25.3.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M.J. iz L. na seji senata dne 25.3.1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M.J. zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, št. 111-10/93-10 z dne 15. junija 1995, se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik izpodbija v izreku tega sklepa navedeno odločbo Vlade, s katero je bil razrešen dolžnosti predsednika Upravnega odbora Ekološko-razvojnega sklada Republike Slovenije, d.d. Ljubljana (v nadaljevanju: Sklad). S tem naj bi mu bilo preprečeno sodelovanje pri upravljanju Sklada in s tem kršena pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave.

Izpodbijana odločba naj bi bila izdana tudi v nasprotju s četrtim odstavkom 153. člena Ustave, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu, saj:

a) nima sestavin, ki jih predpisuje 206. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZUP), predvsem razlogov za razrešitev in pouka o pravnem sredstvu;

b) pri izdaji ni bil naveden in uporabljen statut Sklada (ki določa razloge za razrešitev);

c) naj bi Vlada v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršila 8. člen ZUP, ker pritožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Prav tako naj bi Vlada ne upoštevala drugih procesnih dejanj za ugotovitev dejanskega stanja;

d) pritožniku kot stranki v postopku ni bilo dopuščeno, da se seznani z potekom postopka, prav tako pa ni imel nikakršnih možnosti za seznanitev z razlogi za odločitev.

Zakonitih razlogov za razrešitev pritožnika s funkcije predsednika upravnega odbora Sklada po pritožnikovem mnenju ni bilo, saj je Sklad vseskozi deloval zakonito in tudi vsebinsko pravilno. Zaradi pomanjkanja zakonitih razlogov za razrešitev naj bi Vlada dopustila Ministru za okolje in prostor, da je v javnosti omadeževal pritožnika in njegovo delo in s tem pripravil teren za njegovo onemogočenje v opravljanju te in drugih javnih funkcij.

Ker izpodbijana odločitev Vlade po pritožnikovem mnenju ne temelji na zakonu in na pravilih Sklada, naj bi šlo posledično za kršitev četrtega odstavka 153. člena Ustave ter kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave. Prav tako naj bi bila s tem kršena tudi pritožnikova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Pritožnik navaja, da je v isti zadevi sprožil upravni spor, ki še ni končan, vendar predlaga sodišču, da obravnava njegovo pritožbo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Kršitev njegovih pravic naj bi bila namreč očitna, saj mu je bilo tako rekoč čez noč onemogočeno nadaljnje sodelovanje pri upravljanju Sklada, in to ob neupoštevanju pravnih predpisov in ob istočasni medijski kampanji zoper njega. Posledice izpodbijane odločbe naj bi bile nepopravljive, saj pritožnik nikoli ne bo mogel nadomestiti svoje odsotnosti za čas, ko je bil odstranjen s funkcije, ob ponovnem prevzemu funkcije pa bi kvalitetno opravljanje zaradi prekinitve terjalo od njega več napora. Ob tem naj bi pritožnik trpel tudi škodo kot javna osebnost, z izpodbijano odločbo in spremljajočimi dokumenti pa naj bi se ga neutemeljeno in nedokazano inkriminiralo v medijih.

Pritožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi zadržanje izvrševanja izpodbijane odločbe zaradi težko popravljivih škodljivih posledic, ki naj bi zaradi njegove odsotnosti nastajale pri delovanju sklada.

B.

Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev pa lahko po drugem odstavku tega člena Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava, če sta izpolnjena kumulativno dva pogoja: če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

V postopku z ustavno pritožbo lahko pritožnik izpodbija le kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, torej v tem primeru kršitev pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Določbi 2. in 153. člena Ustave ne opredeljujeta temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temveč ustavna načela delovanja države in državnih organov, zato njihova kršitev sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe. Ustava v 6. alineji 160. člena namreč omejuje ustavno pritožbo le na primere kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zatrjevani kršitvi pravic iz 25. in 44. člena Ustave pa nista očitni.

Po pritožnikovem mnenju pomeni njegova odstavitev s položaja predsednika upravnega odbora ekološkega sklada poseg v njegovo ustavno pravico do sodelovanja pri upravljanu javnih zadev iz 44. člena Ustave, kar ne drži. Pravica iz 44. člena Ustave je klasična splošna ustavna pravica, katere bistvena značilnost je, da vsem državljanom jamči možnost do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v skladu z zakonom. Najbolj neposredno se izvaja na ravni lokalnih skupnosti, z referendumom itn. (glej o njeni vsebini npr. odločitve Ustavnega sodišča U-I-13/94 - OdlUS 8/III in U-I- 47/94 - OdlUS 4/IV-1). To pomeni, da so možnosti vseh državljanov za sodelovanje načeloma enake in da jih imajo možnost v skladu z zakonom vsi tudi uveljavljati. Pritožnik je imel kot predsednik upravnega odbora nedvomno velik vpliv na opravljanje določenih javnih zadev, vendar ta vpliv ni bil posledica splošne in z zakonom urejene pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pač pa je bil vezan izključno na njegovo funkcijo predsednika upravnega odbora. Z izgubo te funkcije se je zmanjšal le z njo povezani vpliv na javne zadeve, prav nič pa ni bila s tem prizadeta pritožnikova splošna pravica iz 44. člena Ustave.

Pritožnik ne utemeljuje kršitve svoje ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, zato se Ustavno sodišče ne more spuščati v ocenjevanje očitnosti te kršitve. Posredno morda pritožnik utemeljuje kršitev te pravice le s tem, ko navaja, da mu niso na voljo redna pravna sredstva, temveč le izredna. Vendar pri tem ne gre za kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva.

Pritožniku je zoper izpodbijano odločbo namreč na voljo sodno pravno sredstvo, in sicer upravni spor (katerega je tudi sprožil). Upravni spor je redna sodna pot za presojanje zakonitosti odločb, izdanih v upravnem postopku, kot tudi zakonitosti dejanj in posamičnih aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

Kot je bilo že povedano, morata biti za izjemno odločanje pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev po 51. členu ZUstS hkrati izpolnjena dva vsebinska pogoja: očitnosti kršitve in nastanek nepopravljivih posledic. Ker pogoj očitnosti kršitve v zadevi pred nami ni izpolnjen, se Ustavno sodišče ni spuščalo v ocenjevanje, ali bi z izvršitvijo izpodbijanega akta za pritožnika lahko nastale nepopravljive posledice. Ob tem pa velja poudariti, da bi lahko Ustavno sodišče tudi v primeru hkratne izpolnitve obeh potrebnih pogojev sklenilo, da ustavne pritožbe ne sprejme v odločanje pred izčrpanjem drugih pravnih sredstev. Drugi odstavek 51. člena ZUstS namreč Ustavnega sodišča v primeru izpolnitve navedenih pogojev ne zavezuje k predčasnemu odločanju, pač pa mu le dopušča, da v takem primeru o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko odloča.

Ker pogoji za predčasno odločanje o ustavni pritožbi po drugem odstavku 51. člena ZUstS niso izpolnjeni, je bilo potrebno ustavno pritožbo zavreči. Ustavno sodišče ni odločalo o predlogu za zadržanje izvrševanja izpodbijane odločbe, saj lahko po 58. členu ZUstS zadrži izvršitev izpodbijanega posamičnega akta le v primeru sprejetja ustavne pritožbe.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi predsednik senata dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

Predsednik senata: dr. Lovro Šturm