Jedro

Toženec lahko zoperstavi svojo terjatev tožnikovi in tako doseže procesno pobotanje le, če pobotna terjatev že obstaja. Potemtakem bi toženec moral vedeti za podlago in višino svoje pobotne terjatve. Nesprejemljiv je zato očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganih dokazov, ki bi tožencu omogočili, da bi postavil popoln in sklepčen pobotni ugovor. Takšen informativni dokaz namreč v pravdnem postopku ni dopusten. Poleg tega pravica do izvedbe dokaza ni absolutna.

Upnik mora obvestiti poroka, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, vendar ima opustitev te dolžnosti za posledico le odškodninsko odgovornost upnika. Nobenega vpliva pa nima na obstoj in obseg porokove obveznosti. Potemtakem je brez pomena pritožbeno vztrajanje, da toženec ni prejel nobenega tožničinega opomina. Ker je porokova obveznost akcesorna, takšen opomin niti ni bil pogoj za zapadlost toženčeve obveznosti.

Za navadno sosporništvo ni treba, da so skupaj toženi, in tudi ni nujno, da bi morala biti sodba za vse poroke enaka.

Solidarni porok nima ugovora vrstnega reda, niti pri zavarovanjih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136831/2012 z dne 21.9.2012 v prvem odstavku izreka razveljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 546,00 EUR za čas od 21. 8. 2012 do 23. 8. 2012 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi, po katerem toženec dolguje dolžnici 21.895,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2012 in 246,84 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi od 4.10.2012. Obenem je zavrglo toženčev pobotni ugovor, tožencu pa naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 1.877,35 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so mu bile kršene njegove procesne pravice, ker mu sodišče ni omogočilo, da bi se v zadostnem času lahko izjavil o trditvah in dokazih nasprotne stranke ter sam pridobil vse potrebne dokaze. Dopolnitev tožbe mu je vročilo šele po njegovi izrecni zahtevi. Prejel jo je le šest delovnih dni pred glavno obravnavo. Osemdnevni rok za odgovor, ki mu ga je dodelilo sodišče, je bil prekratek. Poleg tega je narok razpisalo, še preden je tožnica dopolnila tožbo. Pobotni ugovor je zavrglo, ne da bi poprej izvedlo predlagane dokaze. Kljub toženčevemu predlogu pa od tožnice ni zahtevalo predložitve menic, da bi toženec lahko določno opredelil svoj pobotni ugovor. Napačno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnica menic ni bila dolžna unovčiti. Tožnica bi morala izkoristiti vsa zavarovanja. Poleg tega so posamezni kreditni obroki zapadli že pred blokado dolžnikovega računa. Sicer pa tožnica ni dokazala, da se do začetka stečaja ni mogla poplačati. Če bi unovčila menice, bi toženec jamčil za nižji znesek. Toženec vztraja, da je kreditna pogodba nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom. Z zaslišanjem stečajne upraviteljice bi se potrdilo, da je šlo za prirejanje bilanc. Zavrženje kazenske ovadbe ne pomeni, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Toženec ni podpisal poroštvene izjave. Te ni v spisu in tudi iz kreditne pogodbe ne izhaja. Tožnica bi lahko plačilo zahtevala od vseh porokov skupaj in tudi sodba bi morala biti za vse enaka. Toženec ni prejel nobenega opomina, ker je pošta prihajala na naslov, na katerem toženec ne prebiva. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožnica pravilno obračunala dolg. Toženec vztraja, da je dejansko prišlo do nedovoljenega obrestovanja obresti.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženec je odgovoril na dopolnitev tožbe že tri dni po njenem prejemu, torej je očitno imel dovolj časa, da se izjasni o tožničinih trditvah, zato se ne more sklicevati na kršitev načela kontradiktornosti. Sicer pa so vsi trije poroki v tem primeru solidarni dolžniki in kot taki navadni sosporniki. Kljub že izdani sodbi zoper druga dva poroka kredit še vedno ni poplačan. Toženec je dejstvo, da kreditojemalec na računu ni imel sredstev za poplačilo kredita, zanikal brez navajanja razlogov, zato se to dejstvo šteje za priznano. Razmerje med tožencem in bivšim direktorjem kreditojemalca, ki naj bi prirejal bilance, za to pravdo ni pomembno. Tožnica pa je vsekakor upravičena do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Čeprav je sodišče prve stopnje razpisalo glavno obravnavo, preden je tožnica dopolnila tožbo, to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato ne gre niti za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženec je za pripravo na glavno obravnavo imel na voljo predpisani petnajstdnevni rok iz drugega odstavka 280. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za odgovor na dopolnjeno tožbo pa osemdnevni rok iz tretjega odstavka 286.a člena ZPP. Toženčeva pravica do obravnavanja v postopku ni bila kršena. Sicer pa toženec niti v pritožbi ne pove, o katerem odločilnem dejstvu se zaradi domnevno prekratkega roka ni mogel izjaviti.

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje zavrženju pobotnega ugovora. Toženec lahko zoperstavi svojo terjatev tožnikovi in tako doseže procesno pobotanje le, če pobotna terjatev že obstaja. Potemtakem bi toženec moral vedeti za podlago in višino svoje pobotne terjatve. Nesprejemljiv je zato očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganih dokazov, ki bi tožencu omogočili, da bi postavil popoln in sklepčen pobotni ugovor. Takšen informativni dokaz namreč v pravdnem postopku ni dopusten. Poleg tega pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. S predložitvijo spornih menic in zaslišanjem stečajne upraviteljice ne bi bilo mogoče ugotoviti nobenega relevantnega dejstva. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zadostni meri obrazložilo, tako da jo je mogoče preizkusiti. Domnevno napačna in površna ocena dokaznih listin in posledično napačni dejanski zaključki izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje toženec, bi lahko pomenili le zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne pa absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za povrh ni bistveno, ali in kdaj je toženec prejel tožničin opomin in zakaj je bila zavržena kazenska ovadba zoper nekdanjega direktorja kreditojemalca.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kreditna pogodba, iz katere izvira tožničina terjatev, ni nična. Tudi če je takratni direktor glavne dolžnice družbe I., d.o.o., res priredil bilančne podatke in s tem napeljal toženca k poroštveni izjavi, bi bila ta lahko kvečjemu izpodbojna, upoštevaje prvi odstavek 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in ne nična. Toliko manj bi takšno ravnanje lahko povzročilo ničnost kreditne pogodbe. Njena vsebina ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu, kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. V uvodu kreditne pogodbe z dne 21. 4. 2011 je med poroki naveden tudi toženec, ki ne zanika, da je na tej pogodbi med ostalimi tudi njegov podpis. V sedmem odstavku 1. člena pogodbe je izrecno navedeno, da pristopa k pogodbi kot porok in plačnik in da s podpisom pogodbe prevzema solidarno jamstvo za vse obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe ali bodo iz nje nastale v prihodnje. Takšna izjava po svoji vsebini in obliki izpolnjuje predpisane pogoje za poroštveno izjavo, upoštevaje 1012. in 1013. člen OZ. Protispisne so zato pritožbene trditve, ki merijo na to, da se toženec tožnici sploh ni zavezal kot porok. Res je, da mora upnik po 1025. členu OZ obvestiti poroka, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, vendar ima opustitev te dolžnosti za posledico le odškodninsko odgovornost upnika. Nobenega vpliva pa nima na obstoj in obseg porokove obveznosti. Potemtakem je brez pomena pritožbeno vztrajanje, da toženec ni prejel nobenega tožničinega opomina. Ker je porokova obveznost akcesorna, takšen opomin niti ni bil pogoj za zapadlost toženčeve obveznosti. Kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dolguje plačilo tožnici solidarno z glavno dolžnico in ostalimi poroki. Ker gre za navadno sosporništvo, ni treba, da so skupaj toženi, in tudi ni nujno, da bi morala biti sodba za vse poroke enaka, upoštevaje 395. člen OZ. Toženec, ki ni dokazal, da bi tožničina terjatev zaradi izpolnitve kakšnega drugega poroka že deloma ali v celoti prenehala, se zato zahtevanemu plačilu ne more uspešno upirati.

10. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi tožnica morala unovčiti menice, ki jih je prejela od glavne dolžnice za zavarovanje svoje terjatve. Toženec, ki kot porok in plačnik v skladu s tretjim odstavkom 1019. člena OZ solidarno odgovarja tožnici skupaj z glavno dolžnico, ni upravičen zahtevati, naj tožnica najprej terja glavno dolžnico. Takšnega ugovora vrstnega reda nima niti pri zavarovanjih. Toženec nima pravice zahtevati, naj se tožnica poplača na podlagi bianco menic, ki jih je izdala glavna dolžnica. Ko gre za solidarno obveznost, je namreč upnik tisti, ki odloča, katerega od dolžnikov bo terjal, vsak dolžnik pa mu odgovarja za celo obveznost, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Tožnica torej ni bila dolžna dokazovati, da menic ni mogla niti delno unovčiti, preden je glavna dolžnica postala neplačevita. Tožnica v obravnavanem primeru ni opustila nobenega zavarovanja, zato ni izpolnjen pogoj za oprostitev poroka iz prvega odstavka 1027. člena OZ, na katerega se napačno sklicuje toženec. Ko namreč tožnici očita domnevno opustitev zavarovanja, v resnici zatrjuje, da se ni poplačala na račun glavne dolžnice. Takšen porokov ugovor pa, kot že navedeno, ni upošteven.

11. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju višine tožničine terjatve utemeljeno oprlo na izpisek iz njenih poslovnih knjig. Tožnica je v dopolnitvi tožbe pregledno pojasnila sestavo toženčevega dolga, toženec pa ni ponudil nobenega uporabnega nasprotnega dokaza, ki bi lahko vzbudil dvom o tem, ali so bile realne in zamudne obresti pravilno obračunane ter delna plačila pravilno odšteta. Toženec ima sicer prav, da je obrestovanje obresti prepovedano, upoštevaje 375. člen OZ, vendar je ta njegov ugovor utemeljen (v neznatnem obsegu) le za čas od 21. 8. 2012 do vložitve predloga za izvršbo. Po navedenem izpisku je na dan 20. 8. 2012 znašal promet v dobro 21.683,66 EUR, promet v breme pa 43.579,13 EUR, od česar odpade na glavnico kredita 40.000,00 EUR, na zamudne obresti za čas od 8. 5. 2012 do 20. 8. 2012 pa 546,00 EUR. Očitno je torej, da je tožnica z delnimi plačili res že v celoti pokrila dolgovane stroške in natekle obresti (do 8. 5. 2012), v preostalem pa tudi že del dolgovane glavnice. Nobenega dvoma torej ne more biti, da znesek 21.349,47 EUR res predstavlja neplačano glavnico, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, znesek 546,00 EUR pa zakonske zamudne obresti od navedene glavnice za čas od 8. 5. 2012 do vključno 20. 8. 2012. Tožnica je torej od 21. 8. 2012 upravičena do zamudnih obresti le od dolgovane glavnice, od kapitaliziranih zamudnih obresti pa, upoštevaje 381. člen OZ, šele od vložitve predloga za izvršbo, torej od 23. 8. 2012 dalje. Potemtakem se toženec utemeljeno upira le plačilu zamudnih obresti od zneska 546,00 EUR za čas od 21. 8. 2012 do 23. 8. 2012. V preostalem je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna.

12. Sodišče druge stopnje je po navedenem toženčevi pritožbi delno ugodilo in prvo sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo. Sicer pa toženčevi pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, z navedeno izjemo pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zatrjevanih procesnih kršitev ni zagrešilo, prav tako ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. V preostalem delu je zato sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

13. Delna sprememba sodbe ni vplivala na odločitev o stroških postopka.

14. Toženec je s pritožbo uspel le v neznatnem obsegu in še to le glede obresti, ki so stranska terjatev in se pri oceni uspeha ne upoštevajo. Svoje pritožbene stroške mora zato kriti sam, medtem ko tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato do povračila svojih stroškov za odgovor ni upravičena (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).