Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na dan 29. 8. 2012 (niti kasneje) ne bi mogla priti do poplačila svoje terjatve iz premoženja družbe A., d. o. o., čeprav bi razpolagala s pravnomočno sodbo o tej terjatvi, saj ni dokazala, niti trdila, da njene nepremičnine na dan 29. 8. 2012 niso bile obremenjene oziroma niso bile obremenjene tako, da se iz njih ne bi mogla poplačati, niti da bi se lahko poplačala iz prilivov na TRR kljub njegovi blokadi. Zato tožeči stranki zaradi strokovne napake odvetnika B. B. škoda ni nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 23.716,00 EUR z obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 3.770,23 EUR z obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju (po delni razveljavitvi prve sodbe, izdane v tej zadevi, VIII Pg 3820/2015 z dne 9. 10. 2017) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi strokovne napake odvetnika B. B., ki k reviziji zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 39/2012 z dne 8. 3. 2012 (s katerim je navedeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo zahtevku tožeče stranke C., d. o. o., zoper toženo stranko A., d. o. o., ugodeno ter odločilo, da se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila) ni priložil predloga za dopustitev revizije, zaradi česar je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 87/2013 z dne 10. 12. 2013 sklenilo, da se revizija kot nepopolna zavrže. Odvetnik je imel od 22. 1. 2013 zavarovano poklicno odgovornost pri toženi stranki, pred tem pa pri Zavarovalnici X., d. d. Škodo naj bi predstavljal znesek terjatve in stroški postopka v zvezi z uveljavljanjem terjatve zoper družbo A., d. o. o. 6. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavzelo stališče, da je relevantna zgolj vzročna zveza med ravnanjem oziroma opustitvijo odvetnika B. B., ki je vložil nepopolno revizijo, ter nastalo škodo, to je zneskom, ki ga je tožeča stranka vtoževala od družbe A., d. o. o., pred sodiščem prve stopnje. Zato se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi tožeča stranka navedeno terjatev do družbe A., d. o. o., dobila poplačano, glede na to, da je tožena stranka trdila, da do poplačila nikdar ne bi prišla, niti v izvršilnem niti v stečajnem postopku, saj je bil edini TRR družbe A., d. o. o., na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka 19. 11. 2014 blokiran preko 1.182 dni, torej že najmanj od sredine leta 2011 dalje, družba pa je tudi dolgoročno plačilno nesposobna, njene nepremičnine pa obremenjene z zastavnimi pravicami hipotekarnih upnikov. Ker je bilo materialnopravno izhodišče višjega sodišča drugačno, je sodišče prve stopnje tožeči stranki v ponovljenem postopku dopustilo, da svoje navedbe dopolni glede vprašanja, ali bi tožeča stranka sporno terjatev od dolžnika dobila plačano na dan 29. 8. 2012, ko je njen odvetnik storil napako, ko je vložil nepopolno revizijo. Ker bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi navedeno vprašanje upoštevalo kot relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku že v prvem postopku, v okviru materialno procesnega vodstva lahko pozvalo tožečo stranko, da v tej smeri dopolni navedbe, njegovo postopanje, ko je to storilo v ponovljenem postopku, ni bilo napačno.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da: - bi tožeča stranka, če bi vložila popolno revizijo, z njo uspela; - bi tožeča stranka uspela tudi v pravdnem postopku, ki bi se vodil po razveljavitvi zgoraj navedenega sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 8. 3. 2012; - opustitev odvetnika B. B., ko k reviziji ni priložil predloga za dopustitev revizije, predstavlja protipravno ravnanje, nastalo škodo pa predstavlja znesek, ki ga je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala zoper družbo A., d. o. o.; - je podana vzročna zveza med opustitvijo odvetnika in nastalo škodo.

Navedlo je, da je v prvem sojenju tožeči stranki priznalo odškodnino v višini 23.716,00 EUR (kar predstavlja znesek 21.390,76 EUR, to je višina tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje zoper družbo A., d. o. o, znesek 1.129,85 EUR, ki predstavlja pravdne stroške, ki jih je tožeča stranka morala plačati družbi A., d. o. o., na podlagi sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 8. 3. 2012, ter 2.443,00 EUR kot znesek za plačilo sodnih taks, kar znaša 24.964,21 EUR, zmanjšano za 5 % splošne lastne udeležbe, to je za znesek 1.248,21 EUR).

Ker pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi na dan 29. 8. 2012, ko je bila storjena napaka odvetnika, od družbe A., d. o. o., uspela izterjati vtoževani znesek, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo namreč je: - da se tožeča stranka ne bi mogla poplačati iz naložbenih nepremičnin, saj so bile na vseh ustanovljene hipoteke v korist posameznih zastavnih upnikov, ki bi imeli prednost pri poplačilu pred tožečo stranko, ta pa tudi ni navedla za vsako posamezno nepremičnino, da na dan 29. 8. 2012 hipoteka na njej še ni bila ustanovljena, da terjatev še ni zapadla v plačilo in da bi se zato lahko poplačala iz vrednosti te nepremičnine, katere vrednost na dan 29. 8. 2012 bi morala tudi navesti; - da je imela družba A., d. o. o., konec leta 2012 po bilanci stanja za 1,839.833,00 EUR kratkoročnih terjatev, na koncu leta 2013 pa za 1,082.042,00 EUR teh terjatev ter v letu 2012 830.990,00 EUR prihodkov in v letu 2013 60.435,00 EUR prihodkov, da pa je treba bilanco pogledati kot celoto in upoštevati tudi odhodke in ne samo prihodke ter kratkoročne terjatve, iz izkaza uspeha za leto 2012 pa je razvidno, da je imela družba A., d. o. o., v letu 2012 tudi odhodke v višini 836.040,00 EUR in tako celotni poslovni izid -5.050,00 EUR, negativni poslovni izid pa je imela tudi v letih 2011, 2013 in 2014; - da je iz sklepa o začetku stečajnega postopka nad A., d. o .o. razvidno, da je imela ta družba njen edini TRR blokiran preko 1.182 dni, kar pomeni, da je imela blokiran račun od 6. 9. 2011, torej je bil blokiran tudi dne 29. 8. 2012, tako da tožeča stranka na ta dan ne bi mogla priti do poplačila svoje terjatve ne iz nepremičnin ne iz kratkoročnih terjatev ne iz prihodkov A., d. o. o., saj bi prednost pred njo imeli drugi upniki, zaradi katerih je bil račun te družbe blokiran, trditveno in dokazno breme o tem, kakšno je bilo stanje na računu te družbe na dan 29. 8. 2012, pa je bilo na tožeči stranki, teh trditev pa tožeča stranka ni podala; - da tožeča stranka do poplačila iz terjatev, vtoževanih v postopkih II Pg 699/2011 in I Pg 564/2011 ne bi mogla priti, ker je bil tožbeni zahtevek v zadevi II Pg 699/2011 v celoti zavrnjen (družba A., d. o. o., v tej zadevi ni uspela), postopek pod opr. št. I Pg 564/2011 pa po navedbah tožene stranke še ni končan, tako da tožeča stranka na dan 29. 8. 2012 do poplačila iz terjatev po navedenih pravdnih postopkih ne bi mogla priti.

8. Pritožnik trdi, da je sicer res, da je družba A., d. o. o., poslovno leto 2012 zaključila z bilančno izgubo, ki pa je bila le v višini 5.050,00 EUR, da pa je treba poudariti, da je ves čas poslovala, saj je še vsa leta od 2012 do 2015, ko je bil uveden stečajni postopek, beležila poslovne prihodke in poslovne odhodke. Ne glede na to, da je imela blokiran TRR, je torej družba poslovala in je očitno na nek način plačevala svojim strankam.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim pravilno ocenilo, da je bilo glede na to, da je bil edini TRR družbe A., d. o. o., blokiran že od 6. 9. 2011 dalje, trditveno in dokazno breme o tem, kakšno je bilo stanje na računu te družbe 29. 8. 2012, na tožeči stranki. Tožeča stranka bi torej morala trditi in dokazati, da bi se in kako bi se iz sredstev na TRR kljub njegovi blokadi lahko poplačala. Trditev v tej smeri ni podala. Zgolj dejstvo, da je družba A., d. o. o., v letih 2012 in 2013 poslovala in imela prihodke torej še ne dokazuje, da bi se tožeča stranka iz prilivov lahko poplačala, kot to meni pritožnik.

10. Tožeča stranka je nadalje trdila, da je podjetje A., d. o. o., imelo ob koncu leta 2012 po bilanci stanja za 1,839.833,00 EUR kratkoročnih terjatev in na koncu leta 2013 po bilanci stanja za 1,082.042,00 EUR terjatev ter da ti podatki kažejo na okoliščino, da je to podjetje v tem času imelo prilive iz naslova terjatev in da bi tako tudi terjatev tožeče stranke lahko bila poplačana v celoti. Tožena stranka je tej trditvi oporekala z navedbo, da prej navedena podatka še ne dokazujeta, da je družba A., d. o. o., imela prilive iz naslova terjatev, da tožeča stranka ne trdi, da so te terjatve utemeljene in izkazane, da ne pojasni, kaj se za podatkoma o višini terjatev v letih 2012 in 2013 skriva (za kakšne terjatve gre) ter da ni dokazano, da bi se tožeča stranka iz kratkoročnih terjatev lahko poplačala niti v celoti niti deloma. Tožeča stranka pa nato konkretiziranih trditev o prilivih iz naslova kratkoročnih terjatev ni podala niti ni zatrjevala, da bi se iz morebitnih prilivov, kljub blokadi TRR družbe A., d. o. o., lahko poplačala. Ob povedanem v zvezi z možnostjo poplačila iz prilivov iz naslova kratkoročnih terjatev, glede na trditve, ki jih je podala tožeča stranka, niti ni odločilno, kakšen je bil poslovni izid družbe A., d. o. o., temveč, ali je navedena družba takšne prilive sploh imela in ali bi se iz njih tožeča stranka lahko poplačala.

11. Pritožnica trdi, da ni prerekala ugotovitve, da iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev stečajnega upravitelja z dne 18. 6. 2015 izhaja, da so na nepremičninah, ki jih je imela na dan začetka stečajnega postopka v lasti družba A., d. o. o., priznane ločitvene pravice, ki znašajo približno 4,960.000,00 EUR, da pa to še ne pomeni, da je takšno stanje bilo na dan škodnega dogodka, saj ni dokazov, da so te ločitvene pravice na nepremičninah obstajale že dne 29. 8. 2012. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi tožeča stranka morala (ob trditvah tožene stranke, da ni dokazala niti trdila, da ločitvene pravice na nepremičninah niso obstajale že pred 28. 6. 2012 oziroma pred letom 2011) za vsako posamezno nepremičnino konkretno navesti, da na dan 29. 8. 2012 hipoteka na njej še ni bila ustanovljena in da bi se zato lahko poplačala iz vrednosti te nepremičnine. Sodišče prve stopnje je trditveno in dokazno breme v zvezi z možnostjo poplačila iz nepremičnin, ki so bile v lasti družbe A., d. o. o., pravilno naložilo tožeči stranki in pravilno ocenilo, da ga ni zmogla.

12. Ni res, kot to navaja pritožnica, da je tožena stranka v četrti pripravljalni vlogi navedla, da so terjatve Banke Y., d. d., ki je predlagala začetek stečajnega postopka nad družbo A., d. o. o., zapadle v plačilo dne 30. 9. 2020. Tožena stranka je v navedeni vlogi namreč navedla, da je: "zoper dolžnika družbo A., d. o. o., upnik Banka Y., d. d., dne 19. 11. 2014 vložil predlog za začetek stečajnega postopka,l in sicer zaradi tega, ker so bile med njima sklenjene kreditne pogodbe, ki so zapadle v plačilo dne 30. 9. 2012 in znaša dolg na dan 24. 9. 2014 3,906.649,78 EUR“. Navedla torej je, da je iz predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom razvidno, da so kreditne pogodbe upnice Banke Y., d. d., zapadle v plačilo dne 30. 9. 2012. Čeprav je bilo to po škodnem dogodku (29. 8. 2012), pa navedeno še ne spreminja dejstva, da je bil TRR družbe A., d. o. o., blokiran od 6. 9. 2011 dalje in da je torej navedena družba imela tudi druge dolgove. Poleg tega so navedene trditve tožeče stranke pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožeča stranka ni trdila, da tega ni mogla navesti brez svoje krivde že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Enako velja za trditve pritožnice, ki so povzete v nadaljevanju: - da je bila DUTB, d. d., ki je očitno prevzela terjatve Banke Y., d. d., priznana ločitvena pravica le na treh nepremičninah, čeprav je bila družba A., d. o. o., ob uvedbi stečaja lastnica 24-tih nepremičnin (pritožnica pa ne trdi, da ostale nepremičnine niso oziroma niso bile obremenjene z zastavnimi pravicami drugih upnikov); - da vknjižene hipoteke na nepremičninah še ne pomenijo gotovega zaključka, da družba A., d. o. o., ne bi zaradi poplačila terjatve do tožene stranke naredila kakšnih sprememb pri hipotekah ali reprogramirala kredita in bi tožečo stranko lahko poplačala s prenosom lastninske pravice na nepremičninah na tožečo stranko ali tretjo osebo ali s prenosom terjatve na tretjo osebo1 (ki pa so le na novo predstavljene (hipotetične) možnosti poplačila terjatve); - da se v primeru, če se naredi enostaven obračun vrednosti naložbenih nepremičnin ob koncu leta 2012 pri družbi A., d. o. o. (3,153.228,00 EUR) in vrednosti kratkoročnih poslovnih terjatev (1.089.042,00 EUR) in se od njihovega seštevka (4,993.061,00 EUR) odšteje vrednost priznanih ločitvenih pravic v stečajnem postopku (4,960.000,00 EUR), ki so na dan otvoritvenega poročila 18. 6. 2015 zagotovo znašale več kot na dan 29. 8. 2012 (če so takrat sploh obstajale), ugotovi, da nastane za 33.061,00 EUR pozitivnega kapitala oziroma premoženja, kar bi zadostovalo za poplačilo terjatve, ki jo v tem postopku vtožuje tožeča stranka (pri tem pa pritožnica pozablja na ostale obveznosti družbe A., d. o. o.); - da je družba A., d. o. o., iz leta 2012 na leto 2013 celo povečala vrednost naložbenih nepremičnin za 393.516,00 EUR, kar naj bi pomenilo, da je v tem obdobju nepremičnine celo kupovala; - da morebiti terjatve sploh ne bi bilo treba izterjevati v sodnem postopku, ampak bi lahko družba A., d. o. o., prostovoljno izpolnila terjatev (kar pa so le domneve, ki jim ni mogoče slediti).

14. Na podlagi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na dan 29. 8. 2012 (niti kasneje) ne bi mogla priti do poplačila svoje terjatve iz premoženja družbe A., d. o. o. (za katero je tožena stranka trdila, da je imela blokiran TRR od 6. 9. 2011 dalje pa vse do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka (19. 11. 2014) in da bi se zato iz prilivov na TRR najprej poplačale obveznosti do upnikov, zaradi katerih je bil račun blokiran, nadalje da so bile vse njene nepremičnine obremenjene z zastavnimi pravicami, da je bila v letih 2012 in 2013 prezadolžena, njen čisti poslovni izid v letih 2011 do 2014 pa je bil negativen), čeprav bi razpolagala s pravnomočno sodbo o tej terjatvi, saj ni dokazala niti trdila, da njene nepremičnine na dan 29. 8. 2012 niso bile obremenjene oziroma niso bile obremenjene tako, da se iz njih ne bi mogla poplačati, niti da bi se lahko poplačala iz prilivov na TRR kljub njegovi blokadi.2 Zato tožeči stranki zaradi strokovne napake odvetnika B. B. škoda ni nastala.

15. Odločitev sodišča prve stopnje se ob povedanem izkaže kot pravilna. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Prav tako nosi tožena stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k njeni rešitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožeča stranka je trdila le, da bi lahko bila njena terjatev do družbe A., d. o. o., poplačana s cesijo terjatev, vtoževanih v postopkih II P 699/2011 in I Pg 564/2011. 2 Prim. VS RS sodba II Ips 329/2013 z dne 27. 8. 2015 in VSM I Cp 312/2013 z dne 19. 12. 2013.