Jedro

Ali so izpolnjeni pogoji za odvzem in posledično prenehanje rudarske pravice po ZRud-1 lahko presoja Republika Slovenija v upravnem postopku za odvzem. Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati predvsem z vprašanjem pod katerega od institutov insolvenčnega postopka je mogoče subsumirati sporne pogodbe o izvajanju rudarskih del in aneksa ter ali so zaradi nasprotovanja verjetno nične oziroma brez učinka. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene trditve o ničnosti oziroma neučinkovanju spornih pogodb glede na določbe o nadaljevanju poslovanja in o upravljanju stečajne mase - v okviru tega o oddajanju v najem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki glasi: […]. Ugotovilo je, da poslovanje z mineralno surovino, ki ne poteka na ime in račun imetnika rudarske pravice ter s tem tudi oddajanje rudarske pravice v najem, po Zakonu o rudarstvu (v nadaljevanju: ZRud-1) ni prepovedano oziroma pravni posel ni ničen oziroma brez učinka (59. člen ZRud-1). Strinjalo se je s tožečo stranko, da bi prvotožena stranka glede na določila ZRud-1 in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) morala pridobiti soglasje sodišča za nadaljevanje poslovanja izkoriščanja mineralne snovi v kamnolomu. Vendar bi bilo potrebno soglasje sodišča za nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika (prvotožene stranke) pridobiti zgolj iz razloga ohranitve rudarske pravice. V skladu z ZRud-1 lahko rudarsko pravico izkorišča zgolj imetnik oziroma nosilec rudarske pravice v svojem imenu in za svoj račun, pri čemer lahko rudarsko pravico izvaja sam ali z izvajalcem rudarskih del (21., 22., 51., 59. člen ZRud-1). Tožeča stranka je izkazala, da je prvotožena stranka dala drugotoženi stranki nepremičnine, ki predstavljajo poslovno celoto kamnolom, v odplačno rabo. V pogodbah je dogovorjeno, da drugotožena stranka plačuje prvotoženi stranki v zameno za rabo nepremičnin in opreme nadomestilo v višini glede na pridobljeno količino mineralnih snovi. Takšne pogodbe ni mogoče okvalificirati kot pogodbo o izvajanju rudarske pravice z izvajalcem rudarskih del, ki je podjemna pogodba, pač pa kot najemno pogodbo oziroma pogodbo, ki nima lastnosti poslovanja z mineralno surovino za ime in račun koncesionarja (prvotožene stranke), pač pa za ime in račun drugotožene stranke. Kot sankcijo sklenitve takšne najemne pogodbe ZRud-1 ne določa ničnosti, pač pa določa razlog za odvzem in posledično prenehanje rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin. Med prvotoženo in drugotoženo stranko sklenjene pogodbe niso nične oziroma brez učinka. Tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo na presojo pravne narave spornih pogodb med tožencema z vidika ZRud-1 in posledic, ki jih za takšne primere določa, povsem pa je spregledalo določbe ZFPPIPP (kljub obsežnim trditvam tožeče stranke v tej smeri). Ne glede na razlago pogodbenega razmerja med tožencema in ZRud-1 je ključno, da je tožeča stranka oprla trditve o ničnosti spornih pogodb oziroma, da so brez učinka, v prvi vrsti na ZFPPIPP, konkretno na določbe o nadaljevanju poslovanja in upravljanju stečajne mase (317. do 319. člen in 322. ter 323. člen ZFPPIPP).

3. Prvotožena stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da tožnica podaja ničnostni zahtevek in zahtevek za opustitev prepovedi devastacije. Zahtevki ne predstavljajo “uveljavljanja ločitvene pravice”. Sklep sodišča, ki je bil izdan v stečajnem postopku nad toženko St 1465/2012 z dne 15. 11. 2012, je zadostna pravna podlaga za veljavno sklenitev pogodbe z drugotoženko. Tudi sicer je prva toženka o vseh pomembnih razmerjih obveščala sodišče in upnike v okviru rednih ter izrednih poročil. Samo izkoriščanje kamnoloma v manjšem obsegu (tožnica priznava, da se kamnolom izkorišča bistveno pod količinami, dovoljenimi s koncesijsko pogodbo) ne more direktno vplivati na morebitni iztržek kupnine. Kolikor bi tožnici uspelo s tožbo, bi imelo to za posledico, da bi kamnolom prenehal s poslovanjem ter bi si morali kupci kamnitih agregatov poiskati nove vire surovine. Navedeno pa logično izkustveno pomeni manjši interes za nakup in posledično manjši iztržek kupnine. Toženka je dokazala, da zmerna eksploatacija kamnin, ki se izvaja v bistveno nižjih količinah, kot so dovoljene na podlagi koncesijske pogodbe, ne poslabšuje vrednosti zastavljene nepremičnine, ampak nasprotno - jo ohranja in morebiti veča. Predlagana začasna odredba nikakor ne vzdrži presoje testa reverzibilnosti. Kot tožnica sama ugotavlja na sedmi strani tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe (ter toženka priznava), je imela toženka do sedaj iz naslova spornih pogodb več kot 730.000,00 EUR prihodkov. Prihodki predstavljajo pomemben finančni vir za vodenje stečajnega postopka (in posledično stečajno maso), kar bo potrdila stečajna upraviteljica. Kolikor bi sodišče izdalo predlagano začasno odredbo, toženka ne bi več pridobila nobenih prihodkov iz kamnoloma.

4. Tudi drugotožena stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je sklenila pogodbe v stečajnem postopku s stečajno upraviteljico potem, ko je na oddajo premoženja v najem dalo soglasje Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 15. 11. 2012. V okviru ohranjanja premoženja stečajnega dolžnika je tudi podelitev pravic za izkop mineralnih snovi tretji osebi, ki zagotavlja vir financiranja stečajnega dolžnika in plačilo koncesijske dajatve. Kot izhaja iz pogodbe, ki sta jo sklenili toženi stranki, je drugotožena stranka nase prevzela vse obratovalne stroške in plačilo koncesnine, hkrati je prvotoženi stranki zavezana še k plačilu mesečnega nadomestila, ki je odvisen od količine pridobljene mineralne surovine finih sejalnih granulacij. Premoženje stečajnega dolžnika je bilo s sklenitvijo pogodb dano v funkcijo, pri čemer ni nepomembno, da je stečajni dolžnik po stečajni upraviteljici zaradi eksploatacije mineralne surovine ohranil veljavnost koncesijske pogodbe, ki sta jo 11. 1. 2002 za dobo 20 let sklenila prvotožena stranka in Republika Slovenija. Iz določila 20 koncesijske pogodbe je razvidno, da lahko koncedent odvzame koncesionarju rudarsko pravico pod pogoji, kot jih določa ZRud-1 tudi iz razloga, če koncesionar ne izkorišča ali nepravilno izkorišča mineralno surovino in če šest mesecev ne izvaja rudarske pravice ter iz drugih razlogov iz določila. Logika, ki jo ponuja tožeča stranka, je: nobeno izkoriščanje mineralne snovi in nobena aktivnost z izvajanjem rudarske pravice se v času stečajnega postopka ne sme izvajati iz razloga, saj se s tem zmanjšuje vrednost stečajnega dolžnika. Tožeča stranka v tožbi in predlogu poskuša utemeljiti količine izkopa v času trajanja pogodbe z drugotoženo stranko in teoretično zmanjšanje premoženja oziroma devastacijo, vendar je logika ravno nasprotna. Kolikor stečajni dolžnik ne izkorišča mineralne surovine in ne izvaja rudarske pravice, se rudarska pravica odvzame, preneha koncesijska pogodba, s tem se zmanjša vrednost premoženja stečajnega dolžnika, s prenehanjem koncesijske pogodbe tudi preneha zainteresiranost morebitnih kupcev, da pristopijo na licitacijo, razen tistih z ločitveno pravico in ki ciljajo na prevzem premoženja. S prenehanjem izkoriščanja se vrednost premoženja stečajnega dolžnika drastično zmanjša, kar izhaja tudi iz poročila o ocenjeni vrednosti celotnega svežnja nepremičninskih pravic za poslovni kompleks, ki ga je 25. 7. 2014 izdelala mag. L. Ž. Kot izhaja iz poročila stran 3 “vrednost kamnolom izkazuje le, če pridobi ponovno rudarsko dovoljenje in se nadaljuje eksploatacija, saj je njegova vrednost izkazana skozi donos, ki ga prinaša”.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. To je pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ (16. točka obrazložitve).

7. Nedenarno terjatev na opustitev in prepoved izkopa mineralnih surovin ter poseganja v substrat nepremičnin je sodišče prve stopnje presojalo zgolj po področnem ZRud-1. Konkretno: presojalo je, ali so s tožbo izpodbijane pogodbe o izvajanju rudarskih del in dva aneksa skladne z ZRud-1 ali predstavljajo pogodbo o izvajanju rudarske pravice z izvajalcem rudarskih del ali ne. Ker po mnenju sodišča prve stopnje tega ne predstavljajo, je po njegovem podan sicer razlog za odvzem rudarske pravice, ne pa ničnost pogodb in aneksov oziroma da bi bile/-i brez učinka (14. točka obrazložitve). Ali so izpolnjeni pogoji za odvzem in posledično prenehanje rudarske pravice po ZRud-1 lahko presoja Republika Slovenija v upravnem postopku za odvzem. Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati predvsem z vprašanjem pod katerega od institutov insolvenčnega postopka je mogoče subsumirati sporne pogodbe o izvajanju rudarskih del in aneksa ter ali so zaradi nasprotovanja verjetno nične oziroma brez učinka. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene trditve o ničnosti oziroma neučinkovanju spornih pogodb glede na določbe o nadaljevanju poslovanja in o upravljanju stečajne mase - v okviru tega o oddajanju v najem po 317. do 319. členu in 322. ter 323. členu ZFPPIPP. Te presoje sodišče prve stopnje ni opravilo. Zmotno je uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ugodilo je pritožbi tožeče stranke, razveljavilo je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).(1)

8. V novem postopku naj sodišče prve stopnje najprej preveri, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za meritorno odločanje o predlogu za zavarovanje po tretjem odstavku 131. člena ZFPPIPP. Če bo ugotovilo, da gre za zakonsko izjemo, naj ponovno presoja pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, predvsem drugi pogoj po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožeča stranka je med drugim zatrjevala, da naj bi bilo v času trajanja pogodbenega razmerja med prvim in drugim tožencem (prva pogodba o izvajanju rudarskih del je bila sklenjena 23. 1. 2013, zadnja 16. 5. 2016 za obdobje do 10. 8. 2016(2), se pravi v več kot treh letih in pol) prodanih 96.723,72 m3 kamnitih agregatov (listna št. 7 spisa; 5. in 6. točka obrazložitve sklepa). Iz predložene koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine št. ... (slabo berljivega datuma) izhaja, da se lahko letno iz kamnoloma pridobi 350.000,00 m3 mineralne surovine (priloga A17; 15. točka obrazložitve sklepa). Torej je prvotožena z drugotoženo stranko v dobrih treh letih in pol izkopala 27 % dovoljene letne količine.(3) Če bo izdalo predlagano začasno odredbo, bo to glede na ZRud-1 in koncesijsko pogodbo pomenilo realno možnost, da bo prvotožena stranka ostala brez koncesije - rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin. Glede na trditve tožeče stranke in predloženo poročilo o ocenjeni vrednosti celotnega svežnja nepremičninskih pravic poslovni kompleks “kamnolom” mag. L. Ž. z dne 15. 1. 2013, vrednost posebne stečajne mase, ki jo predstavlja kamnolom, ne bo več znašala ocenjenih 15.364.000,00 EUR, likvidacijsko 9.533.700,00 EUR (listna št. 6 spisa; priloga A21), temveč neprimerno manj. Po trditvah tožeče stranke in predloženem poročilu o ocenjeni vrednosti celotnega svežnja nepremičninskih pravic na poslovnem kompleksu „kamnolom“ - zemljišča so razvidna v nadaljevanju poročila in se ocenjujejo po obstoječi ali predvideni namenski rabi in ne kot kamnolom iste cenilke z dne 25. 7. 2014, bi tedaj znašala tržna vrednost kamnoloma 1,074.632,00 EUR, likvidacijska vrednost pa 644.791,00 EUR (listna št. 11 spisa; priloga A27). Pomembno vprašanje zato je, kaj je v takem primeru v korist stečajne mase - upnikov, med katerimi je tudi tožeča stranka. Presodi naj še pogoj reverzibilnosti: ali je po morebitnem odvzemu koncesije za rudarsko izkoriščanje to mogoče enostavno dobiti nazaj, če bi se izkazalo, da začasna odredba ni utemeljena.

9. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Vendar tega ne more, ker bi prikrajšalo toženi stranki za pravico do izjave - ugovora pred sodiščem prve stopnje in nato obe stranki za pravico do pritožbe zoper sklep o ugovoru.

Op. št. (2): Priloga A16. Op. št. (3): Iz izrednega poročila upraviteljice z dne 7. 6. 2016, ga je predložila tožeča stranka, izhaja, da so se iz naslova eksploatacije kamnoloma od 31. 12. 2013 do 31. 12. 2015 zaloge v raščenem stanju zmanjšale za 1,8 %, v pridobivalnem prostoru in za 1,4 % v razširjenem pridobivalnem prostoru, kar pomeni minimalno eksploatacijo (priloga A22).