Jedro

V skladu s pravili 8. člena ZPP je treba v presojo o dokazanosti nasprotujočih trditev pravdnih strank vključiti tudi oceno o konsistentnosti in logičnosti navedb pravdnih strank in načinu njihovega sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je sicer natanko povzelo posamezne navedbe strank, ni pa se opredelilo do spreminjanja navedb tožnika tekom postopka, kot to navaja toženec v pritožbi. V tem okviru je pomembna tudi odzivnost stranke na dopolnjevanje navedb nasprotne stranke ter skladnost navedb s kasneje izvedenimi dokazi. V sodbi manjka tudi ocena o razlogih za verodostojnost tožnikove izpovedbe in drugih zaslišanih prič, ki so sicer izpovedovale glede dejanske vsebine pogodbenega dogovora o prevzemu dolga in o obstoju ter višini samega dolga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. VL 23166/2015 v veljavi v 1. točki izreka za plačilo glavnice v višini 11.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 dalje do plačila in stroškov izvršilnega postopka v višini 148,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od četrtega dne od vročitve sklepa dolžniku do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) povrniti pravdne stroške v višini 1.605,78 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da predstavlja pogodba o kratkoročnem posojilu z dne 20. 2. 2014 med pravdnima strankama dejansko pogodbo o prevzemu dolga, ki bi ga naj toženec prevzel od družbe R. d. o. o.. Tožnik je tekom postopka večkrat spreminjal svoje navedbe v zvezi s sporno pogodbo. Najprej je spremenil navedbe o posojilni pogodbi in zatrjeval, da ga je toženec najel kot odgovornega vodjo za nadzor gradnje, ko pa je toženec te trditve izpodbil, je tožnik zatrjeval, da gre za prevzem dolga. Pri tožencu za to ni obstajala niti volja, niti namen. Sicer pa bi pogodba o prevzemu dolga morala biti sklenjena med dolžnikom in prevzemnikom, v katero bi privolil upnik. V konkretnem primeru pa dolžnik, družba R. d. o. o. sploh ni sodeloval. V izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o tem, da je dejansko obstajal dolg prvotnega dolžnika do upnika in v kakšni višini naj bi obstajal. Tožnik je sklenil podjemno pogodbo z družbo R. d. o. o.(izvajalcem gradnje), katere predmet je prevzem in opravljanje del in nalog odgovornega vodje gradbišča na objektu MHE Č.. Po tej pogodbi bi moral tožnik družbi izstaviti račune za opravljene storitve, česar pa ni storil, sodišče pa med razlogi izpodbijane sodbe tega ni pojasnilo. Zmotno je sodišče ugotovilo, da posojilna pogodba ni bila sklenjena pod prisilo in da je v zvezi z njo podana prava volja pogodbenih strank. Tožnik je sam izpovedal, da izjave o zanesljivosti objekta ne bi podpisal, če toženec ne bi podpisal pogodbe o posojilu in menic. Noben predpis ne daje odgovornemu vodji gradbišča pravice, da podpis izjave pogojuje s plačilom za opravljeno delo, zaradi česar je odločitev sodišča v tem delu arbitrarna. Iz izpodbijane sodbe namreč smiselno izhaja, da bi lahko tožnik s podpisom izjave počakal do prejetega plačila. Toženec je glede tega zoper tožnika podal kazensko ovadbo, vendar tega dejstva sodišče ni presojalo. Sodišče je zmotno presojalo izpovedbe prič, podana pa je tudi bistvena kršitev določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz prepisa zvočnega posnetka izhaja, da bi naj priča V.Č. izrecno zanikala, da bi bil gospod R. (zastopnik družbe R. d. o. o.) zraven pri sklepanju posojilne pogodbe, sodišče pa je v izpodbijani sodbi navedlo, da bi naj priči bilo znano, da je pri sklepanju oziroma dogovarjanju za sklenitev posojilne pogodbe sodeloval tudi gospod R.. V nasprotju z izpovedbo priče V. V. je sodišče navedlo, da je ta priča potrdila, da obravnavani znesek ni zajet v znesku, ki je predmet gospodarskega spora med tožencem in R. d. o. o. in v delu, kjer je odločilo, da ugovor litispendence ni utemeljen. Toženec je v okviru svoje trditvene podlage navedel, da je strošek odgovornega vodja gradbišča že zajet v stroških izvajalca gradbene pogodbe. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe ter zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožnik od toženca zahteval plačilo zneska 11.560,00 EUR, ki je predstavljal plačilo za delo vodenja in nadzora pri gradnji MHE Č.. Ker toženec ni imel denarja za plačilo, sta s tožnikom sklenila posojilno pogodbo za znesek 11.560,00 EUR. V zavarovanje dolga iz te pogodbe je toženec tožniku izdal dve lastni menici z dospelostjo plačila „na vpogled“ ter priloženima meničnima izjavama. Toženec je tekom postopka zatrjeval, da tožniku ničesar ne dolguje in da je bil pogodbo o posojilu prisiljen podpisati, saj drugače tožnik ne bi podpisal izjave o zanesljivosti objekta. Tožnik je pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je opravljal naloge odgovornega vodja gradbišča, sklenil z družbo R. d. o. o.. Toženec tudi trdi, da nikoli ni izdal nobenih menic in podpisal menične izjave s pooblastilom.

6. Sodišče prve stopnje kot nesporno ugotavlja, da je bila med strankama sklenjena navidezna pogodba o posojilu za znesek 11.560,00 EUR, saj tožnik tožencu ni dal posojila. Nadalje, da je bil tožnik imenovan za odgovornega vodjo gradbišča MHE Č., podjemno pogodbo pa je sklenil z družbo R. d. o. o., ki je bila izvajalec gradbene pogodbe. Na podlagi zaslišanih prič je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dejansko šlo za prevzem dolga in je toženec prevzel dolg R. d. o. o. do tožnika, s čimer se je strinjal tudi priča F.R. kot zakoniti zastopnik družbe R. d. o. o..

7. Pritožba vzpostavlja dvom v pravilnost ugotovitev, na podlagi katerih izpodbijana sodba zaključuje o vsebini pogodbenega razmerja, iz katerega izvira vtoževana terjatev. V skladu s pravili 8. člena ZPP je treba v presojo o dokazanosti nasprotujočih trditev pravdnih strank vključiti tudi oceno o konsistentnosti in logičnosti navedb pravdnih strank in načinu njihovega sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je sicer natanko povzelo posamezne navedbe strank, ni pa se opredelilo do spreminjanja navedb tožnika tekom postopka, kot to navaja toženec v pritožbi. V tem okviru je pomembna tudi odzivnost stranke na dopolnjevanje navedb nasprotne stranke ter skladnost navedb s kasneje izvedenimi dokazi. V sodbi manjka tudi ocena o razlogih za verodostojnost tožnikove izpovedbe in drugih zaslišanih prič, ki so sicer izpovedovale glede dejanske vsebine pogodbenega dogovora o prevzemu dolga in o obstoju ter višini samega dolga. Sodišče prve stopnje je le povzelo izpovedbo priče R., da so bile težave s plačili in so se dogovorili, da bo dobil tožnik plačilo po zaključku del, čeprav bi moral mesečno izstavljati fakture, vendar pa toženec tudi ob pripravi dokumentacije za izdajo uporabnega dovoljenja ni imel denarja, zaradi česar sta se dogovorila, da bo toženec prevzel dolg do tožnika.

8. Sodišče prve stopnje se tudi ni v zadostni meri opredelilo do trditev tožnika, da je posojilno pogodbo podpisal pod prisilo, ker toženec drugače ne bi podpisal izjave o zanesljivosti objekta. Pri tem bi bilo treba pojasniti, ali navedene trditve predstavljajo zatrjevanje morebitnega nesoglasja strank (v tem primeru niti ne pride do sklenitve pogodbe, 16. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ali pa gre za zatrjevanje napake volje pri sklepanju pravnega posla (94. člena OZ), čeprav tak zahtevek s strani toženca ni bil podan.

9. Vse navedeno je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Celih sklopov pravno odločilnih dejstev namreč ni mogoče ugotavljati šele na pritožbeni stopnji, ker bi s tem pravdnima strankama bila odvzeta ustavna pravica do pritožbe. Poleg tega se je sodišče prve stopnje že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo lahko nov postopek izvedlo z manjšimi stroški in hitreje, kot bi to storilo sodišče druge stopnje, ki bi moralo pravdne stranke in priče ponovno zaslišati. Temeljito bo namreč potrebno presoditi že izvedene dokaze oziroma verodostojnost zaslišanih prič, saj se sodišče glede na nesporno ugotovljeno navideznost posojilne pogodbe pri odločanju o obstoju terjatve tožnika zoper toženca nanjo ne more opreti. Bo se pa moralo sodišče prve stopnje opredeliti glede veljavnosti menice, za kakšno vrsto menice gre in ali lahko toženec glede na vrsto menice uveljavlja ugovore iz temeljnega razmerja.

10. Pri tem sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče pri odločanju o zahtevkih ni vezano na pravno podlago, ki jo zatrjujejo stranke in mora samo glede na ugotovljena dejstva ugotavljati, pod katero pravno normo subsumirati določeno dejansko stanje, kar pomeni, da lahko presoja tudi, ali gre le za pristop k dolgu (432. člen OZ), kadar je pogodba sklenjena med upnikom in tretjim, ki se zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika (v tem primeru gre za utrditev obveznosti).

11. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe glede ugovora litispendence, ker naj bi potekal gospodarski spor med družbo R. d. o. o. in tožencem zaradi neplačanih obveznosti po gradbeni pogodbi, saj ni istovetnosti strank (189. člen ZPP). Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 15 točki drugega odstavka 335. člena ZPP glede povzete izpovedbe V.Č., da je bil gospod R. zraven pri dogovarjanju za sklenitev posojilne pogodbe, ne pa tudi pri sklepanju posojilne pogodbe.

12. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka zadržalo za končno odločbo.