Jedro

Ker je tožnik kot neizbrani kandidat tožbo vložil po poteku 30-dnevnega roka od prejema obvestila delodajalca o izbiri, se tožba kot prepozna zavrže. Ne glede na to, da ima neizbrani kandidat le omejeno pravico do sodnega varstva (lahko vtožuje le odškodnino zaradi diskriminacije), tako da tožnik z zahtevkom, da tožena stranka z njim sklene pogodbo o zaposlitvi, ne bi mogel uspeti, je spor oblikovan kot spor o obstoju delovnega razmerja. V takem sporu pa tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbi z dne 13. 11. 2008 in 16. 4. 2009 (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče prve stopnje, da drugi del Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) ne velja za toženo stranko. Tožena stranka je javni zavod, tožnik pa v skladu s 1. členom ZJU javni uslužbenec. Tožnik je v zato v skladu s 65. členom ZJU zoper sklep o neizbiri kandidata vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe tožene stranke, ki pa o pritožbi ni odločila, zaradi česar je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa. Obe tožbi sta bili tako pravočasni in ju sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči. Tožena stranka je tožnika diskriminirala, saj ga ni zaposlila, kljub temu, da je izpolnjeval vse pogoje in je imel od vseh prijavljenih kandidatov najvišjo stopnjo usposobljenosti in največ delovnih izkušenj. Izbrani so bili kandidati, ki niso imeli tožnikove izobrazbe in delovnih izkušenj, zaradi česar je tožnik trpel duševne bolečine. Tožnik je iz tega naslova uveljavljal odškodninski zahtevek v višini 4.500,00 EUR, sodišče pa je tudi ta del tožbe zavrglo. Uveljavljanje odškodnine ni vezano na roke, ki so določeni v 204. členu ZDR, zato sodišče prve stopnje tega dela tožbe ne bi smelo zavreči. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da sama krije svoje stroške postopka. V skladu z drugim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), sodišče lahko odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka tudi v primeru, ko delavec v celoti ne uspe s svojih zahtevkom, vendar le v primeru, ko delavec v postopku sodeluje brez pooblaščenca ali pa ga zastopa predstavnik sindikata. Tožnika pa je zastopal odvetnik, v okviru odprtega sojenja pa mu je bilo na poravnalnem naroku pojasnjeno, da bo njegov zahtevek potrebno zavreči iz razlogov, ki so sedaj navedeni v izpodbijanem sklepu. V tej zadevi tudi ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, zato delodajalec ni dolžan sam kriti svojih stroškov postopka. Neizbrani kandidat lahko uveljavlja le odškodnino zaradi diskriminacije, ne more pa uveljavljati sklenitve delovnega razmerja. Okoliščina, da je tožnik postavil takšen zahtevek, ne pomeni, da je do tega upravičen in da bi zato lahko šlo za situacijo iz petega odstavka 41. člena ZDSS. Navedeno pomeni, da bi tožnik toženi stranki moral povrniti stroške postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da ji prisodi priglašene stroške postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik uveljavlja zgolj pavšalno, saj ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo zmotno. Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o pravočasnosti obeh tožb. Ta dejstva se nanašajo na datum, ko sta bila tožniku vročena sklepa o neizbiri kandidata oziroma o izbiri kandidata za delovno mesto skupinskega vzgojitelja ter dejstva v zvezi s tem, kdaj je tožnik vložil tožbi s katerima je uveljavljal, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. Teh dejanskih ugotovitev pa tožnik v pritožbi niti ne izpodbija.

Zmotno je pritožbeno stališče, da sta bili obe tožbi vloženi pravočasno, ker je to vprašanje potrebno presojati na podlagi določbe 65. člena ZJU. Res je sicer, da je tožena stranka javni zavod in tožnik v skladu s 1. členom ZJU javni uslužbenec, vendar pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za celotni javni sektor in za vse javne uslužbence veljajo le določbe 1. do 22. člena ZJU ter da se drugi del ZJU uporablja zgolj za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Tožena stranka ni državni organ in tudi ne uprava samoupravne lokalne skupnosti, zato glede pravic neizbranega kandidata ni možno uporabiti določb 65. člena ZJU, za kar se zavzema tožnik, temveč je v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZJU potrebno uporabiti predpise, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug posebni zakon ne določa drugače. Določba petega odstavka 204. člena ZDR je povsem jasna: neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Navedeno pomeni, da je varstvo na podlagi te določbe zagotovljeno le neizbranemu kandidatu, ki tožbo vloži neposredno na sodišče v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca. Ob ugotovitvi, da je tožnik obe tožbi vložil po poteku 30 dni od obvestila delodajalca o izbiri, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je obe tožbi zavrglo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tisti del obeh tožbenih zahtevkov, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi diskriminacije potrebno obravnavati kot denarno terjatev, kakršno delavec lahko uveljavlja kadarkoli znotraj zastaralnega roka petih let. V tej zadevi ne gre za vprašanje, ali je terjatev zastarana, temveč ali je bilo sodno varstvo zahtevano znotraj prekluzivnega, z zakonom določenega roka. Določba petega odstavka 204. člena določa prekluzivni rok 30 dni, v katerem mora neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, uveljavljati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Sodno varstvo, ki ga ima neizbrani kandidat, pa zajema le odškodninski zahtevek zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, kar pomeni, da je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije, potrebno vložiti v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka), potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi tožene stranke Res je sicer, kakor pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da ima neizbrani kandidat v skladu z ZDR le omejeno pravico do sodnega varstva, kar pomeni, da tožnik v nobenem primeru ne bi mogel biti uspešen z zahtevkom, da naj se toženi stranki naloži, da ga zaposli na delovnem mestu skupinskega vzgojitelja. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da je bil spor oblikovan kot spor o obstoju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno odločilo na podlagi določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Ta namreč določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijani sklep, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Stranki s pritožbama nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.