Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 26329/2011-68

ECLI:SI:VSRS:2014:I.IPS.26329.2011.68 Kazenski oddelek

bistvena kršitev določb kazenskega postopka izvajanje dokazov prosta presoja dokazov listine branje listin zapisnik o glavni obravnavi pripombe strank na zapisnik domneva pravilnosti zahteva za varstvo zakonitosti obseg preizkusa
Vrhovno sodišče
22. maj 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišča dokaze vrednotijo v skladu z načelom proste presoje dokazov. Zgolj anonimnost in nepreverljivost zapisov ne pomeni razloga za nedovoljenost dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo I K 26329/2011 z dne 4. 10. 2012 obsojenko S. M. spoznalo za krivo izvršitve dveh kaznivih dejanj šikaniranja na delovnem mestu, in sicer po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Ob uporabi določb za omilitev kazni je sodišče prve stopnje obsojenki za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1 določilo denarno kazen v višini 70 dnevnih zneskov oziroma 2.100,00 EUR, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 pa ji je določilo denarno kazen v višini 40 dnevnih zneskov oziroma 1.200,00 EUR, nato pa ji je v skladu z določbami za odmero kazni za kazniva dejanja v steku iz 53. člena KZ-1 izreklo enotno denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov oziroma 3.000,00 EUR, ki jo je obsojenka bila dolžna plačati v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 26329/2011 z dne 15. 10. 2013 pritožbo zagovornika obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 6. 2. 2014, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev prvega odstavka 339. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, kršitev določbe četrtega odstavka 12. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb prvega odstavka 339. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP z navajanjem, da bi naj iz zapisnika o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje z dne 4. 10. 2012 izhajalo, da je sodišče na navedenem naroku vpogledalo in prebralo okvirno 100 strani listin v zgolj 20 minutah (potrdilo o opravičeni zadržanosti od dela z dne 11. 10. 2010 (list. št. 6), opis dogodka za prvo bolniško z dne 9. 10. 2010 (list. št. 7-9), izvid ambulante za nujno medicinsko pomoč z dne 30. 5. 2010 (list. št. 10), potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela (list. št. 14), recept (list. št. 15), dopis z naslovom primeri Z. S. (list. št. 16), korespondenco na internetu (list. št. 17-46), elektronsko sporočilo S. Z. obsojenki (list. št. 47-48), forum med.over.net (list. št. 49-68), zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon naznaniteljice R. S. (list. št. 68-70), zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon naznanitelja Z. (list. št. 71-72), potrdilo, da obsojenka ni bila vpisana v kazensko evidenco (list. št. 83), predlog Z. za ustavitev postopka proti obsojenki (list. št. 85), premoženjskopravni zahtevek oškodovanke (list. št. 87-90), zdravniško potrdilo (priloga C2), opomin za izpolnitev obveznosti (priloga C3), opomin S. z dne 13. 7. 2012 (priloga C3), opomin S. z dne 13. 7. 2012 (priloga C5), zdravniško potrdilo (priloga C7) in zdravstveni karton R. S.). Zagovornik navaja, da sodišče prve stopnje v tako omejenem časovnem okviru ni moglo vpogledati in prebrati vseh izvedenih dokaznih listin, niti jih ni moglo le na kratko povzeti, kakor je to redna in običajna praksa. Po mnenju zagovornika dvajset minut zadošča zgolj za bežno seznanitev z dokaznim gradivom, kaj šele, da bi povzetek vsebine listin sodišče lahko tudi le v strnjeni obliki posredovalo strankam postopka. Zagovornik opozarja, da naj bi obramba že pred tem nasprotovala tako vpogledu kot branju zapisov s foruma med.over.net, saj naj bi bili ti anonimni in nepreverljivi, poleg tega naj na naroku z dne 4. 10. 2012 zdravstvenega kartona oškodovanke več ne bi bilo v spisu. Po zagovornikovem stališču dejstvo, da stranka ne poda pripombe ob branju zapisnika ali drugega pisanja v smislu 342. člena ZKP, ne vpliva na pravico stranke, da ne bi mogla v pritožbi zoper sodbo izpodbijati vsebine izvedenega dokaza oziroma načina njegove izvedbe. Opuščanje materialnega procesnega vodstva sodišča prve stopnje v zvezi možnostjo podajanja pripomb, po mnenju zagovornika, ne bi smelo imeti negativnih posledic na pravice obrambe. Zagovornik izpostavlja, da naj sodišče prve stopnje ne bi dosledno izvedlo dokaznega postopka, saj bi naj v listinske dokaze dosledno le vpogledalo, ne pa jih tudi prebralo, kar bi naj bilo v nasprotju z ustaljeno in obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Po stališču zagovornika naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na listinsko dokumentacijo, ki obsega zdravstveno dokumentacijo, s katero naj obsojenka sploh ne bi bila seznanjena. Ker je sodišče po navedbah zagovornika obremenilne dokazne listine vpogledalo sámo in jih niti ni prebralo, čeprav bi jih moralo vsaj predočiti ali dati na vpogled, bi to obdolženki naj onemogočilo pravico do obrambe, saj bi naj bila odsotnost izvajanja teh dokazov zlasti pomembna za pripravo obrambe, ker se obsojenka z njimi ni mogla seznaniti in se v posledici do vsebine le-teh naj ne bi mogla opredeliti, s čimer bi naj bila kršena določba četrtega odstavka 12. člena ZKP. Pri tem je po prepričanju zagovornika pomembna okoliščina, da omenjeni neizvedeni dokazi predstavljajo poglaviten dokaz, ki ga je sodišče upoštevalo pri presoji, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem odstavku 193. člena KZ-1. Zagovornik zato skrajno podrejeno meni, da sodišče prve stopnje na dokaze, ki niso bili izvedeni skladno s pravili kazenskega postopka, ne bi smelo opreti sodne odločbe, upoštevanje teh dokazov pa bi naj sodišče vodilo v napačno presojo uporabe kazenskega zakonika, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev ob pomanjkanju dokazno podprte dejanske podlage oprlo na napačno določbo kazenskega zakonika in obsojenko spoznalo za krivo kvalificirane oblike očitanega ji kaznivega dejanja.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 17. 3. 2014 na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrhovni državni tožilec se strinja s stališčem sodišče druge stopnje, da naj bi iz zapisnika o glavni obravnavi jasno izhajalo, da je sodišče listinske dokaze v dokaznem postopku ne le vpogledalo, pač pa tudi prebralo, pri čemer tudi obsojenka in njen zagovornik na izvedeni dokazni postopek naj ne bi podala nobenih pripomb, niti jih naj ne bi podala na zapisnik. Vrhovni državni tožilec tudi meni, da je utemeljena ocena sodišča druge stopnje, da naj bi bila navedba obrambe, da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZKP, ker bi naj na naroku za glavno obravnavo dne 4. 10. 2012 obremenilne listinske dokaze (zdravstveno dokumentacijo za oškodovanko) zgolj vpogledalo, ne pa tudi prebralo, protispisna. S tem, ko bi naj sodišče listinske dokaze prebralo, je sodišče po mnenju vrhovnega državnega tožilca strankam dalo možnost, da se o njih izjavijo, dajo nanje pripombe oziroma jih zahtevajo na vpogled, pa tega naj obramba sploh ne bi uveljavljala. Zato po navedbah vrhovnega državnega tožilca naj ne bi bila podana kršitev obsojenkine pravice do obrambe. Že sodišče druge stopnje je, po navedbah vrhovnega državnega tožilca, pravilno ugotovilo, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče nekaterih listin zaradi anonimnosti piscev ni štelo kot dokaz, na katerega bi oprlo sodbo, temveč zgolj za dodaten indic, ki potrjuje verodostojnost obeh oškodovancev in obremenilnih prič, takšna obrazložitev sodbe pa bi naj bila povsem medsebojno skladna in razumljiva.

5. Vrhovno sodišče je tako obsojenko kot njenega zagovornika seznanilo z odgovorom vrhovnega državnega tožilca z dne 17. 3. 2014, vendar se glede njega nista izjavila.

B.

6. Pravilno je stališče zagovornika, da zgolj vpogled v listinske dokaze ne zadostuje zahtevam iz prvega odstavka 339. člena ZKP, saj se morajo v skladu z navedeno določbo listine, knjige, spisi in druga pisanja, ki se uporabljajo kot dokaz, na glavni obravnavi prebrati, da se ugotovi njihova vsebina, po presoji senata oziroma sodnika posameznika v skrajšanem postopku pa se sme njihova vsebina na kratko povedati (sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 205/2005 z dne 1. 12. 2005, I Ips 225/2005 z dne 1. 12. 2005, I Ips 181/2004 z dne 12. 1. 2006, I Ips 279/2005 z dne 1. 6. 2006). V obravnavani zadevi ni sporno, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 10. 2012 izhaja, da so bile listine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo sodbo, na naroku ne samo vpogledane, temveč tudi prebrane. Kljub temu, da niti obsojenka niti njen zagovornik na takšen zapisnik nista podala pripomb, zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

7. Kadar stranke na zapisnik o glavni obravnavi ne podajo pripomb, velja domneva, da se je tisto, kar je zapisano v zapisniku, res dogajalo, saj je zapisnik o glavni obravnavi javna listina. Res je sicer, da lahko stranka izpodbija vsebino zapisnika tudi v postopku s pritožbo, pri čemer si s tem oteži položaj pri dokazovanju zatrjevane neresničnosti vsebine zapisnika (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 114/2007 z dne 12. 4. 2007). V okviru zahteve za varstvo zakonitosti pa tega z izpodbijanjem procesno relevantnih dejstev več ni mogoče storiti, saj zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar velja tudi za dejansko stanje, ki se nanaša na procesno relevantna dejstva (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7667/2011 z dne 26. 4. 2012). Glede na procesno relevantno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da je podana kršitev prvega odstavka 339. člena ZKP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi moglo prebrati okvirno 100 strani listin v zgolj 20 minutah. V skladu s prvim odstavkom 339. člena ZKP se lahko senat oziroma sodnik posameznik v skrajšanem postopku odloči, da se vsebina listin na kratko pove. Zato je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da glede na to, da je precejšen del prebranih listinskih dokazov zapisan v nestrnjeni tekstovni obliki, sklicevanje na dejstvo, da so bili dokumenti prebrani v 20 minutah, ne more izkazati kršitve prvega odstavka 339. člena ZKP. Zaradi navedenih razlogov relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ki jo zatrjuje zagovornik, ni podana.

8. Zagovornik navaja, da je obramba nasprotovala vpogledu in branju zapisov s foruma med.over.net, saj naj bi bili anonimni in nepreverljivi. Vrhovno sodišče poudarja, da se v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZKP sodna odločba ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer morajo biti zatrjevane kršitve tudi zadostno konkretizirane. Zagovornik ne zatrjuje, da bi pri zapisih s foruma med.over.net šlo za dokaze v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, na katere se sodna odločba ne bi smela opreti, niti ne navede nobenih ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin ali določb kazenskega postopka, ki bi bile kršene pri pridobitvi navedenih dokazov. Vrhovno sodišče zato ni imelo razlogov, da bi preverjalo, ali gre pri zapisih s foruma med.over.net za dokaz, na katerega se sodna odločba ne sme opreti, saj zgolj anonimnost in nepreverljivost zapisov ne pomeni razloga za nedovoljenost dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP. Sodišča dovoljene dokaze vrednotijo v skladu z načelom proste presoje dokazov, pri čemer morajo upoštevati tudi pravilo in dubio pro reo, ki izhaja iz načela domneve nedolžnosti. Kakšno težo bo sodišče dalo posameznim dovoljenim dokazom, spada v dokazno oceno sodišča. Gre torej za ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

9. Zagovornik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje obsojenki kršilo pravico do obrambe s tem, da je sámo vpogledalo v obremenilne dokazne listine, ki obsega zdravstveno dokumentacijo, s katero obsojenka in njen zagovornik v času njihovega izvajanja nista bila seznanjena. Vrhovno sodišče opozarja, da ima vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno, konkretno in substancirano pojasni, saj Vrhovno sodišče ni dolžno niti pooblaščeno samo preizkušati, ali so podane kršitve, na katere se na splošno sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti (sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, I Ips 10050/2009 z dne 5. 5. 2011, I Ips 45021/2010 z dne 21. 2. 2013). Zagovornik se s svojimi splošnimi navedbami, da bi naj sodišče sámo vpogledalo v zdravstveno dokumentacijo, s katero obramba naj ne bi bila seznanjena, sklicuje na kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP. Ker je sodišče na naroku za glavno obravnavo z dne 4. 10. 2012 vpogledalo in prebralo številne listinske dokaze, ki se nanašajo na zdravstveno dokumentacijo, bi zagovornik moral določno navesti, za katero dokumentacijo zatrjuje, da jo je sodišče sámo vpogledalo in je sploh ni prebralo. Ker gre pri kršitvi prvega odstavka 355. člena ZKP lahko kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, bi moral zagovornik tudi pojasniti, kako je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodbe (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 344/2008 z dne 12. 2. 2009). Sklicevanje zagovornika na kršitev pravice do obrambe je zato neutemeljeno.

10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona z navedbo, da bi naj upoštevanje dokazov, ki niso bili pravilno izvedeni na glavni obravnavi, vodilo v napačno uporabo kazenskega zakonika. Vendar pri takšnem sklicevanju ne gre za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona v smislu 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč za izpodbijanje dejanskega stanja. Zagovornik namreč ne navaja nobenih kršitev kazenskega zakona, temveč zgolj zatrjuje, da je sodišče uporabilo kazenski zakon glede na dejansko stanje, ki je bilo po njegovem zatrjevanju ugotovljeno z upoštevanjem dokazov, ki naj ne bi bili pravilno izvedeni. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

11. Ker Vrhovno sodišče RS ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki jih zahteva uveljavlja, je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških kazenskega postopka, ki jih mora plačati obsojenka, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia