Jedro

Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso1 je stališče sodišča prve stopnje, da je za tek roka za podajo izredne odpovedi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj se je z razlogom za izredno odpoved tožniku (z vsemi bistvenimi elementi kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve) seznanil generalni direktor policije, ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave (GPU), in ne tožnikovi nadrejeni v njegovi matični policijski upravi oziroma služba, ki je pripravljala predlog za izredno odpoved. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi VIII Ips 28/2022, je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, v sferi formalnega zakonitega zastopnika delodajalca, torej generalnega direktorja policije, čeprav so v takšnih večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, za predhodni postopek z zbiranjem informacij in pripravo odločitve zadolžene posamezne podrejene službe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2021 in sklepa Komisije za pritožbe z dne 7. 7. 2021 ter sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 14. 5. 2021 in sklepa Komisije za pritožbe z dne 10. 6. 2021. Zavrnilo je zahtevke za ugotovitev, da delovno razmerje še vedno traja, za reintegracijo, reparacijo in za plačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela od 14. 5. 2021 do 15. 7. 2021. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila odpoved podana prepozno. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je pomembno zgolj to, kdaj je z razlogi seznanjen predstojnik, in ne, kdaj so za dejanja izvedeli nadrejeni. Predstojnik zgolj formalno podpiše odpoved, ne preverja pa vsebinsko očitkov, temveč zaupa predlogu, podanemu s strani matične PU, kar jasno izhaja iz izpovedi predstojnika A. A. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da mu je bil omogočen zagovor pred podano odpovedjo, in vztraja pri tem, da mu je bila kršena pravica do zagovora. Za izostanek je podal zdravniško opravičilo, na vsebino katerega ni mogel vplivati. Šlo je za akutno stanje, ki mu je onemogočalo prihod na zagovor. Ni nobenega razloga, da se mu ne bi omogočil zagovor kasneje, ko bi mu zdravstveno stanje to dopuščalo. Sodišče prve stopnje je obstoj utemeljenega razloga za podajo odpovedi, tj. znake očitanega kaznivega dejanja po 191. členu KZ-1, zmotno presojalo le na podlagi navedb v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke. Ni izvedlo nobenega neposrednega dokaza glede ugotavljanja resničnosti očitkov nekdanje partnerke, razpolagalo je le z listinami. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ocene SDT, da tožnik očitanega dejanja ni storil. Izpostavlja neprerekano dejstvo, da je Okrožno sodišče v Krškem določilo začasen način izvrševanja starševske skrbi nad njunim mladoletnim sinom tako, da pri vsakem od staršev preživi po teden dni. Takšne odločitve sodišče ne bi sprejelo, če bi verjelo, da je tožnik zmožen storiti kaznivo dejanje nasilja v družini. V zvezi s tem je predlagal vpogled v navedeni spis, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo niti ni obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo. Izpodbija tudi prvostopenjski zaključek glede utemeljenosti očitka, da je izpolnil vse znake kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva, ki temelji zgolj na okoliščini, da naj bi bilo orožje (revolver in šest nabojev) najdeno pri tožniku. Dejstvo, da orožje ni bilo tožnikovo, je potrdil tudi njegov oče, ki pa ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno ocenilo za neverodostojnega. Celo zaposleni pri toženki, vključno z B. B. (ki je sprejel ovadbo) in C. C. (ki je zasegel orožje), niso znali oceniti, ali sploh gre za prepovedane naboje in prepovedano orožje (to je potrdila šele analiza), zato tudi tožniku, ki je bil le navaden policist, ni mogoče očitati, da je vedel, da gre za prepovedane naboje in orožje, še zlasti, ker je to orožje nabavil njegov oče. Glede zaseženih šestih nabojev pa je upoštevaje količino streliva jasno, da ne gre za kaznivo dejanje, ampak kvečjemu prekršek. V zvezi z očitkom kršitve prepovedi približevanja nekdanji partnerki nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da vsebina posredovanega pisanja nekdanji partnerki, ki se je nanašala na stike s sinom, ni bistvena. Želel si je zgolj zagotoviti stike s svojim mladoletnim sinom, ki mu jih je odrekala, zato je ravnal tako, kot mu je bilo svetovano. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključka, da nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka ni bilo mogoče, temveč je le pavšalno navedlo, da je delo policista podvrženo še večjim moralnim in etičnim normam kot sicer delavca, zato je razumljivo, da ne morejo tolerirati tovrstnih dejanj. Ob dejstvu, da tudi obsojeni policisti službo pri policiji obdržijo, bi moralo sodišče prve stopnje ta pogoj za zakonitost izredne odpovedi bistveno bolj obrazložiti (prav tako toženka v odpovedi), zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni opravilo poizvedb pri GPU in PU D., o tem, koliko policistov je bilo pravnomočno obsojenih za storitev kaznivega dejanja, pa so nadaljevali s svojim delom pri policiji, zavrnitve tega dokaznega predloga pa ni niti obrazložilo. Ne drži, da ti dokazi za odločitev niso potrebni, saj bi ravno s tem tožnik dokazoval, da ga je toženka obravnavala diskriminatorno in neenakopravno glede na druge policiste, ki so bili celo obsojeni storitve kaznivih dejanj. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izredne odpovedi (sklep toženke z dne 2. 6. 2021 in sklep Komisije za pritožbe z dne 7. 7. 2021), podane iz razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je tožnik 5. 4. 2021 v prepiru fizično napadel svojo partnerko ter ji povzročil lahko telesno poškodbo; ker je 16. 4. 2021 kršil izrečeni ukrep prepovedi približevanja, ko je partnerko nadlegoval po komunikacijskih sredstvih ter; ker je posedoval predelano orožje (revolver E.) in predelane naboje, kar sodi med prepovedano orožje, katerih posest posameznikom ni dovoljena.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je toženka odpoved podala prepozno ter da ni izkazala, kdaj je bila dokumentacija posredovana predstojniku toženke. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju datuma, navedenega na predlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga B7), ugotovilo, da je bil predlog za izredno odpoved s strani PU D., v katerem so bile ugotovitve o očitanih kršitvah, h generalnemu direktorju Policije poslan najprej 10. 5. 2021, kar je štelo kot dan njegove seznanitve s kršitvami delovnih obveznosti in začetek teka 30-dnevnega subjektivnega roka za izredno odpoved ter pravilno zaključilo, da je bila ta podana pravočasno (2. 6. 2021). Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso1 je stališče sodišča prve stopnje, da je za tek roka za podajo izredne odpovedi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj se je z razlogom za izredno odpoved tožniku (z vsemi bistvenimi elementi kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve) seznanil generalni direktor policije, ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave (GPU), in ne tožnikovi nadrejeni v njegovi matični policijski upravi oziroma služba, ki je pripravljala predlog za izredno odpoved. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi VIII Ips 28/2022, je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, v sferi formalnega zakonitega zastopnika delodajalca, torej generalnega direktorja policije, čeprav so v takšnih večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, za predhodni postopek z zbiranjem informacij in pripravo odločitve zadolžene posamezne podrejene službe. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno izpostavlja iz konteksta (pomena) celotne izpovedi vzete dele izpovedi tedanjega generalnega direktorja A. A., s katerimi skuša prikazati, da generalni direktor policije zgolj formalno podpiše odpoved, očitkov pa vsebinsko ne preverja, ker zaupa temu, kar je zapisano v predlogu s strani policistove matične PU. Kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka njegovega zaslišanja na naroku za glavno obravnavo dne 22. 2. 2024, je A. A. prav nasprotno poudaril, da je na koncu odločitev njegova, ter pojasnil, da je dokumentacijo prebral in se z vsebino strinjal, saj je sklep podpisal. 8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da se je kazenski postopek ob odločitvi Specializiranega državnega tožilstva (SDT) ustavil in kazenski pregon zoper njega ni več mogoč, zato v konkretnem primeru ne pride v poštev objektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da se lahko pogodba o zaposlitvi izredno odpove ves čas, ko je možen kazenski pregon. Do odločitve SDT o odstopu od pregona z dne 18. 8. 2023 je prišlo po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato to dejstvo ne more imeti vpliva na tek objektivnega roka, ki ga za podajo izredne odpovedi zaradi kršitve z znaki kaznivega dejanja, določa ZDR-1, s tem pa tudi ne na pravočasnost odpovedi in njeno zakonitost. 9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora. Stališče tožnika, da bi morala toženka zagovor, določen za 24. 5. 2021, na podlagi prošnje za preložitev in zdravniškega potrdila preložiti, je zmotno. Za opravičeno odsotnost z zagovora ne zadošča zgolj opravičilo delavca, da se zagovora ne more udeležiti zaradi (neopredeljenih) hujših zdravstvenih težav. Da bi delodajalec preložil zagovor, je potrebno konkretno pojasnilo zdravstvenih težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije, saj kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo bolniške odsotnosti samo po sebi še ne pomeni, da se delavec zagovora pred odpovedjo ne more udeležiti ali da ne more podati pisnega zagovora.2 Ker niti v zdravniškem potrdilu3 niti v sporočilu tožnikovega pooblaščenca ni bila opredeljena kakšna dodatna relevantna okoliščina, ki bi kazala na to, da zaradi svojega akutnega zdravstvenega stanja tožnik zagovora ne more podati (niti v pisni obliki), pri čemer tega niti v pritožbi ne konkretizira, ter glede na kratek rok, ki ga je imela toženka na voljo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od nje ni bilo mogoče pričakovati, da zagovor preloži. 10. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča o dokazanosti odpovednega razloga v zvezi z dogodkom 5. 4. 2021. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča o tem, da je tožnik v prepiru fizično napadel svojo zunajzakonsko partnerko, ji povzročil lahko telesno poškodbo ter ji grozil z uporabo orožja. Izostanek neposrednega dokaza o tem ne pomeni, da tega dejstva niso potrdili drugi dokazi. Na podlagi listinskih dokazov v spisu,4 ki so bili poleg zaslišanja tožnika v zvezi z očitanim dejanjem zoper zunajzakonsko partnerko tudi edini predlagani s strani obeh strank, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik odpravil v sobo, kjer je imel orožje in s katerim je tedanji zunajzakonski partnerki F. F. že predhodno grozil, zato se je utemeljeno ustrašila, ter da jo je fizično napadel in poškodoval po levi strani telesa, zaradi česar je istega dne obiskala zdravnika v ZD G., ki je ugotovil, da je utrpela nateg rotatorne manšete levo, udarec leve podlahti in levega kolka ter udarec v levi del hrbta. Glede na neposredno časovno sosledje ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da zdravniško obvestilo o telesni poškodbi ne izkazuje, da je oškodovanka zaznane poškodbe zadobila s strani druge osebe ali celo tožnika. Kot je razvidno iz opisa v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe, sta se sprla, oškodovanka je zbežala v zgornje nadstropje po stopnicah, kjer jo je tožnik na stopnišču prehitel, jo prijel za levo roko v predelu zapestja, ki jo je takoj zatem zvil na hrbet, ko se je hotela iztrgati iz prijema, jo je ob držanju za roko z nogo brcnil v levi bok pod rebra in jo porinil, pri tem se je prijela za steno, da ni padla po stopnicah, tožnik pa je šel zgoraj v sobo, kjer ima orožje in se je ustrašila, da ga bo vzel, ker ji je nekoč z orožjem že grozil. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgrešeno povzelo vsebino tožnikove izpovedi, saj iz 12. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je upoštevalo njegovo zanikanje vseh očitkov, vendar pa njegovi izpovedi utemeljeno ni sledilo. Prepričljivo in ustrezno je pojasnilo, da mu glede na vsebino listin ne more verjeti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je med njima prišlo do konflikta na način, kot je opisan v listinah. Zaradi navedenega dogodka pa je bila tožniku že istega dne izdana tudi odredba o prepovedi približevanja. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve v tem delu resda oprlo le na listine iz kazenskega postopka, pa še ne pomeni, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, dokazna ocena pa zgrešena, kot neutemeljeno očita pritožba.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih moralo. Kateri naj bi bili ti dokazi, pritožba niti ne konkretizira. Sicer pa dejstvo, na kakšen način je Okrožno sodišče v Krškem določilo skrbništvo oziroma izvajanje starševske skrbi nad njunim mladoletnim sinom, ni odločilno za presojo, ali je utemeljen očitek v odpovedi glede dogodka 5. 4. 2021, zato za presojo zakonitosti izredne odpovedi izvedba dokaza z vpogledom v ta spis ni bila potrebna, kot je ob zavrnitvi dokazov pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

12. Nepomembna in zato neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik dokazal, da ni storil očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je SDT odstopilo od pregona. Dejstvo, da je SDT odstopilo od pregona, ker je ocenilo, da ni dokazov, da bi tožnik storil navedeno kaznivo dejanje, ne spremeni pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik storil kršitev, ki mu jo je toženka očitala v izpodbijani odpovedi. Tožniku namreč ni bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi storitve kaznivega dejanja, pač pa zaradi kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja. Za kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni pogoj, da bi morala biti kazenska odgovornost tožnika (delavca) ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, zato ni potrebna niti uvedba kazenskega postopka in še manj izrek pravnomočne obsodilne sodbe. Tožnik zmotno enači tak očitek z očitkom storitve kaznivega dejanja.

13. Upoštevajoč opis očitane kršitve v odpovedi, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnik s tem, ko je grozil in poškodoval tedanjo zunajzakonsko partnerko, izpolnil znake kaznivega dejanja po 191. členu KZ-1, vendar pa je odločitev o zakonitosti in utemeljenosti tega odpovednega razloga kljub temu pravilna. Sodišče namreč ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki (če) jo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navede delodajalec, je pa vezano na opis očitane kršitve, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Toženka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da tožnikova kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vsebuje zakonske znake (vsaj) kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena KZ-1 in grožnje iz 135. člena KZ-1. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1 stori, kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Kaznivo dejanje po 135. členu KZ-1 pa stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Po presoji pritožbenega sodišča so v ravnanju tožnika, katerega storitev mu je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje dokazana, podani (vsaj) zakonski znaki navedenih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi obravnavalo oziroma presojalo zgolj enkratni dogodek z dne 5. 4. 2021, ki se je tožniku očital v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne tudi ostalih dogodkov, do katerih naj bi med tožnikom in oškodovanko, kot izhaja iz listin, prihajalo), kar je izključni razlog, da dejanja tožnika ni mogoče opredeliti kot ravnanja z zakonskimi znaki kaznivega dejanja nasilja v družini, pri katerem praviloma ne gre za enkratno ravnanje, temveč za trajajoča in ponavljajoča se ravnanja. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da že ravnanje, s katerim so izpolnjeni zakonski znaki enega kaznivega dejanja, kaj šele dveh, zadošča za presojo, da je imela toženka utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo, da očitano dejanje nima povezave z opravljanjem poklica, zato ne predstavlja razloga za podajo izredne odpovedi tožniku. Čeprav tožnik očitanega dejanja zoper svojo zunajzakonsko partnerko - kršitve z vsemi znaki kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe in grožnje ni storil neposredno pri opravljanju policijskega dela pri toženki, pa je sodišče prve stopnje, kot smiselno izhaja v 21. točki obrazložitve sodbe, pravilno upoštevalo, da se mora delavec z vidika lojalnosti do delodajalca in prepovedi škodljivih ravnanj vzdržati vseh ravnanj, ki bi toženki škodovala ali bi lahko škodovala njenim interesom. Prav narava tožnikovega dela kot policista, med temeljne naloge katerega spada varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj,5 pa je tista okoliščina, zaradi katere obravnavano nasilno dejanje zoper zunajzakonsko partnerko, ki ga sicer ni storil neposredno pri delu, predstavlja kršitev prepovedi iz 17. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi in 37. člena ZDR-1. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi v kolikor v konkretnem primeru ne bi šlo za dejanje, ki bi imelo vse zakonske znake kaznivega dejanja, bi navedeno ravnanje brez dvoma predstavljalo naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, konkretno določbe 16. člena pogodbe o zaposlitvi in 4. člena Kodeksa policijske etike6 ter tako odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 15. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem - ko je posedoval predelano orožje (revolver E.) in predelane naboje, kar se po 3. členu Zakona o orožju uvršča v kategorijo A, med prepovedano orožje, katerih posest posameznikom ni dovoljena, kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (iz 16. in 17. člena pogodbe o zaposlitvi, 33., 34. in 37. člena ZDR-1, 93. člena Zakona o javnih uslužbencih, 4. člena Pravil Policije ter 4. in 6. člena Kodeksa policijske etike), ki imajo vse znake kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva iz prvega odstavka 307. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor protipravno sestavi, izdela, ponuja, proda, menja, dostavi, uvozi, izvozi, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje in vojaško opremo, katerih promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom niso dovoljeni ali so omejeni, ali pri tem posreduje, ali kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani.

16. Zakonski znak hrambe (kdor hrani) je izpolnjen ne glede na to, ali je orožje ali strelivo v lasti storilca (tožnika), njegovega družinskega člana ali koga drugega. Zato niso relevantne pritožbene navedbe v zvezi z dokazno oceno izpovedi tožnika in priče H. H. (tožnikovega očeta) in zaključkom, da je bil revolver, ki ga je tožnik predal 5. 4. 2021, ter naboji, zaseženi v hišni preiskavi 26. 4. 2021, tožnikovi. S tem, ko so bili predelano štartno orožje (revolver E.) in predelani naboji, najdeni pri tožniku, je izpolnjen zakonski znak protipravne hrambe orožja ali streliva, katerega posest posameznikom ni dovoljena. Zaključek ne bi bil drugačen niti, če bi se izkazalo, da so ti v lasti njegovega očeta. Prav tako za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 307. člena KZ-1 ni pomembno, če je bilo orožje zaprašeno in razstavljeno. Milejša oblika kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali streliva v tretjem odstavku 307. člena KZ-1 se nanaša na primere manjših količin strelnega orožja ali streliva, torej na manjše število nabojev, zato ne drži pritožbeno navajanje, da količina zaseženega streliva (šest nabojev) pomeni kvečjemu prekršek, in ne kaznivo dejanje. Dejstvo, da je šele analiza Nacionalnega forenzičnega laboratorija potrdila, da so zaseženi naboji in orožje predelani (zaradi spremenjenih tehničnih značilnosti) še ne pomeni, da tožnik kot le navaden policist tega ni mogel vedeti, kar neutemeljeno uveljavlja v pritožbi. Sicer pa pritožbene trditve, da ni vedel, da je bilo orožje predelano in da gre za prepovedane (predelane) naboje, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP, zato jih pritožbeno sodišče ne upošteva.

17. Sodišče prve stopnje je tožnikovo kršitev izrečenega ukrepa prepovedi približevanja zunajzakonski partnerki pravilno ocenilo kot naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je bil dolžan spoštovati izrečeno prepoved približevanja zunajzakonski partnerki, saj je za nespoštovanje tega ukrepa v skladu s tretjim odstavkom 162. člena ZNPPol zagrožena globa za prekršek, je tudi po stališču pritožbenega sodišča povsem logično, da zunajzakonske partnerke ni smel kontaktirati niti preko elektronske pošte z v vednost posredovanim dopisom, ki ga je poslal na CSD glede izvrševanja stikov z mladoletnim sinom. Izrekanje ukrepa prepovedi približevanja sodi v delovno področje policije in njena pooblastila, zato bi se tožnik kot policist z večletnimi izkušnjami moral zavedati, kako je dolžan ravnati ter kakšne so posledice ukrepa. Z vidika obstoja očitane kršitve ni pravno relevantno tožnikovo opravičevanje svojega ravnanja z zatrjevanjem, da je želel zgolj zagotoviti stike z otrokom, da mu je bilo tako svetovano ter da je odtegnitev stika z očetom otroku povzročala škodo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s kršitvijo prepovedi približevanja naklepno huje kršil 16. (opravljanje dela vestno, strokovno, zakonito, skladno s pravili stroke, Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev in Kodeksom policijske etike ter Pravili policije) in 17. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo tožnikovo ravnanje v nasprotju s policijsko dolžnostjo odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj in tudi prekrškov, zato je nedvomno okrnil ugled policije in škodil njenim interesom s tem, ko je sam izvrševal znake prekrška oziroma storil prekršek v zvezi z izrečenim ukrepom prepovedi približevanja. Prav od policistov se pričakuje, da ne le v delovnem oziroma službenem času, temveč tudi v zasebnem življenju zakonito delujejo ter spoštujejo in upoštevajo veljavne predpise, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da nobena od očitanih kršitev ni bila povezana s policijskim delom.

18. Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podan drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnikovo ravnanje je bilo že v sklepu o izredni odpovedi pravilno opredeljeno kot nedopustno z vidika narave njegovega dela, prav tako pa je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ta pogoj ustrezno in zadostno obrazložilo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Pravilno je poudarilo, da je delo policista podvrženo večjim moralnim in etičnim normam, zaradi česar pri toženki ne morejo tolerirati tovrstnih ravnanj. O višjem standardu za policiste in zavedanju, da so policisti zavezani svoje delo opravljati vestno in zakonito, sta smiselno izpovedali priči A. A. in I. I. Zaradi narave in teže kršitev, ki so v nasprotju s pričakovano vlogo, položajem in poslanstvom policistov in ki tudi vsaka zase predstavlja resen in utemeljen razlog za izredno odpoved, je zaupanje toženke v tožnika utemeljeno porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Bistveno je, da morajo biti policisti zaupanja vredne osebe in je njihove kršitve treba presojati strožje, saj predstavljajo organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami določeno ravno preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj (in prekrškov). Pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da je imela toženka utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi, pritožba ne omaje niti z izpostavljanjem, da je priča J. J. v svoji izpovedi nezaupanje in nemožnost nadaljnjega sodelovanja s tožnikom vezal na očitek zlorabe osebnih podatkov in vpogleda v evidence, ki pa ga po presoji sodišča prve stopnje toženka ni uspela dokazati. Na zakonitost izredne odpovedi prav tako ne more vplivati pritožbeno navajanje, da naj bi bil K. K. problematičen, da naj bi spori na PMP L. nastajali zaradi težav z njim ter da je tožnik opozarjal na nepravilnosti, ki so se tam dogajale.

19. Pritožba neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se ne opravijo poizvedbe pri GPU in PU D., s katerimi je tožnik želel dokazati, da ga je toženka obravnavala diskriminatorno in neenakopravno v primerjavi z drugimi policisti, ki so bili pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje, pa so kljub temu nadaljevali z delom pri Policiji. Ker za odločitev v tem sporu ni pravno pomembno, kako je toženka obravnavala kršitve drugih policistov, je sodišče prve stopnje ta dokaz pravilno zavrnilo kot nepotreben. Ob podanih oziroma ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, toženki ni mogoče očitati diskriminacije tožnika zgolj zato, ker je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nekaterim drugim obsojenim policistom pa ne. Glede različnega presojanja kršitev delavcev je treba poudariti, da ni enakosti v nepravu,7 kar pomeni, da delavec s sklicevanjem na diskriminatorno in neenakopravno obravnavo, če so tudi drugi delavci na podoben način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal ali je ukrepal mileje, ne more utemeljiti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Iz enakega razloga tudi članek o policistki, ki naj bi več let neupravičeno brskala po varovanih podatkih in kljub obsodbi ostala zaposlena, ne more spremeniti odločitve v tem sporu, v katerem je zakonitost odpovedi potrdil izvedeni dokazni postopek. Morebitna spornost ohranitve zaposlitve policistke, ki jo omenja članek, ne more biti razlog, s katerim bi sodišče lahko utemeljilo nezakonitost odpovedi, ki jo je prejel tožnik.

20. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve pravice do poštenega sojenja, ker sodišče prve stopnje ni dovolilo postavljati vprašanj v zvezi z določenimi policisti, ki so bili obsojeni zaradi izvršitve kaznivih dejanj. Ker odgovor na takšna vprašanja ni bil odločilnega pomena za spor, je postopalo pravilno, ker jih ni dopustilo. Sodišče namreč stranki lahko prepove določeno vprašanje (priči), če se vprašanje ne nanaša na zadevo (tretji odstavek 289. člena ZPP). Iz prepisov zvočnih posnetkov ne izhaja, da bi sodišče tožniku na kakršenkoli način odvzelo možnost dokazovanja oziroma sodelovanja v postopku.

21. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi toženka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

1 Prim. sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 28/2022. 2 Prim. sodbi VIII Ips 378/2006 in VIII Ips 128/2015. 3 Iz katerega le splošno izhaja, da tožnik zaradi akutne bolezni ni sposoben nastopanja na sodišču, kar zagovor pri delodajalcu ni. 4 Zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predlog za pregon z dne 5. 4. 2021, obvestilo o telesni poškodbi z dne 5. 4. 2021, odredba SDT o prepovedi približevanja z dne 5. 4. 2021, sklep Okrožnega sodišča v Krškem o podaljšanju ukrepa prepovedi približevanja z dne 20. 4. 2021. 5 Tako 4. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). 6 Le-ta policistom pri opravljanju njihovega dela in v zasebnem življenju nalaga skrb za varovanje ugleda. 7 Prim. odločbe VIII Ips 87/2014, VIII Ips 230/2015 in VIII Ips 179/2016.