje je očitno pomotoma prezrlo, da je bila plinska pečica navedena v zapisniku o deložaciji. Ker tožbeni zahtevek temelji na listini, o kateri sta se obe stranki lahko izrekli in na neprerekanih dejstvih glede vrednosti predmeta, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu zato delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je toženec dolžan povrniti tudi vrednost protipravno odvzete plinske pečice v priznani višini 50,00 EUR. Tožniku je torej namesto zneska 500,00 EUR dolžan povrniti znesek 550,00 EUR.

12. V preostalem delu je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da tudi niso izkazane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnega značaja, moralo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe (353. člen ZPP).

13. Kljub delni spremembi izpodbijanega dela sodbe ni bilo treba poseči v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da je tožnik uspel le s 5 % tožbenega zahtevka, zato sam nosi svoje pravdne stroške. Kljub delni spremembi sodbe je tožnikov uspeh v postopku na prvi stopnji še vedno sorazmerno majhen (5,5 %).

14. Tožnik je tudi v pritožbenem postopku uspel le v sorazmerno majhnem delu svojega zahtevka (glede 50,00 EUR, izpodbijal pa je zavrnitev zahtevka za 9.500,00 EUR), zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člen ZPP). Toženec stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil. 1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.