Jedro

Vsak solastnik ima namreč skladno s 67. členom SPZ pravico sodelovati pri vseh odločitvah glede solastnih stvari. Solastnik, ki samovoljno poseže v stvar v solastnini, ne da bi imel soglasje solastnikov, ravna brez pravne podlage in protipravno, njegovo ravnanje pa predstavlja protipravno vznemirjanje solastninske pravice v smislu 99. člena SPZ.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) na parc. št. 556/2, 565/2, 566/3, k.o. ... predvsem pa opustiti premeščanje ograje na navedenih parcelah in postavljanje premičnih zapor za parkiranje (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje na način, da prestavi ograjo na vseh treh zgoraj navedenih parcelah, ki poteka za stavbama A in B v dolžini 22,1 m in višini 1,6 m, tako da se ograja prestavi na razdaljo 5,5 m od sedaj postavljene ograje (II. točka izreka), da je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje na način, da na parceli 556/2, k.o. ... odstrani premični zapori za parkiranje (III. točka izreka), in da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.171,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo njen predlog za prekinitev postopka. Prizadeva si izplačati tožnika, v posledici česar teče postopek delitve nepremičnine pri Okrajnem sodišču v Lendavi N 21/2022, zato je predlagala, da se predmetni postopek prekine do odločitve v navedenem postopku. Nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje dovolilo dve spremembi tožbe kljub njenemu nasprotovanju. Spremembi sta po oceni pritožbe nesklepčni in neizvršljivi. Poudarja, da se je spustila v obravnavanje zgolj iz previdnosti, čeprav je ves čas nasprotovala predlaganim spremembam tožbe. Nadalje uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s postavitvijo ograje. Opozarja, da je bila ograja postavljene že v letu 2019, ko tožnik še ni bil solastnik, prestavitev ograje v letu 2022 pa je bila skladna z gradbenim dovoljenjem, izdanim v letu 2019. Glede na to, da apartmaje, ki imajo sedaj omejen dostop in pogled zaradi ograje, uporablja samo A d.o.o., ki ima sklenjeno pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice, do vznemirjanja tožnika sploh ni prišlo, tožnik pa premik ograje zahteva izključno zaradi koristi družbe A d.o.o., saj njega samega ograja ne ovira. Sodišče prve stopnje se do ugovora pasivne (pravilno aktivne) legitimacije tožnika sploh ni opredelilo, v posledici česar toženka uveljavlja relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z namestitvijo parkirnih zapor toženka pojasnjuje, da so le-te vedno odklenjene in zato tožnik ni oviran v izvrševanju solastninske pravice.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6.V zvezi s pritožbenimi navedbami glede zavrnitve predloga toženke za prekinitev postopka, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z ZPP in pravilno ugotovilo, da je možno prekiniti pravdni postopek zgolj takrat, ko je podan dejanski stan iz 206. člena ZPP. Pravilno je zaključilo, da dejstvo, da je v zvezi s spornimi nepremičninami v teku postopek delitve nepremičnine, v katerem si toženka prizadeva izplačati tožnika in pridobiti lastninsko pravico na vseh nepremičninah in izvršilni postopek, v katerem bo del nepremičnin, ki je v solasti tožnika, prodan na dražbi, tako da tožnik ne bo več solastnik, ne ustreza dejanskemu stanu 206. člena ZPP. V nobenem od navedenih postopkov se namreč ne rešuje predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, od rešitve katerega bi bila odvisna odločitev v predmetnem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da je ključno, da mora biti obstoj pravnega razmerja, ki je pogoj za odločbo o glavni stvari, podan ob odločanju in ne zadostuje, da bi se to razmerje šele oblikovalo, kar zatrjuje toženka s tem, ko navaja kot razlog za prekinitev postopka delitev premoženja pravdnih strank v nepravdnem postopku oziroma prodajo v izvršilnem postopku. Prekinitev postopka namreč v primeru, da bi sodišče počakalo na odločitev z oblikovalno odločbo po pravni teoriji ne pride v poštev.1 Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zavrnilo predlog toženke za prekinitev postopka, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zavrnilo predlog toženke za prekinitev postopka, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

7.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede dovolitve spremembe tožbe. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo (184. člen ZPP), v primeru, ko je vročena nasprotni stranki, pa je za spremembo potrebna njena privolitev (prvi odstavek 185. člena ZPP), vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo tudi, če bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je pravilno prav zaradi slednjega dovolilo spremembo tožbe, da se dokončno uredi sporno razmerje med strankama. Tožnik je sprva s tožbo zahteval opustitev poseganja s postavljanjem ograje in parkirnih zapor na že navedenih nepremičninah ter vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo ograje na parceli 565/2, k.o. ... dolžine 4,1 m in višine 1,6 m, ograje na vzhodni strani parcele 556/2 dolžine 3,9 m in višine 1,6 m, ograje na parceli 556/2, 565/2 in 566/3, vse k.o. ... dolžine 22 m in višine 1,6 m ter odstranitev parkirnih zapor na parcelah 556/2, 565/2 in 566/1, vse k.o. ... V prvi spremembi tožbe je tožnik kot primarni zahtevek postavil opustitev poseganja v njegovo solastninsko pravico na spornih nepremičninah, vzpostavitev prejšnjega stanja na vseh treh nepremičninah tako, da se odstrani ograja v dolžini 22 m in v višini 1,6 m ter parkirni zapori na nepremičnini 556/2, k.o. ..., podredno pa je zahteval vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo ograje v dolžini 22 m in višini 1,6 m in prestavitev le-te na razdaljo 5,5 m od sedaj postavljene ograje. Z drugo spremembo tožbe pa je tožnik zahteval opustitev poseganja v njegovo solastninsko pravico na spornih nepremičninah, vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo ograje v dolžini 22 m in višini 1,6 m, vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo parkirnih zapor na nepremičnini 556/2, k.o. ... in povrnitev stroškov. Gre torej za spremembo tožbe, s katero tožnik zahteva nekaj drugega (prestavitev ograje) in nekaj manj kot v prvotnem zahtevku (manj metrov ograje in manjše število parkirnih zapor), kar vse je še vedno smotrno, da se razreši pravno razmerje med pravdnima strankama. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo spremembo tožbe in je pritožba toženke tudi v tem delu neutemeljena.

8.V zvezi s pritožbenimi navedbami glede zmotne uporabe materialnega prava, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 66. ter 67. člena SPZ. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da lahko skladno s prvim odstavkom 99. člena SPZ solastnik, kolikor ga pri njegovi dogovorjeni uporabi določenega dela solastne stvari drugi solastnik protipravno vznemirja, z negatorno tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja in prepoved bodočega vznemirjanja. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da je že s tem, da drugi solastnik spremeni dogovorjeni oziroma dosedanji način rabe, podan element protipravnosti.

9.Kot je pravilno, na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ni dokazala, da ni potrebovala soglasja tožnika kot solastnika, ker v času postavitve oziroma prestavitve ograje in postavitve parkirnih zapor še ni bil solastnik spornih nepremičnin. Tožnik je postal solastnik spornih nepremičnin 8. 3. 2021 (s sodbo VSM I Cp 782/2020), ko je toženka prestavila ograjo in namestila parkirne zapore. Da bi jih toženka postavila pred tem časom, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati. Kot odločilno je izpostavilo, da gre v konkretnem primeru za varstvo solastninske pravice in je iz tega razloga tožnik kot solastnik upravičen, da zahteva prestavitev ograje in odstranitev parkirnih zapor.

10.Pritožba podaja tudi ugovor aktivne (navaja pasivne) legitimacije, ker sporne nepremičnine ne uporablja tožnik temveč A d.o.o., ki ima na spornih nepremičninah stavbno pravico. Tožnikova aktivna legitimacija je podana že zaradi dejstva, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, da je solastnik spornih nepremičnin, v katere je toženka posegla brez njegovega soglasja, torej protipravno. Zahtevek na motenje bi imela tudi družba A d.o.o., vendar v predmetnem postopku se je tožnik odločil za varovanje svoje solastninske pravice, do varstva katere je upravičen na podlagi 99. člena SPZ.

11.Toženka v pritožbi vztraja, da so parkirne zapore vedno odklenjene, zato tožnik ni oviran v uporabi svojega solastniškega deleža. V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se posledično z ohranitvijo parkirnih zapor, ki so odklenjene, podpirajo samovoljne težnje in ravnanja solastnikov, ki bi se na ta način obdržala v veljavi, kar bi bilo pravno nedopustno. Vsak solastnik ima namreč skladno s 67. členom SPZ pravico sodelovati pri vseh odločitvah glede solastnih stvari. Solastnik, ki samovoljno poseže v stvar v solastnini, ne da bi imel soglasje solastnikov, ravna brez pravne podlage in protipravno, njegovo ravnanje pa predstavlja protipravno vznemirjanje solastninske pravice v smislu 99. člena SPZ.

12.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnikov zahtevek utemeljen ter odločilo, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe.

13.Pritožba graja tudi stroškovno odločitev, ker meni, da tožnik ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v celoti, saj ni v celoti uspel s svojim tožbenim zahtevkom, ker je le-tega dvakrat spremenil in tako z delom prvotno postavljenega zahtevka ni uspel. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo na podlagi tretjega odstavka 153. člena ZPP, ko je zaključilo, da gre za primer, ko tožnik ni uspel s sorazmerno majhnim delom zahtevka in posebni stroški v zvezi s tem niso nastali. Dokazni postopek bi namreč potekal na enak način, če bi se vodil po prvotno postavljenem zahtevku, kot je potekal po zadnji spremembi tožbe.

14.Ker toženka v pritožbi graja odločitev o stroških le po temelju in ne tudi višine odmerjenih stroškov, je sodišče druge stopnje opravilo zgolj uradni preizkus, ki pa ni pokazal nepravilnosti. Pritožba toženke je tudi v tem delu neutemeljena.

15.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

-------------------------------

V. Rijavec: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, 2. knjiga, str. 307.