Jedro

Ne drži, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep, da bi se lahko pritožila le družba, ki se je priglasila k stranski intervenciji, in da je pritožba nedovoljena. Kolikor sodišče intervencijo zavrne, se lahko intervenient pa tudi stranka, ki se z intervenientovo udeležbo v postopku strinja, proti sklepu sodišča o zavrnitvi intervencije pritoži.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z v uvodu navedenim sklepom ni dopustilo stranske intervencije družbi R. d.o.o. - v stečaju na strani tožene stranke. Ugotovilo je, da je v vlogi z dne 6. 12. 2018 priglašala stransko intervencijo na strani tožene stranke in le pavšalno navedla, da ima pravni interes, da se za posojilno pogodbo R. N. št. 2014/12 z dne 28. 11. 2014, na podlagi katere ji je tožena stranka nakazala kredit, ugotovi ničnost. Pri tem ne navede kakšno pravno korist bi imela od tega, da v pravdi zmaga tožena stranka. Prav tako ne pojasni kako bi morebiten neuspeh tožene stranke v tem postopku vplival na njen civilnopravni položaj.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče spregleda, da je intervenient v predlogu z dne 6. 12. 2018 pojasnil, da bo odločitev sodišča v obravnavanem primeru vplivala tudi na njegov položaj. Kolikor bo zavrnjen zahtevek tožeče stranke, bo odpadel razlog, da tožena stranka zahteva vračilo posojila 250.000,00 EUR od intervenienta. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2017 predstavila in dokazala, da se je denarni znesek dejansko nakazoval v verigi udeleženih podjetij, pri čemer je na koncu pristal tam, kjer je bil izvor, pri družbi M. d.o.o.. V obravnavanem postopku se bo, kot izhaja iz trditev tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2017, obravnavalo celotno razmerje, v katerem je bil udeležen tudi intervenient. Sodišče ne bo moglo sprejeti odločitve brez da bi upoštevalo celotno verigo posojilnih razmerij, v katerih je bil udeležen intervenient. Slednji se ima zaradi tega pravico izjasniti ali in komu je bil nakazan znesek posojila, kakor tudi ali je posojilo prejela bodisi tožena stranka bodisi intervenient. Kolikor bi sodišče zavrnilo zahtevek iz razloga ničnosti oziroma navideznosti posojila 250.000,00 EUR, bi to pomenilo, da je nično oziroma navidezno tudi posojilo v razmerju med toženo stranko in intervenientom. Oziroma bi intervenient lahko v pravdnem postopku, v katerem tožeča (prav: tožena) stranka od njega zahteva plačilo dejansko istega zneska, uveljavljal ugovore iz obravnavanega postopka. Že iz razloga pravne varnosti bi moralo tovrsten ugovor upoštevati sodišče, ki odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka za vračilo 250.000,00 EUR v razmerju med toženo stranko in intervenientom. Kolikor tožeča stranka v obravnavanem postopku uspe, bi tožena stranka nujno morala zahtevati vračilo tega posojila od intervenienta. Odločitev bo posredno vplivala na položaj intervenienta v pravdi, v kateri tožena stranka od njega med drugim zahteva plačilo 250.000,00 EUR.

3. Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep. Vložila bi jo lahko le družba, ki se je priglasila k stranski intervenciji, ne tožena stranka, o čigar pravici ni bilo odločeno. Pravilni so zaključki, da je družba v vlogi z dne 6. 12. 2018, s katero je priglasila stransko intervencijo, le pavšalno navedla kakšen pravni interes naj bi bil izkazan za dovolitev stranske intervencije, kakor tudi ni pojasnila kako bi morebiten (ne)uspeh tožene stranke v tem postopku vplival na njen civilnopravni položaj. Takšnih trditev in navedb družbe, ki je priglasila stransko intervencijo, ne more nadomestiti tožena stranka, saj je stranski intervenient tisti, ki je dolžan dokazati svoj pravni interes za pridružitev eni od strank v postopku, ter je dokazno in trditveno breme na njem.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži navedba tožeče stranke, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep, da bi se lahko pritožila le družba, ki se je priglasila k stranski intervenciji, in da je pritožba nedovoljena. Kolikor sodišče intervencijo zavrne, kar je v izpodbijanem sklepu, se lahko intervenient pa tudi stranka, ki se z intervenientovo udeležbo v postopku strinja, proti sklepu sodišča o zavrnitvi intervencije pritoži1. 6. Ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnih trditev intervenienta, da je spregledalo, da je v predlogu z dne 6. 12. 2018 pojasnil, da bo odločitev sodišča v obravnavanem primeru vplivala tudi na njegov položaj, da se ni opredelilo do s strani tožene stranke in intervenienta zatrjevanih dejstev. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do odločilnih dejstev, ki sta jih podala tako intervenient kot tožena stranka. Slednja je v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2017 - odgovoru na dopolnjeno tožbo pojasnila širše dejanske okoliščine zadeve in dodala zgolj, da pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod I Pg 70/2017 zahteva od družbe R. d.o.o. plačilo 250.000,00 EUR, ki izvira iz opisanega kroga nakazil, čemer družba nasprotuje (sedma stran pripravljalne vloge; listna št. 58 spisa). Predlagatelj pa je v izjavi o vstopu v pravdo z dne 6. 12. 2018 pojasnil le, da se je nad njim začel postopek stečaja, da je tožena stranka prijavila terjatev 250.000,00 EUR do njega iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu R. N. št. 2014/12 z dne 28. 11. 2014, da je stečajni upravitelj prerekal terjatev iz naslova fiktivnosti in da ima interes, da se za to posojilo oziroma predmetno posojilno pogodbo (mišljeno pogodbo o kratkoročnem kreditu R. N. št. 2014/12 z dne 28. 11. 2014 med intervenientom in toženo stranko, ne za posojilno pogodbo med pravdnima strankama) ugotovi ničnost (druga stran izjave; listna št. 63 spisa).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantno določbo prvega odstavka 199. člena ZPP. Ta določa, da kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki. Tožena stranka v pritožbi pojasnjuje za prvi primer, če bo v obravnavanem postopku zavrnjen zahtevek tožeče stranke (se pravi bi se ga uspela obraniti), bo odpadel razlog, da tožena stranka (kot tožeča stranka v zadevi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju) zahteva vračilo posojila od intervenienta in nato za drugi primer, kolikor tožeča stranka v obravnavanem postopku uspe (se pravi bi tožena stranka izgubila), bi tožena stranka (ponovno kot tožeča v postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju) nujno morala zahtevati vračilo posojila od intervenienta. Vendar teh trditev ne tožena stranka ne intervenient nista podala pred sodiščem prve stopnje. Zato predstavljajo pritožbene novote in ker tožena stranka ni pojasnila zakaj jih brez svoje krivde ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP).

8. V pritožbi izpostavljena pravica intervenienta izjasniti se o tem ali in komu je bil nakazan znesek posojila ne utemeljuje stranske intervencije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje.

1 L. Ude: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 271.