Jedro

Rok za vložitev tožbe začne teči ob vročitvi sklepa prvi od strank, če ni s sklepom o začasni odredbi drugače določeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnikov in ustavilo postopek na podlagi sklepa o začasni odredbi opr. št. R 119/97 z dne 13.11.1997 ter razveljavilo vsa opravljena dejanja. Proti takšnemu sklepu se je pritožil upnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnikov zavrne kot neutemeljen. Navaja, da je sodišče prve stopnje skoraj tri leta po vloženem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi opravilo narok. Šele po naroku so dolžniki predlagali, da sodišče postopek ustavi, ker upnik v 60 dneh ni vložil tožbe. Upnik meni, da prične šestdesetdnevni rok teči šele s pravnomočnostjo sklepa o začasni odredbi. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da prične rok za vložitev tožbe, določen s sklepom o začasni odredbi (1. odstavek 272. člena ZIP oziroma 2. odstavek 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98), teči pred pravnomočnostjo le-tega. Bistvena lastnost zavarovanja z začasno odredbo je prav v njegovi začasnosti in hkratni hitrosti postopka. Toliko bolj to velja, ko je začasna odredba predlagana in dovoljena, še preden je začet postopek o glavni stvari, katerega namen je šele meritorna ureditev razmerja med strankami. Dolžnik je v svojih pravicah prizadet že z začasno odredbo, medtem ko za upnika postopek o glavni stvari ne predstavlja presenečenja in ve, da bo moral vložiti tožbo in opravičiti začasno odredbo. Upnik lahko tudi doseže podaljšanje sodnega roka za vložitev tožbe. Tako je upravičeno pričakovati njegovo aktivnost in je zato za pričetek teka roka za vložitev tožbe odločilna vročitev tisti od strank, kateri je sklep najprej vročen. Drugačna razlaga bi, če v samem sklepu ni drugače določen začetek teka roka, pomenila zlorabo instituta zavarovanja. Vendar pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je izrek v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa, tako da ga ni mogoče preizkusiti. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi sodišče druge stopnje na takšno kršitev postopka po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v izreku odločilo, da se ugovoru dolžnikov ugodi, iz obrazložitve pa je razvidno, da je razveljavilo sklep o začasni odredbi, ker je pooblaščenec dolžnikov dne 30.10.2000 z vlogo predlagal njegovo razveljavitev, ker upnik v šestdesetdnevnem roku ni vložil tožbe (1. odstavek 278. člena ZIZ). Medtem je bil sklep o začasni odredbi dolžnikom vročen že 15. in 18.11.1997, ugovor pa so vložili 21.11.1997, tako da je odločitev sodišča prve stopnje utemeljena z razlogi, ki niso bili ne uveljavljani ne podani v ugovornem roku. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo najprej odločiti o ugovoru dolžnikov in njegovo utemeljenost presoditi le glede na razloge, ki jih dolžniki v njem pravočasno uveljavljajo, ter glede na razloge, na katere pazi po uradni dolžnosti. Posebej pa bo moralo odločiti o kasnejšem predlogu dolžnikov, da se postopek ustavi, in svojo odločitev obrazložiti, upoštevaje, da gre za odločanje o dveh različnih pravnih sredstvih. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.