Jedro

Pisno izdelana sodba se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena in zapisana v zapisniku o glavni obravnavi - izvirnik sodbe (prvi odstavek 364. člena in prvi odstavek 317. člena ZKP).

Nikakor ne more izjava, zapisana v uradnem zaznamku, nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev očitanega kaznivega dejanja.

Okoliščina, da je oškodovanka oseba z motnjami v duševnem razvoju, pri čemer njeno osebnostno in intelektualno funkcioniranje ni primerljivo s funkcioniranjem oseb starejših od 15 let, kot je to pojasnila izvedenka klinično psihološke stroke M.B., pa dvoma v njeno kronološko starost ne more vzbuditi.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornice obdolženega A.A. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, s preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Stroški oškodovanki postavljene pooblaščenke po tretjem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, in sicer stroške prisilnega privoda v preiskavi v višini 147,41 EUR, stroške vročanja po sodnem vročevalcu v višini 53,05 EUR in stroške vročanja v višini 60,00 EUR, v skupnem znesku 260,46 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in izda oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zaradi očitnosti ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in narave sprejete odločitve, pritožbeno sodišče strank ni obvestilo in vabilo na pritožbeno sejo senata (378. člen ZKP), ki jo je v svoji pritožbi sicer predlagala zagovornica obdolženca. Izvedba javne seje pritožbenega senata bi bila namreč brezpredmetna, takšno odločitev pa dodatno utrjuje tudi okoliščina, da je na območju Republike Slovenije razglašena epidemija nalezljive bolezni COVID-19. 4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal naslednje:

5. Pisno izdelana sodba se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena in zapisana v zapisniku o glavni obravnavi - izvirnik sodbe (prvi odstavek 364. člena in prvi odstavek 317. člena ZKP). V nasprotju z navedenim, se v obravnavani zadevi izrek pisno izdelane sodbe ne ujema z njenim izvirnikom. Med slednjima je namreč ugotoviti napake in pomanjkljivosti, ki se nanašajo na slovnična razhajanja, osebne podatke obdolženca, navedbo pravne podlage za izrek pogojne obsodbe, kakor tudi na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Predvsem v zvezi s slednjo je ugotoviti, da sodišče prve stopnje v izvirniku sodbe o premoženjskopravnem zahtevku ni navedlo ničesar, medtem ko je v izreku pisno izdelane sodbe zapisalo, da se po drugem odstavku 105. člena ZKP oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, nakar je v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da o premoženjskopravnem zahtevku ni odločalo, saj ga oškodovanka ni priglasila. Zaradi tako nasprotujočih si odločitev sodišča prve stopnje ni jasno, kakšno odločitev je sodišče prve stopnje v tej zvezi sploh sprejelo. To je pomembno, ker je od tega odvisna pravica oškodovanke do pritožbe zoper sodbo, četudi je le-ta omejena na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in odločbo o stroških (prvi v zvezi s četrtim odstavkom 367. člena ZKP). Predpogoj za uresničitev pravice do pritožbe pa je vročitev sodbe, kar v obravnavani zadevi prav tako ni bilo storjeno, saj sodišče prve stopnje sodbe ni vročilo niti oškodovanki niti njeni pooblaščenki.

6. Zagovornica pa utemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa je pritožbeno sodišče ob reševanju njene pritožbe več istovrstnih kršitev ugotovilo tudi v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

7. Pritrditi je zagovornici, ko navaja, da se obdolžencu v izreku izpodbijane sodbe očita, da je bil do vnukinje verbalno žaljiv ter je uporabljal neustrezne besede in kletvice, ne da bi bilo konkretizirano, na kakšen način oziroma s kakšnim določenim ravnanjem bi naj to storil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč v tem delu obravnavani opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zaradi izključne uporabe generaliziranih pojmov (verbalne žaljivke, neustrezne besede, kletvice) nerazumljiv in nejasen, saj ne ponuja nikakršne vsebine, ki bi v tej smeri omogočala presojo besed, ki bi jih naj obdolženec izrekal oškodovanki. Ob tem pritožbeno sodišče ni prezrlo, da so žaljivke in kletvice vsebinsko sicer navedene v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pa pomanjkljivosti v opisu dejanja ne more odpraviti. Tudi sicer je v tej zvezi še ugotoviti, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe „grde besede“, ki bi jih naj obdolženec izrekal oškodovanki „pederka, prasica, kurva“ in „idi, tudi tvoj ata te fuka“, utemeljuje na podlagi uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od oškodovanke z dne 14. 9. 2012 (l. št. 21-23), iz katerega navedene besede sploh ne izhajajo, temveč so razvidne iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od oškodovanke z dne 27. 9. 2012 (l. št. 24-26). Bistveno pa je, da navedenih besed oškodovanka tekom svojega zaslišanja na sodišču ni potrdila, niti se ni na uradni zaznamek sklicevala, kakor ji ta tudi ni bil predočen. Nikakor pa ne more izjava, zapisana v uradnem zaznamku, nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev očitanega kaznivega dejanja.1 V tej luči bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izpovedbo oškodovanke pri presoji očitkov znova dosledno ocenilo, pri tem pa bo upoštevalo tako obremenilne, kot tudi razbremenilne dele njene izpovedbe.

8. Utemeljeno zagovornica graja tudi opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe, ki obdolžencu najprej očita, da je v času od avgusta 2011 do 13. 9. 2012 vnukinjo pogosto pretepal z debelejšo šibo tako, da jo je udarjal po telesu, rokah in nogah in ji s tem povzročal hude bolečine, v nadaljevanju pa še, da je dne 13. 9. 2012 in tudi pred tem večkrat pretepel vnukinjo F.A. in ji povzročil telesne poškodbe. Takšen opis dejanja se izkaže kot nerazumljiv, zato je soglašati z zagovornico, ki upoštevaje celoten opis kaznivega dejanja opozarja, da ni jasno, ali gre v primeru večkratnega pretepanja oškodovanke, ki bi naj rezultiralo v njenih telesnih poškodbah, za isto izvršitveno ravnanje pogostega pretepanja oškodovanke z debelejšo šibo, ali pa so s tem morebiti mišljeni kakšni drugi dogodki. Slednje se izkaže za nerazumljivo še toliko bolj, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi očitka, da je obdolženec oškodovanki večkrat povzročil telesne poškodbe, ne obrazloži, temveč se v tej zvezi argumentirano opredeli zgolj do dogodka z dne 13. 9. 2012. Izpodbijana sodba zato v tej smeri nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih. Ob tem ne gre prezreti, da je bil zaradi istega historičnega dogodka z dne 13. 9. 2012 kazenski postopek zoper obdolženca pravnomočno ustavljen, sodišče prve stopnje pa v skladu z napotilom pritožbenega sodišča (sklep z dne 21. 9. 2017) ni ocenilo, ali je dopustno, da se v okviru obravnavanega kaznivega dejanja obdolžencu znova očita isti historični dogodek, zato bo to moralo presoditi v ponovljenem postopku (3. točka 357. člen ZKP).

9. Tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj iz obrazložitve le-te ni v ničemer razvidno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje štelo, da je obdolžencu dokazan očitek iz opisa dejanja, da je oškodovanko kaznoval tudi tako, da je morala dalj časa ostajati v kopalnici. Edina omemba kakršnihkoli dogodkov v tej zvezi je navedena v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri sodišče prve stopnje zgolj povzema izvedensko mnenje izvedenke klinično psihološke stroke M.B., ko je slednja pojasnjevala oškodovankin odziv oziroma strah do obdolženca („oškodovanka se je obdolženca začela izogibati, …, ko se je morala zadrževati v kopalnici“). Razen navedenega izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Istovrstna kršitev je nadalje podana, ker je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi oškodovanke v postopku in med samim tem zapisnikom. Obdolžencu se med drugim očita, da je oškodovanko ustrahoval s tem, da ji je govoril, da bo morala v dom in da tam ni hrane. Slednje je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo z navedbo, da verjame oškodovanki, da je obdolženec grozil, da bo v kolikor ne bo ubogala morala iti v dom in da tam ni hrane. Vendar tega oškodovanka ni izpovedala. Ravno nasprotno. Ko je bila zaslišana na sodišču, je oškodovanka na izrecno vprašanje, ali ji je kateri od obeh obdolžencev (op. tedaj je bila obdolžena tudi Š.A.) zagrozil, da ne bo dobila hrane, če česa ne bo opravila ali, da jo bodo morebiti kam odpeljali, odgovorila, da ji tega nista rekla. Ker se navedeni očitek obdolžencu dokazuje na podlagi izpovedbe oškodovanke, je razhajanje glede takega odločilnega dejstva v razlogih izpodbijane sodbe in zapisniku o zaslišanju oškodovanke diametralno nasprotno, zato je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Tudi sicer pa so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in s seboj v nasprotju, ko sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZKP zaključiti, da starost sicer 19-letne oškodovanke ni jasna in da obstaja verjetnost, da gre za mladoletno osebo, ter je ugotoviti da je oškodovanka mladoletna oseba oziroma oseba, ki ni poslovno sposobna. Takšno stališče je napačno oziroma v nasprotju s podatki spisa, saj iz opisa dejanja in podatkov spisa nedvoumno izhaja, da je oškodovanka rojena 26. 12. 1999, kar pomeni, da je njena kronološka starost povsem jasna in ne gre za mladoletno osebo. Okoliščina, da je oškodovanka oseba z motnjami v duševnem razvoju, pri čemer njeno osebnostno in intelektualno funkcioniranje ni primerljivo s funkcioniranjem oseb starejših od 15 let, kot je to pojasnila izvedenka klinično psihološke stroke M.B., pa dvoma v njeno kronološko starost ne more vzbuditi. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku morebiten dokazni predlog po neposrednem zaslišanju oškodovanke na glavni obravnavi moralo presojati v luči 7. alineje 144. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 331. člena ZKP, ki se nanaša na oškodovance s posebnimi potrebami po zaščiti.

12. Razlogi izpodbijane sodbe so nadalje nejasni tudi v delu, ko sodišče prve stopnje ocenjuje izpovedbo obdolženčevega sina z imenom „A.A..“. Tekom kazenskega postopka sta bila zaslišana obdolženčeva sinova A.A. in B.B., zato ni povsem jasno, katerega izmed njiju ima sodišče prve stopnje v mislih, ko v izpodbijani sodbi navaja ime „E.“. Dodatno nejasnost v tej smeri vnaša okoliščina, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaslišalo le enega izmed njiju, pri čemer je navedlo še četrto različico imena – „C.C.“, ob tem pa zapisalo rojstne podatke, ki se (zgolj v letnici) ujemajo z rojstnimi podatki A.A., v nadaljevanju pa listovno številko izpovedbe v preiskavi, ki jo je podal B.B. (zapisnik o glavni obravnavi z dne 3. 9. 2020).

13. Zagovornica utemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec po prvem odstavku 94. člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Pravilno namreč izpostavlja, da izpodbijana sodba v tem delu ne vsebuje nobenega konkretnega pojasnila in utemeljitve, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev v izpodbijani sodbi utemeljilo zgolj s prepisom izreka (kot je razviden iz točke 1 obrazložitve tega sklepa), kar pa samo po sebi ne more zadoščati za zaključek, da gre za krivdno povzročene stroške. Sodišče mora namreč s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca, kar pomeni, da mora navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je moč krivdo za njihov nastanek pripisati procesnemu udeležencu. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato pritožba zagovornice utemeljeno pogreša argumentacijo, iz katere bi izhajali jasni in prepričljivi razlogi, da je obdolženec stroške prisilnega privoda in stroške vročanja povzročil po svoji krivdi.

14. Nenazadnje je potrebno izpostaviti še nedoslednosti v izpodbijani sodbi, na katere opozarja tudi pritožba. Ugotoviti je namreč, da v uvodu izpodbijane sodbe ni navedena pravilna verzija obtožbe, o kateri je odločalo sodišče prve stopnje, kakor je napačna tudi navedba pritožbenega roka v pravnem pouku. Ob tem v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne gre prezreti še navedbe napačne pravne podlage za izključitev javnosti glavne obravnave in manjkajoče obrazložitve odločbe o stroških pooblaščenke po uradni dolžnosti. Tako ni odveč dodati, da naj bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pozorno tudi na vse navedeno.

15. Glede na obrazloženo, in ker ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti ugotovljene kršitve in kritično presoditi preostala pritožbena izvajanja obdolženčeve zagovornice, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve (zlasti izpovedbe prič J.L., Š.S. in M.K, za katere izpodbijana sodba brez jasne podlage zaključuje, da so le-te neprepričljive), saj se zaradi narave ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče s temi navedbami ni moglo ukvarjati, nato pa bo v zadevi ponovno odločilo, kar pa bo lažje storilo pred spremenjenim senatom, ki v zadevi še ni zavzel svojega stališča. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 32130/2017 z dne 9. 4. 2020.