Jedro

Za pravilno posredno vročitev po 86. čl. ZUP se šteje tudi sporočilo v poštnem predalu, iz katerega je razvidno, kje je spis - nadomešča pribitje spisa na vrata.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopni sklep, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo plačilo 20.000,00 SIT denarne kazni, ki ji je bila zagrožena s predhodnim sklepom istega organa z dne 26.1.1995, hkrati pa ji je bil določen nov rok treh dni za predložitev vozniškega dovoljenja in hkrati zagroženo novo prisilno sredstvo, denarna kazen 40.000,00 SIT. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in navaja, da je iz povratnice, ki je priložena k sklepu prvostopnega organa z dne 26.1.1995 razvidno, da je vročevalec poskušal vročiti tožeči stranki ta sklep prvič dne 3.2.1995 in drugič dne 4.2.1995. Iz povratnice je tudi razvidno, da je bila tožeča stranka o poizkusu vročitve ustrezno obveščena. Uradni spis je bil nato vrnjen pošiljatelju. V tem primeru je šlo za običajen postopek obveznega osebnega vročanja uradnih spisov, ki ga opravi PTT organizacija. Vročanje je bilo opravljeno v skladu z določbo 87. člena ZUP in se zato šteje, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki vročen. Izpodbijani sklep prvostopnega organa je bil izdan zato, ker tožeča stranka ni izpolnila obveznosti predložitve vozniškega dovoljenja prvostopnemu organu zaradi izvršitve varstvenega ukrepa prepovedi vožnje, izrečenega z odločbo Medobčinskega sodnika za prekrške Ljubljana št... z dne 24.5.1994, ki je postala pravnomočna dne 10.10.1994. Tožena stranka še navaja, da so navedbe tožeče stranke o fizični odsotnosti neutemeljene, saj tožeča stranka, kljub večkratnemu vabilu organa prve stopnje, svoje vloge oziroma pritožbe ni dopolnila z ustreznimi dokazili o svoji odsotnosti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji sklep prvostopnega organa o predložitvi dovoljenja in zagroženi denarni kazni z dne 26.1.1994 ni bil osebno vročen. Tožena stranka se sicer sklicuje na povratnico, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bila tožeča stranka pravilno obveščena o došli priporočeni poštni pošiljki, vendar to ne drži. Pošta ji obvestila o priporočeni poštni pošiljki ni uspela predati, ker je bila zaradi zimskih športnih aktivnosti fizično odsotna.

Tožena stranka je od nje res zahtevala dopolnitev pritožbe s pismenimi dokazili (o odsotnosti v začetku februarja), vendar po dogovoru s pravnim svetovalcem ji potrdila o odsotnosti ni poslala. Potrdilo o koriščenju letnega dopusta v času, ko naj bi potekal poskus spornega vročanja, pa prilaga k tožbi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v spisno dokumentacijo sodišče ne dvomi, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in tudi odločila v skladu z določbami ZUP-a. Po 2. odstavku 87. člena ZUP pusti vročevalec osebi, kateri je treba pošiljko osebno vročiti, pa te ni doma, pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju oziroma na delovnem mestu, da sprejme spis. Iz povratnice, ki je v spisih priložena, izhaja, tako kot to navaja že tožena stranka, da je bila tožeča stranka od vročevalca dvakrat obveščena o pošiljki, vendar te ni dvignila. Če vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki mu je treba spis vročiti, ravna po določbi 86. člena ZUP, torej pribije vročevalec na vrata pismeno sporočilo, kje je spis. Kot izhaja iz podatkov spisa, vročevalec sicer pismenega sporočila ni pribil na vrata, vendar je sodišče mnenja, da tudi sporočilo v poštnem predalu, iz katerega je razvidno, kje je spis, ustrezno nadomešča pribitje na vrata in ga je zato treba šteti kot pravilno posredno vročanje. Namen posrednega vročanja iz 86. člena ZUP je, da je stranka obveščena v poštni pošiljki in o tem, kje to pošiljko lahko dvigne. Ta namen pa je bil v tem primeru izpolnjen, saj, tako kot navaja že tožena stranka in to potrjujejo tudi podatki v spisih, je bila tožeča stranka o priporočeni pošiljki pravilno obveščena. Ker je šlo v tem primeru za pošiljko, ki se obvezno osebno vroča, je tožena stranka glede na navedeno pravilno uporabila določbe ZUP in o stvari tudi pravilno odločila.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, tako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).