Jedro

Tožeča stranka je tožbo utemeljila na protipravnem ravnanju državnega organa, ki je odločal in ko je odločal o predlogu za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato tudi ne more uspeti z navrženo pritožbeno navedbo, da je tožena stranka nenazadnje odgovorna tudi za ravnanje ministrstva, Zavoda za varstvo kulturne dediščine in Javnega zavoda Krajinski park.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 4.280,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka zaradi protipravnega ravnanja v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja, z dne 23.9.2008, dolžna plačati odškodnino v višini 807.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 6.707,50 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sicer terjatev tožeče stranke ni zastarana, vendar za odškodninski zahtevek ni podana protipravnost, saj Upravna enota pri izdaji gradbenega dovoljenja ni obšla uredbe in odloka o Krajinskem parku S., v presojo prejetega kulturno varstvenega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pa tudi ni mogla posegati.

2. Zoper to odločitev je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe zakona. Ponovila je svoje tožbene navedbe, svoje pravno stališče pa še nadgradila. Navedla je, da je potrebno element protipravnosti v ravnanju državnega organa presojati z večjo skrbnostjo in pri tem oceniti vse okoliščine posameznega primera. Resorno ministrstvo ima pravico izdati odločbo po nadzorstveni pravici le v primerih, kadar ugotovi, da gre za očitno kršitev materialnega predpisa (274. člen ZUP). V konkretnem primeru je upravni organ ugotovil, da pri izdaji odločbe ni bil upoštevan Odlok o razglasitvi Krajinskega parka S. in Uredba o Krajinskem parku S.. Upravni organ je dolžan upoštevati vse predpise in preveriti tudi, ali so pridobljena vsa soglasja. Pri tem si je sodišče povsem napačno razlagalo, da upravnemu organu ni potrebno soglasja preverjati, in da je upravni organ na to soglasje absolutno vezan, tega tudi ne določa noben predpis. Da upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pridobljenih soglasij ni niti preveril, je nesporno in sta potrdili tudi obe zaslišani priči, upravni organ prve stopnje pa ni resornega organa niti vprašal, kaj je storil narobe, od njega ni zahteval nobenega navodila, kako ravnati, niti ni preveril, ali soglasja še ustrezajo pogojem novega Zakona o varstvu kulturne dediščine. Zato je ravnal s hujšo obliko malomarnosti. To potrjuje tudi izjava priče S.Š.. Dosledno bi bilo potrebno uveljavljati tudi institut pravnomočnosti, saj je instrument izrednega pravnega sredstva skrajni ukrep. Neupoštevanje zakona ni mogoče kvalificirati kot razumno in ustaljeno ravnanje, ki ne odstopa od ustaljene prakse. Tožeča stranka tudi ne soglaša s stališčem sodišča, da je sama prispevala k škodi, ker je imela v ponovljenem postopku možnost projekte prilagoditi zahtevam ZVKD. Tega tudi ni imel nihče pravice terjati od tožeče stranke. Glede soprispevka tožeče stranke k nastanku škode sodišče tudi ni izvajalo dokaznega postopka, zato je v tem delu nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je s svojo sodbo nedopustno vsebinsko poseglo v odločbo Ministrstva za okolje in prostor in arbitrarno odločilo v nasprotju s to odločbo. Ker pa sta tako upravna enota kot tudi ministrstvo oba državna organa, je za tožečo stranko povsem nepomembno, kdo v tej verigi je tisti, ki mu je povzročil škodo. Končno sta tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine in Javni zavod Krajinski park S. državna organa. Imamo torej štiri državne organe, ki enako pravno in dejansko stanje razlagajo različno. Za zakonitost dela vseh naštetih pa odgovarja država.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno, opozorila na novote, ki jih je pritožba navedla glede ravnanja vseh štirih državnih organov, in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za zatrjevano škodo tožeče stranke, ker ni bilo protipravnosti pri njenem ravnanju. Zato pritožba ne more uspeti z očitkom o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede soprispevka tožeče stranke k nastanku škode, saj ta ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni bila pravno relevantna pri odločitvi.

6. Prvostopenjsko sodišče je odločalo o protipravnosti kot elementu odškodninske odgovornosti tožene stranke glede na ravnanje Upravne enote pri izdaji gradbenega dovoljenja v letu 2008, in sicer naj bi bila potrditvah tožeče stranke ta protipravnost v tem, ker v upravnem postopku ta upravni organ ni upošteval vseh predpisov, ki bi jih moral na podlagi Zakona o graditvi objektov, in ker ni preveril, ali sta naravovarstveno in kulturnovarstveno soglasje izdani v skladu z predpisi. Tožeča stranka je torej tožbo temeljila na protipravnem ravnanju državnega organa, ki je odločal in ko je odločal o predlogu za izdajo gradbenega dovoljenja. Tega, da prvostopenjsko sodišče ni celovito zajelo tožbene podlage, pritožba tudi ne izpostavlja. Zato tudi ne more uspeti z navrženo pritožbeno navedbo, da je tožena stranka nenazadnje odgovorna tudi za ravnanje ministrstva, Zavoda za varstvo kulturne dediščine in Javnega zavoda Krajinski park S..

7. Pritrditi je pritožniku, da je pri ugotavljanju protipravnosti potrebno upoštevati okoliščine vsakega primera posebej. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je Upravna enota pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevala vse takrat veljavne predpise, saj iz obrazložitve navedene upravne odločbe izhaja, da je upoštevala tako Odlok o PUP (1), da se parcele, na katerih naj bi se gradil objekt, nahajajo na območju kulturne in naravne dediščine, in zaradi česar je tudi pridobila naravovarstveno soglasje in kulturnovarstveno soglasje. Teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožba tudi ne izpodbija. Temelj za izdajo teh dveh soglasij je bil v predpisih, za katera je Ministrstvo za okolje in prostor v odločbi (s katero je razveljavilo odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja) ugotovilo, da nista bila upoštevana, to je v Odloku o razglasitvi Krajinskega parka S. in Uredbi o Krajinskem parku S.. To je prvostopenjsko sodišče zaključilo tudi na podlagi izpovedi dveh prič, takratnega načelnika Upravne enote in delavke pri tej enoti, ki je vodila upravni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Tudi teh ugotovitev pritožba ne izpodbija, ampak zgolj neutemeljeno očita, da naj bi sodišče s to ugotovitvijo vsebinsko posegalo v odločbo ministrstva.

8. Toženi stranki torej ni mogoče očitati, da je bilo ravnanje Upravne enote pri izdaji gradbenega dovoljenja povsem v nasprotju s sicer jasnimi predpisi, ali da bi bili ti predpisi arbitrarno in pristransko tolmačeni, ali da je njeno ravnanje odstopalo od ustaljene prakse. Pritožbeno sodišče se namreč pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča o tem, da mora biti podana za odgovornost države po 26. členu Ustave RS kvalificirana kršitev, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na zapisano pravno stališče iz izpodbijane sodbe (10. točka izpodbijane sodbe).

9. Glavni pritožbeni očitek tožeče stranke je, da državni organ pri izdaji gradbenega dovoljenja ni opravil vsebinske preveritve izdanih soglasij, zaradi česar naj bi ravnal hudo malomarno. V zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je bila upravna enota dolžna pridobiti vsa zakonsko zahtevana soglasja subjektov, katerim so v predpisih dana javna pooblastila, da izdajajo soglasja k gradnji objekta oz. k drugim posegom v prostor. In ta soglasja je pridobila. V obravnavanem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja je bilo v bistvu sporno kulturnovarstveno soglasje (ki je bilo v ponovljenem postopku tudi negativno). Tega je v skladu s 47. členom takrat veljavnega Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD iz l. 1999) izdajal Zavod za varstvo kulturne dediščine, kot organ, v katerega pristojnost sodi vzdrževanje, obnavljanje dediščine in preprečevanje njene ogroženosti, v okviru tega pa tudi preprečevanje posegov, ki bi spremenili vsebino, lastnost in vrednost kulturne dediščine. Ta organ je bil torej tisti, ki je glede na svoje kompetence in poznavanje vseh podatkov imel javno pooblastilo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja o tem, ali je projekt za izdajo gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s kulturnovarstvenimi pogoji (46. člen ZVKD). Takšno soglasje je v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZVKD upravni akt. Tudi naravovarstveno soglasje, izdano na podlagi Zakona o ohranjanju narave (ZON), katerega je upravna enota prav tako pridobila v postopku odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja, je glede na določbo 105. člena ZON samostojna odločba, torej upravni akt, ki ga v okviru javnega pooblastila izdaja Agencija RS za okolje. Glede teh upravnih aktov, ki jih izdajajo nosilci javnih pooblastil, se v skladu s 1. členom Zakona o upravnem postopku (ZUP) uporabljajo določbe navedenega zakona. V skladu z 12. členom ZUP pa se v upravnih zadevah odloča samostojno, upoštevajoč načelo zakonitosti (2), posebej pa je prepovedano, da bi en organ prevzemal odločanje v zadevah iz pristojnosti drugega organa, razen če bi zakon to izrecno dovoljeval (18. člen ZUP). To pomeni, da ne vzdrži pravne presoje vztrajanje tožeče stranke, da bi morala upravna enota pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja preverjati vsebino izdanih soglasij ali pa celo vanje posegati.

10. Upravni enoti zato ni mogoče očitati, da je v obravnavanem primeru ravnala protipravno, to je v očitnem nasprotju s predpisi ali z ustaljeno prakso. Kot je bilo predhodno že navedeno, pa je tožeča stranka za odškodninsko podlago tožbe podala le navedbe glede ravnanja upravne enote. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in je tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo, da povrne toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka, odmerjene po tar. štev. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT).

op. št. 1: Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonar-Lucan (9), Sečovlje (11), in Liminjan-Vinjole-Krog (13) v občini Piran op. št. 2: 6. člen ZUP