Jedro

Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR mora delodajalec dokazati, da je hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja po obsegu, intenzivnosti, pomenu in drugih okoliščinah takšna, da je izredna odpoved utemeljena. Ker je tožena stranka tožniku očitala zgolj neudeležbo na sestanku, na katerem se ni dogajalo nič, kar ne more predstavljati hujše kršitve delovnih obveznosti, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 8.3.2006 in ugotovilo, da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala, toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku osmih dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 828,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2007 dalje do plačila, v roku osmih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine izostanka tožnika s sestanka delovne skupine z dne 22.2.2006, napačno pa je zaključilo, da bi morali vsi člani skupine predstaviti svoje delo, da bi to lahko storili, pa direktor ni zahteval, da tožena stranka zaradi odsotnosti tožnika ni utrpela škodljivih posledic in da zato ne gre za hujšo kršitev v smislu 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Meni, da odločitev sodišča pomeni nevaren procedens. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ob upoštevanju okoliščin, bi moralo ugotoviti, da je tožnikova naklepna odsotnost s sestanka predstavljala tako hudo kršitev, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče niti ne obrazloži, zakaj odsotnost tožnika s sestanka za toženo stranko ni imela škodljivih posledic. Tudi ni dalo toženi stranki možnost, da se izjasni, zakaj direktor od ostalih članov ni zahteval predstavitve. Bistveno je, da je imel tožnik v delovni skupini posebne naloge, namen sestanka je bil, da direktor razčisti sporne stvari s tožnikom, ne pa z ostalimi člani skupine. Z ostalimi člani skupine ni imel kaj razčiščevati. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik ni storil hujše kršitve delovnih obveznosti, ker tožena stranka ni utrpela škodljivih posledic. Zakon zahteva le hujšo obliko krivde - naklep ali hudo malomarnost. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Razlogi za izredno odpoved so našteti v 111. členu ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 4/84 - Konvencija MOD št. 158), po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljena (resnega) razloga je torej bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotavljalo je le kršitev delovne obveznosti, katero je tožena stranka s pisno obdolžitvijo očitala tožniku, in sicer da se dne 22.2.2006 ni udeležil sestanka, ki ga je sklical direktor tožene stranke, glede na to, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8.3.2006 temeljila na očitku, da svojega dela na delovnem mestu pooblaščenec za varstvo okolja in v zvezi z zadolžitvijo za pripravo IPPC direktive, ni opravljal in s tem kršil delovno obveznost. Postavilo se je na stališče, da je neudeležba na sestanku 22.2.2006 lahko huda kršitev delovne obveznosti, če je bil sestanek za delodajalca zelo pomemben. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je direktor tožene stranke sklical sestanek delovne skupine, ki se je redno tedensko sestajala. Ugotovilo je, da moral tožnik deponirati prenosni računalnik pri tajnici direktorja, ker je imel le on podatke o meritvah, zato tožnik računalnika ni mogel uporabljati. Kljub temu pa po oceni sodišča prve stopnje to ni bil razlog za odsotnost s sestanka. Ker pa tudi ostali člani delovne skupine niso predstavljali svojega dela, je ocenilo, da sestanek ni bil tako pomemben, da bi zaradi odsotnosti sestanka tožena stranka lahko odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi.

Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati "utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved". V povezavi z 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR, to pomeni, da mora biti hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in drugih okoliščinah konkretnega primera takšna, da je izredna odpoved utemeljena. Sama kršitev pogodbe o zaposlitvi mora biti taka, da pomembno vpliva na poslovanje delodajalca. Zato vsaka kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti ne more pomeniti razloga iz 2. odstavka 82. člena ZDR. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita le, če je dokazano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je torej zakonita le tedaj, če so izpolnjeni pogoji iz navedenih določb ZDR. Na podlagi navedenih zakonskih določb je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilno odločitev. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da gre za tako hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba ima sicer prav, da zakon ne zahteva nastanka škodljivih posledic. Po oceni pritožbenega sodišča to ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč ugotovitev, da neudeležba na sestanku, kjer se ni dogajalo nič, ne more predstavljati hujše kršitve delovnih obveznosti. Če je moral direktor tožene stranke razčistiti sporne stvari s tožnikom, mu ni bilo potrebno sklicevati sestanka celotne delovne skupine, temveč bi lahko povabil le tožnika.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker spada predmetni individualni delovni spor med spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) sama krije svoje stroške postopka. Po citirani določbi delodajalec krije svoje stroške postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.