Jedro

Izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec; če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev (1. odstavek 245. člena ZPP), izvedensko delo pa se sme zaupati tudi strokovni instituciji (3. odstavek 245. člena ZPP), kar je sodišče storilo v obravnavani zadevi, ko je za izvedenca določilo Medicinsko fakulteto v Ljubljani, Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. V takem primeru je stvar notranje organizacije dela strokovne institucije, da določi, kdo in koliko njenih delavcev bo opravilo izvedensko delo. Strokovna institucija lahko postavi enega ali več izmed svojih izvedencev, pri čemer pa je za odmero stroškov odločilna presoja, ali bi sodišče lahko konkretno izvedensko mnenje zaupalo le enemu izvedencu ali pa bi bilo zaradi zapletenosti dela potrebno sodelovanje več izvedencev, kot to določa že omenjeni 1. odstavek 245. člena ZPP. Načelno stališče pritožbe o tem, da ima eno izvedensko mnenje za posledico tudi eno odmero izvedenine, namreč ne more biti sprejemljivo za vse primere.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je Medicinski fakulteti, Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja priznalo nagrado in potrebne stroške v bruto znesku 406.800,00 SIT in odločilo, da se po odbitku davkov in prispevkov neto znesek 355.950,00 SIT po pravnomočnosti sklepa nakaže iz predujma, ki sta ga založili pravdni stranki, pri čemer je toženo stranko še zavezalo, da založi manjkajoči predujem v znesku 68.558,20 SIT.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prof. dr. S. priznalo za izdelavo izvedenskega mnenja 600 točk, prof. dr. Š. pa 400 točk. Tožeča stranka je prepričana, da pripada izvedencema samo enkratna odmera za izvedensko mnenje, saj sta, čeprav s sodelovanjem, izdelala samo eno. Gre za nekaj podobnega kot v primeru, ko odvetnik zastopa dve stranki, zadeva pa se nanaša na isto dejansko in pravno podlago in tedaj pripada odvetniku le 10% pribitka za drugo stranko. Ker sta izvedenca za eno osebo izdelala samo eno izvedensko mnenje, ni mogoče vsakemu priznati postavke za pisno izdelavo mnenja, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Višje sodišče v Celju je ugotovilo, da takšna situacija narekuje samo eno nagrado za izdelavo izvedenskega mnenja. Za izvedenca je bila namreč postavljena institucija, stvar njene notranje organizacije pa je, kako bo izdelala mnenje. Prilaga omenjeni sklep Višjega sodišča v Celju in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izvedencema skupno odmeri samo eno nagrado za izdelavo izvedenskega mnenja.

Pritožba ni utemeljena.

Izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec; če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev (1. odstavek 245. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izvedensko delo pa se sme zaupati tudi strokovni instituciji (3. odstavek 245. člena ZPP), kar je sodišče storilo v obravnavani zadevi, ko je za izvedenca določilo Medicinsko fakulteto v Ljubljani, Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. V takem primeru je res stvar notranje organizacije dela strokovne institucije, da določi, kdo in koliko njenih delavcev bo opravilo izvedensko delo. Strokovna institucija lahko postavi enega ali več izmed svojih izvedencev, pri čemer pa je za odmero stroškov odločilna presoja, ali bi sodišče lahko konkretno izvedensko mnenje zaupalo le enemu izvedencu ali pa bi bilo zaradi zapletenosti dela potrebno sodelovanje več izvedencev, kot to določa že omenjeni 1. odstavek 245. člena ZPP. Sodišče prve stopnje, ki je vsakemu izvedencu priznalo nagrado in stroške posebej in jih nato v skupnem znesku odmerilo instituciji, je očitno presodilo, da je izvedensko delo tako zapleteno, da je bilo potrebno sodelovanje obeh izvedencev. S tako presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče. V obravnavanem primeru je bilo treba ugotoviti, kakšne poškodbe je utrpel tožnik v škodnem dogodku dne 17.6.1997, ko mu je na prst desne noge padel zaboj na delovnem mestu, in obseg nematerialne škode v zvezi s to nesrečo. Mnenje o tem bi lahko podal le izvedenec travmatolog. Ker pa je pri tožniku prišlo do zapleta zdravljenja, ki je v končni fazi privedlo do kolenske amputacije noge, je bilo treba ugotoviti vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nadaljnjimi zapleti oziroma razmejiti posledice poškodbe od tožnikove bolezni, pa tudi ugotoviti morebitni vpliv tožnikovega zatrjevanega napačnega zdravljenja (prepozen obisk zdravnika, zdravljenje mimo zdravnikovih navodil). Za ugotovitev tega pa je nedvomno poleg izvedenca travmatologa potrebno sodelovanje še drugega izvedenca, ki ga je določila strokovna institucija - če se za to ne bi odločila sama, bi moralo sodišče prve stopnje zaradi zapletenosti izvedenskega dela določiti še dodatnega izvedenca v skladu s 1. odstavkom 245. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča pa to tudi pomeni, da sta do nagrade in do povrnitve stroškov upravičena oba izvedenca ne glede na to, da sta mnenje izdelala skupaj. Nobenega dvoma ne more biti, da sta morala oba pregledati spis, zdravstveno dokumentacijo tožnika, kot tudi tožnika samega, lahko pa bi napisala tudi ločeni mnenji.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Načelno stališče o tem, da ima eno izvedensko mnenje za posledico tudi eno odmero izvedenine, namreč ne more biti sprejemljivo za vse primere, kakšne so bile konkretne okoliščine primera, na katerega se sklicuje pritožba, pa ni razvidno. Neustrezna pa je tudi primerjava z zastopanjem več oseb in priznavanju stroškov odvetnikom, ki jo ponuja pritožba. Za tak primer namreč poseben način odmere nagrade določa Odvetniška tarifa, medtem ko Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih temu podobne določbe ne vsebuje. Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).