Jedro

Pritožbeno sodišče ne more na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP spremeniti sodbe prve stopnje in zavrniti tožbeni zahtevek, če misli, da tožbe ni sklepčna po določbi tretjega odstavka 318. člena ZPP. V takem primeru lahko samo razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati 1.810.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.1997 dalje in ji povrniti za 52.265,00 SIT izvršilnih stroškov. V ostalem delu, to je za plačilo 95.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi in del zamudnih obresti od prisojene glavnice, je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo (tako da je celotni tožbeni zahtevek zavrnjen).

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo uveljavlja dva razloga, iz katerih predlaga, naj vrhovno sodišče napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v nov postopek. Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja, ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo tretji odstavek 318. člena ZPP in ni uporabilo 355. člena ZPP v materialnopravni in procesnopravni vsebini, ni pa tudi imelo zakonite opore za uporabo določbe 4. točke 358. člena ZPP. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa vidi v tem, da ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, njeni razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju, pa tudi izrek sodbe nasprotuje razlogom.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke, temelji na naslednjih odločilnih dejstvih, ki jih je kot pravilno ugotovljena štelo tudi sodišče druge stopnje: Tožena stranka je imela od februarja 1996 do julija 1997 v uporabi tovorno vozilo, ki je bilo last tožeče stranke, v uporabo toženi stranki pa ji ga je izročila družba M. d.o.o.. Tožeča stranka je soglašala s tem, da vozilo uporablja tožena stranka. Ni sporno, da tožena stranka za uporabo tovornega vozila ni plačala nikomur ničesar.

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala in skušala dokazati, da je dala toženi stranki vozilo v zakup, zato je tožbeni zahtevek postavila predvsem kot zahtevek na plačilo zakupnine. V vlogi z dne 23.5.2000 pa je navedla, da tak zahtevek lahko temelji tudi na neupravičeni obogatitvi zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist, ali na odškodnini.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja zakupnega razmerja, ker ni dokazala, da bi pravdni stranki sklenili zakupno pogodbo. Ugotovilo je tudi, da odškodninski zahtevek ne more biti utemeljen, ker tožena stranka vozila ni uporabljala protipravno. Razsodilo pa je, da tožeča stranka utemeljeno terja plačilo za uporabo vozila na podlagi določbe 219. člena ZOR. Po tej določbi mora namreč tisti, ki v svojo korist uporablja tujo stvar, njenemu imetniku nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi tožene stranke ugotovilo, da je tožeča stranka v vlogi z dne 23.5.2000 samo omenila, da lahko svoj zahtevek po temelju opredeli tudi kot obogatitveni ali odškodninski. Ocenilo je, da v zvezi s tem tožeča stranka ni navedla konkretnih dejstev niti glede temelja pa tudi ne glede višine, poleg tega pa tožbenega zahtevka v zvezi s tem ni postavila oziroma prilagodila. Zato ta tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker njegova utemeljenost že od vsega začetka ne izhaja iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi. Zaključek pritožbenega sodišča je bil tako naslednji: "Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (4. tč. 358. čl. in 3. odst. 318. čl. ZPP)." Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje sledi, da se je postavilo na stališče, da je tožba tožeče stranke nesklepčna, ker iz dejstev, navedenih v njej, ne izhaja utemeljenost (obogatitvenega) tožbenega zahtevka. To stališče je bilo pritožbenemu sodišču podlaga za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po tretjem odstavku 318. člena ZPP. V odločitvi pritožbenega sodišča o spremembi sodbe prve stopnje po 4. točki 358. člena ZPP pa je vsebovan zaključek, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno in da je sodišče prve stopnje le zmotno uporabilo materialno pravo. Tak zaključek je v nasprotju z ugotovitvijo nesklepčnosti tožbe že zato, ker se dejansko stanje na podlagi nesklepčne tožbe sploh ne ugotavlja; to ni potrebno, ker že iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zaradi česar teh dejstev ni treba ugotavljati (dokazovati). Tudi če so dejstva resnična, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Na to nasprotje je pravilno opozorila vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vendar pa ti razlogi v sodbi druge stopnje niso razlogi o odločilnih dejstvih (odločilnih za pravilno materialnopravno odločitev o tožbenem zahtevku), ampak so to razlogi o uporabi določb tretjega odstavka 318. člena in 4. točke 358. člena ZPP. Zato to nasprotje v razlogih sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot meni zahteva za varstvo zakonitosti. Ta kršitev ni podana niti zaradi nasprotja med izrekom sodbe druge stopnje in njeno obrazložitvijo. Tega nasprotja ni. Izrek o spremembi sodbe sodišča prve stopnje je namreč utemeljen z določbo 4. točke 358. člena ZPP, ki res daje podlago za spremembo prvostopenjske sodbe, seveda kadar so za to izpolnjeni pogoji.

Zahteva za varstvo zakonitosti opozarja tudi na napačno uporabo določbe tretjega odstavka 318. člena ZPP. Meni, da lahko sodbo na tej podlagi izda samo sodišče, ki je izvajalo dokazni postopek, ob nadaljnji predpostavki, da je s sklepom pozvalo tožečo stranko na popravo morebitne vsebinsko nepopolne tožbe. To stališče zahteve za varstvo zakonitosti je pravilno samo toliko, kolikor pravi, da sodbe na tej podlagi ne sme izdati sodišče druge stopnje, in da je ni mogoče izdati brez poprejšnjega sklepa s pozivom tožeči stranki, da tožbo ustrezno popravi. Lahko jo izda samo sodišče prve stopnje, vendar ne kot sodišče, ki je izvajalo dokazni postopek. Sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka je namreč po določbi tretjega odstavka 318. člena ZPP mogoče izdati samo v primeru, ko so izpolnjene predpostavke za izdajo zamudne sodbe, določene v prvem odstavku 318. člena ZPP. Iz njih pa sledi, da zamudna sodba ni rezultat dokazovanja v njej zatrjevanih dejstev. V zvezi z dejstvi je namreč pogoj za izdajo zamudne sodbe ta, da izhaja utemeljenosti tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V zvezi z dokazi pa je po določbi 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP pogoj za izdajo zamudne sodbe, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik (ali z dejstvi, ko so splošno znana).

Dokazovanje dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, torej ni potrebno in niti ni možno, ker je zamudna sodba posledica ravnanja tožene stranke, da na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, ne odgovori (uvodni del in 1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Določba tretjega odstavka 318. člena ZPP torej v obravnavanem primeru ni bila zmotno uporabljena zato, ker jo je uporabilo pritožbeno sodišče, ne pa sodišče prve stopnje. Uporabiti je namreč ne bi moglo niti sodišče prve stopnje, ker niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Utemeljena pa je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da v tej zadevi pritožbeno sodišče ni imelo zakonite opore za spremembo sodbe sodišča prve stopnje po 4. točki 358. člena ZPP, ampak bi jo lahko le razveljavilo na podlagi določbe 355. člena ZPP, ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe res razvidno, da ni bilo zadovoljno z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Obrazloženo je že, da ne gre za situacijo, ko bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ugotovljeno pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. S tem, ko se je pritožbeno sodišče oprlo na določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP, je namreč samo povedalo, da naj bi dejansko stanje za obogatitveni zahtevek sploh ne bilo ugotavljano. To pa ne drži, ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje obogatitvenega zahtevka ugotavljalo. Pritožbeno sodišče namreč nima prav, ko trdi, da tožeča stranka za obogatitveni zahtevek ni navedla konkretnih dejstev. Ko je navedla, da se njen zahtevek lahko obravnava tudi kot obogatitveni (in ne samo kot zahtevek na plačilo zakupnine po zakupni pogodbi), je za dejansko podlago takega zahtevka očitno vzela enaka dejstva, kot jih je zatrjevala v utemeljitev zahtevka na plačilo zakupnine. Tako je njen zahtevek razumelo in obravnavalo sodišče prve stopnje, ki je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo, in dokazov, ki jih je izvedlo, o obogatitvenem zahtevku tudi odločilo. Seveda ostaja vprašanje, ali je odločilo pravilno, še odprto. Nanj bo moralo odgovoriti pritožbeno sodišče pri ponovnem obravnavanju pritožbe, saj pri prvem odločanju o njej ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb, ker je zaradi zmotne uporabe določbe 4. točke 358. člena ZPP odločilo napak, ko je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato je vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (smiselno po določbi drugega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).