Jedro

V zvezi z izvajanjem dokaza z v postopek pritegnjenim izvedencem je z vidika ustavne pravice iz 22. člena URS pomembno, da imajo stranke možnost seznaniti se z vsemi podatki, ki so bili podlaga izvedenskemu mnenju. Kadar izvedensko mnenje odločilno vpliva na odločitev sodišča, in kadar delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem, mora biti strankam zagotovljeno tudi sodelovanje pri vseh tistih izvedenčevih aktivnostih, ki so nujne za njegov izid. Med drugim je to tudi zagotavljanje možnosti opredelitve do dokumentacije, ki jo je izvedenec uporabil pri svojem delu.

Sodišče je uredilo mejo med zasebnim zemljiščem in javnim dobrim. Ker na javnem dobrem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (prvi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika), prav tako 3. člen Zakona o cestah določa, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, je sodišče v obravnavani zadevi mejo uredilo na podlagi močnejše pravice po najverjetnejši katastrski meji.

Na podlagi ustaljene sodne prakse je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster, izjeme od tega pravila pa so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelji in nasprotna udeleženka nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku odločilo, da se meja med nepremičninama predlagateljev k.o. ... *48, 589, 590, 604/1, 603, 807/11 in 807/12 ter nepremičnino nasprotne udeleženke k.o. ... parcela 816 uredi tako, da poteka od zemljiško-katastrske točke 9 (točka 1), preko zemljiško-katastrskih točk 10 (točka 2), 11 (točka 3), 12 (točka 4), 13 (točka 5), 14 (točka 6), 15 (točka 7) do zemljiško-katastrske točke 16 (točka 8) in od zemljiško-katastrske točke 17 (točka 9), preko zemljiško-katastrskih točk 18 (točka 10), 19 (točka 11), 21 (točka 12), 22 (točka 13), 23 (točka 14), 24 (točka 15), 25 (točka 16), do zemljiško-katastrske točke 26 (točka 17). Skica terenske meritve sodnega izvedenca za geodetske storitve B. B. z dne 14. 12. 2021 je sestavni del tega sklepa. O skupnih stroških postopka je odločilo tako, da jih polovico nosijo predlagatelji solidarno, polovico pa nasprotna udeleženka, pri čemer bo o višini skupnih stroškov odločeno s posebnim sklepom.

2. Zgoraj navedeni sklep izpodbijajo predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov, izrecno pa izpostavljajo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajajo, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da bo mejo določilo na podlagi močnejše pravice, in to po „najverjetnejši katastrski meji“. Temu sicer predlagatelji po tem, ko je nasprotna udeleženka med tem postopkom parcelo 27 prenesla v javno dobro, sicer niso mogli nasprotovati, so pa podrobno izkazali obstoj okoliščin, ki zavračajo možnost, da naj bi v letu 1991 ugotovljene točke predstavljale upoštevno katastrsko mejo, ki poteka tam, kot sami zatrjujejo. Sodni izvedenec B. B. je potrdil, da sta bili leta 1991 upoštevani le dve pred tem označeni mejni točki. Glede na to, da jih je z napadenim sklepom prvostopno sodišče določilo 17, je bilo treba natančno ugotoviti, kje točno in zakaj naj bi bilo tedaj ugotovljenih preostalih 15 mejnih točk, in pojasniti zakaj vsako od njih šteje za najverjetnejšo katastrsko točko. V zvezi s tem so ves čas postopka vztrajali pri predstavitvi natančne geodetske označitve mejnih točk, ki naj bi bile določene v mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1991. Tega kljub izrecnim opozorilom niso dočakali, saj se je sodišče kljub njihovemu nasprotovanju zadovoljilo z izvedenčevo trditvijo, da v arhivu Geodetske uprave obstajajo originalni podatki meritev IDPOS 2003 iz leta 1991. Kateri so torej tisti originalni podatki, je v postopku ostalo skrito in je izvedensko mnenje že zato nepreverljivo, sodišče prve stopnje pa je s tem predlagateljem kršilo pravico do izjave. Tedaj veljavni Zakon o cestah namreč ni imel kakšnih določb, ki bi se nanašale na odmero javnih cest, teh določb pa ni imel niti tedaj veljavni Zakon o zemljiškem katastru. Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel, na katere se sklicuje izvedenec B. B., so v 14. členu sicer določala, da se meje parcel v splošni rabi ugotavljajo po poteku v naravi, a z nujnim upoštevanjem podatkov zemljiške knjige in zemljiškega katastra. Tega določila ni mogoče razumeti tako, da bi se lastninsko stanje na neki nepremičnini spreminjalo zgolj zato, ker se na njej nahaja na primer javna cesta kot vrsta javnega dobra, če pa bi bilo s tem podzakonskim predpisom tako zamišljeno, se po uveljavljenem ustavnem načelu exeptio illegalis ne bi smelo uporabiti. Sam zakon tega ni omogočal, navedeno pa je kot neustavno opredelilo tudi ustavno sodišče. Do dejanske razlastitve v postopku določanja meja namreč ne sme priti, prav to pa bi se zgodilo, če bi obveljal izpodbijani sklep. Postopki določanja meja med parcelami, po katerih potekajo javne ceste, in njihovimi sosednjimi parcelami morajo biti naravnani in izvedeni tako, da onemogočajo dejansko razlastitev. S tem se izvedencu B. B., ki tozadevno poudarja, da mejo ceste na terenu določi upravljalec ceste ob upoštevanju kriterijev za cestni svet, v predmetnem postopku ni bilo treba ukvarjati, moralo pa bi to storiti sodišče, še posebej po določbah 12., 13. in 14. člena Zakona o cestah.

3. Nadalje se je sodišče prve stopnje na opozorila predlagateljev, da se v letu 1991 ni izvedel mejni ugotovitveni postopek, odzvalo zgolj s sklicevanjem na izvedenčeva stališča o tedaj veljavnem pravu in običajnem postopku pri odmeri javnih cest, kar pa ne zadošča. V mejnem ugotovitvenem postopku leta 1991 predlagatelji in prejšnja predlagateljica C. C., kakor tudi njuna pravna prednica na predmetnih nepremičninah D. D., niso bili seznanjeni z ugotavljanjem meja in postavljanjem mejnikov, na katere se sklicuje nasprotna udeleženka. Prav zaradi tega bi se prvostopno sodišče moralo na pozive predlagateljev, ali so bile v letu 1991 res izdelane meritve mejnih točk, in v kolikor je temu bilo tako, točke navesti z vsemi potrebnimi podatki koordinatnega sistema, moralo odzvati in predlagateljem dati možnost izjave o konkretnih podatkih. Prav tako bi moralo sodišče zavzeti stališče ali imajo ti podatki kakršenkoli vpliv na ugotavljanje katastrske meje. Glede na to, da C. C. in D. D. izkazano ni bilo omogočeno sodelovanje v upravnem postopku, in da se je tudi obvestilo predlagatelju E. E. pošiljalo nekomu drugemu na naslov, kjer nikoli ni živel, po prepričanju predlagateljev ti podatki v nobenem primeru ne morejo vplivati na odgovor o močnejši pravici. Povsem gotovo je tudi, da na ugotavljanje te pravice nikakor ne morejo imeti vpliva podatki in izračuni, ki so bili napravljeni v sklopu IDPOS 6164 iz leta 2012, prav tako niti elaborat, ki naj bi bil izdelan leta 2012. Sodišče prve stopnje je sojenje v tej zadevi dejansko prepustilo izvedencu in se z izjemnimi odstopanji v širini, kar se je dodatno potrdilo na ogledu, sploh ni hotelo ukvarjati, tosmerni dokazni predlog predlagateljev pa je nezakonito zavrnilo. Kakšna je bila obravnavana cesta v preteklosti, so predlagatelji izkazali s fotografijami in aeroposnetki, glede na trditve nasprotne udeleženke o rekonstrukciji pa so zahtevali, da naj ona predloži projektno dokumentacijo rekonstrukcije predmetne ceste in predlagali in pričakovali so tudi, da jih sodišče zasliši. 4. Pritožba še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo dokazni predlog glede merjenja površin. Glede na to, da se širina obravnavane ceste nasprotne udeleženke na razdalji, na kateri meji s parcelami predlagateljev, vse do leta 2012 ni spreminjala, je projektna dokumentacija njene rekonstrukcije v tem letu ključnega pomena za dokazovanje močnejše pravice in njenega temelja. Navedeno je odločilno zaradi nujne preprečitve dejanske razlastitve z oblastveno odločbo o določitvi parcelnih meja in odločanja, da se lastniku nepremičnine zagotovijo upravičenja tudi po drugem odstavku 12. člena Zakona o cestah.

5. Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe iz pritožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, pri čemer še izrecno poudarja, da so navedbe v zvezi s postopkom razlastitve s strani nasprotnih udeležencev, pritožbena novota. Relevantno v predmetnem postopku je mnenje izvedenca, da se v postopku ureditve meje površina parcel ni spremenila, površina posameznih parcel pa se bo spremenila, ko bo imela posamezna parcela urejene vse meje proti sosednjim parcelam. Prav tako je treba izvedencu slediti v delu, ko je navedel, da v postopku ni nastala nobena nova parcela, ki bi ji bilo treba izračunati površino.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako tudi ne v pritožbi izrecno uveljavljane 8. točke 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je predpisano kot eno temeljnih načel tako v 5. členu ZPP, ki določa, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, izrecno pa tudi v prvem odstavku 5. člena ZNP-1, ki določa, da mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. Gre za izraz in vsebino ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).1 V zvezi z izvajanjem dokaza z v postopek pritegnjenim izvedencem je z vidika te ustavne pravice pomembno, da imajo stranke možnost seznaniti se z vsemi podatki, ki so bili podlaga izvedenskemu mnenju. Kadar izvedensko mnenje odločilno vpliva na odločitev sodišča, in kadar delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem, mora biti strankam zagotovljeno tudi sodelovanje pri vseh tistih izvedenčevih aktivnostih, ki so nujne za njegov izid. Med drugim je to tudi zagotavljanje možnosti opredelitve do dokumentacije, ki jo je izvedenec uporabil pri svojem delu.2

8. V obravnavani zadevi je sodišče svojo odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke B. B. in pri tem povzelo njegovo ugotovitev, da sicer meja med predmetnimi nepremičninami ni bila urejena kot dokončna, da pa v arhivu Geodetske uprave obstajajo originalni podatki meritev IDPOS 2003 iz leta 1991, v okviru katerih so bile mejne točke izračunane v lokalnem koordinatnem sistemu strokovno pravilno in v skladu s takrat veljavno zakonodajo, pri čemer meja ni bila evidentirana kot dokončna zato, ker je bila meritev ceste na obravnavanem območju izvedena leta 1991, termin urejene meje pa je bil uveden šele z Zakonom o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) v letu 2006. Po tem, ko je izvedenec izdelal izvedensko mnenje in slednje v njem zapisal, je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2017 le-temu ugovarjala v smislu, da naj izvedenec opiše vsako ugotovljeno točko in metodo njene določitve v letu 1991, predloži pa naj tudi vse meritve. Sodni izvedenec je nato v arhivu geodetske uprave pridobil predhodne meritve obravnavanega območja iz zbirke listin, ki jih je nato v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 23. 4. 2018 preučil (IDPOS od leta 1935 do 1991). Izvedenec je v tej dopolnitvi mnenja tudi pojasnil, da so bile mejnim točkam, določenim leta 1991, izračunane koordinate zemljiško katastrskih točk v lokalnem koordinatnem sistemu, koordinate točk pa so izračunane na podlagi tahimetričnega zapisnika po polarni metodi določitve točk. K tej dopolnitvi je izvedenec priložil celoten Elaborat geodetske izmere iz leta 1991, katere sestavni del je tudi druga skica, na kateri so določene mejne točke s koordinatami (Priloga 14 – str. 220 spisa) in številčni prikaz Y in X koordinat določenih mejnih točk (Priloga 14 – str. 225 do 232 spisa). Predlagatelji so tako v postopku bili seznanjeni s celotnimi podatki, na podlagi katerih so bile določene mejne točke v letu 1991, na katere se je pri določitvi meje v predmetnem postopku oprl sodni izvedenec. Slednji pa je zapisal tudi metodo, po kateri so bile te točke določene, to je bila polarna metoda določitve točk. 9. Po obrazloženem predlagateljem ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS, ki je konkretizirana v načelu kontradiktornosti v 5. člena ZNP-1. S tem pa ni podana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z 42. členom ZNP-1. 10. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje uredilo mejo med nepremičninami predlagateljev in nepremičnino tožene stranke, ki je javna lokalna cesta. Uredilo je torej mejo med zasebnim zemljiščem in javnim dobrim. Ker na javnem dobrem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (prvi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ), prav tako 3. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) določa, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, je sodišče v obravnavani zadevi mejo uredilo na podlagi močnejše pravice po najverjetnejši katastrski meji. Predlagatelji so si sicer v postopku sprva prizadevali, da se meja določi na podlagi zadnje mirne posesti, vendar je sodišče mejo pravilno uredilo po stanju v katastru oziroma po meji, določeni v njem. Na podlagi ustaljene sodne prakse je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster, izjeme od tega pravila pa so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru.3 Da se meja med javnim dobrim in zasebnim zemljiščem ureja po podatkih iz zemljiškega katastra, v pritožbenem postopku ni bilo več sporno.

11. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja o tem, da bi se naj, v kolikor bi obveljal izpodbijani sklep spremenilo lastninsko stanje na nepremičninah v korist javnega dobra. V skladu s prvim odstavkom 167. člena ZNP-1 sodišče v postopku za ureditev meje uredi mejo med nepremičninami, če je ta sporna, razen če zakon izključuje sodno ureditev meje.4 Sporna je meja predvsem takrat, ko vsaka od strank zatrjuje ali kaže različen potek mejne črte in trdi, da neki pas zemljišča spada k eni ali drugi parceli. Za spor o meji je predvsem značilno, da izvira iz nejasne meje in ni v ospredju vprašanje načina pridobitve spornega zemljišča. Če pa potek meje ni sporen, ampak je sporna lastninska pravica, gre za lastninski spor, ki se rešuje po pravilih pravdnega postopka.5 Kot izhaja iz predloga predlagateljev in njihovih nadaljnjih zatrjevanj v postopku, je bil med strankami sporen le potek mejne črte, kot takega pa ga je obravnavalo tudi sodišče. Tako predlagatelji sedaj, ko je izvedenec ugotovil potek meje drugje, kot so jo zatrjevali predlagatelji, slednjega ne morejo izpodbijati z navedbami, da je z določitvijo meje prišlo do posega v lastninsko pravico. Zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi sodišče prve stopnje v predmetnem postopku moralo posebej upoštevati tudi določbe 12., 13. in 14. člena ZCes-1, to pa so določbe, ki se nanašajo na razlastitev zemljišč za potrebe gradnje javnih cest, kar poteka v upravnem postopku (12. člen), in ki urejajo procesno postopanje pri določanju in spreminjanju meja, kot npr. v kakšnih postopkih se meje cest določajo, kdo so stranke teh postopkov, kdo je upravičen predlagatelj itd. (13. in 14. člen). Te določbe se tako ne nanašajo na samo vsebino, torej kako se meja določa. 12. V postopek pritegnjeni sodni izvedenec, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je ugotovil, da meritev IDPOS 2003 iz leta 1991 predstavlja zadnje vpisane podatke v zbirki listin zemljiškega katastra. Dejstvu, da so podatki iz meritev IDPOS 2003 iz leta 1991 zadnji vpisani podatki v zemljiškem katastru, predlagatelji niso ugovarjali, zato je izvedenec svoje ugotovitve pravilno oprl na meritve iz leta 1991, kar mu je v času njegovega dela nalagal Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik).6 Prvi odstavek 3. člena Pravilnika določa, da za določitev predlagane meje po podatkih zemljiškega katastra in za ugotovitev, ali se pokazana meja razlikuje od podatkov zemljiškega katastra, geodet uporabi zadnje vpisane podatke zemljiškega katastra in podatke iz zbirke listin. Drugi odstavek 3. člena Pravilnika pa določa, da zadnje vpisane podatke o zemljiško katastrskih točkah geodet uporabi neposredno, če so njihove koordinate določene z natančnostjo predpisane s tem Pravilnikom. Kot je pojasnil izvedenec na strani 5 svojega izvedenskega mnenja, so mejne točke v meritvah IDPOS 2003 iz leta 1991 izračunane v lokalnem koordinatnem sistemu na podlagi tahimetričnega zapisnika po polarni metodi določitve točk, pri čemer na podlagi primerjave najdenih obstoječih mejnikov ocenjuje natančnost izmerjenih točk na 10 centimetrov. Prav tako ocenjuje, da je meritev IDPOS 2003 iz leta 1991 izvedena strokovno pravilno v skladu s takrat veljavno zakonodajo, to pa je, kot je pojasnil v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 23. 4. 2018, v skladu z Zakonom o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat),7 na podlagi katerega je bilo v skladu z njegovim 35. členom izdano takrat veljavno Navodilo za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel.8

13. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve, sodišče ni smelo niti iz vsebinskega, niti iz procesnega vidika preizkušati odločbe oziroma listine, ki so v takratnih časih (leta 1991) nadomeščale odločbe, izdane v drugih postopkih, katerih veljavnosti predlagatelji v upravnem postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi niso izpodbili. Sodni izvedenec je zaslišan na naroku dne 2. 10. 2019 potrdil, da je bila meja takrat (leta 1991) določena v mejnem ugotovitvenem postopku in je bila ugotovljena meja. V času, ko je bil izdelan elaborat IDPOS 2003 iz leta 1991, je torej veljal ZZKat (ta je veljal od 4. 5. 1974 do 23. 5. 2011), ki je imel tudi posebno poglavje z naslovom „II. Ugotavljanje in zamejničevanje posestnih meja“. V 11. členu ZZKat je bilo določeno, da se meja med parcelama različnih lastnikov oziroma uporabnikov ugotavlja v mejnem ugotovitvenem postopku, v kolikor se ne ugotavlja oziroma določa v sodnem postopku. Pri tem je mejni ugotovitveni postopek vodil občinski geodetski organ, ugotovljena posestna meja se je zamejničila s trajnimi znamenji (11. in 12. člen ZZKat), mejni ugotovitveni postopek se je izvedel na kraju samem v sodelovanju s prizadetimi lastniki oziroma uporabniki (13. člen ZZKat), po dokončanih opravilih pa je uradna oseba, ki je vodila postopek, sestavila ugotovitveni zapisnik, ki je bil (podpisan) podlaga za evidentiranje posestnih meja v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi. Ob tem je 31. člen Navodil določal, da je skica zamejničenja uradni dokument o poteku posestnih meja parcel v naravi ter o legi mejnih točk in o vrsti na njih postavljenih mejnih znamenj ter je tudi obvezna priloga zapisniku o ugotovitvi oziroma določitvi posestnih meja parcel. Kljub temu da ZZKat in na njegovi podlagi veljavno Navodilo nista poznala pojma „dokončne“ oz. „urejene“ meje,9 je bil torej ugotovitveni zapisnik s skico zamejničenja dokument, ki je nadomeščal upravno odločbo, katera je sicer po sedanjih predpisih podlaga za vpis urejene meje v zemljiški kataster.10

14. Nadalje je Navodilo v 8. členu izrecno določalo, da mej parcel, ki so v zemljiškem katastru evidentirane po predhodno opravljenem mejnem ugotovitvenem postopku, ni mogoče ponovno ugotavljati, razen če je bila z odločbo pristojnega organa ali s sodbo sodišča določena obnova mejnega ugotovitvenega postopka. Da bi kdo od predlagateljev oziroma njihovih pravnih prednikov sprožil obnovo ugotovitvenega postopka iz leta 1991, predlagatelji niso niti zatrjevali. Zato so, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, navedbe o nepravilno izvedenem postopku določitve točk meritev IDPOS 2003 iz leta 1991 zaradi eventualne nepravilne vročitve vabil takratnim prizadetim strankam, v obravnavani zadevi pravno nerelevantne, v posledici česar so pravno nerelevantne tudi pritožbene navedbe v tej smeri.

15. Sodni izvedenec je v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 23. 4. 2018 na podlagi vpogleda v sklep Zemljiške knjige Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Slovenski Bistrici Dn št. 1811-1817/91 Rz št. 868/91 z dne 17. 12. 1991 (ki ga je tudi priložil in je priloga 1 te dopolnitve izvedenskega mnenja) tudi ugotovil, da se je na podlagi takrat ugotovljene meje vršila poprava zarisa mejne črte in površinske izmere pri parceli št. 590 pašnik v izmeri 435 m2 v novo izmero 332 m2, lastnika parcele pa sta bila E. E. in C. C. ter D. D. Prav tako se je vršila poprava zarisa mejne črte in površinske izmere pri parceli 807/4 k.o. ... v izmeri 1.106 m2 v novo izmero 406 m2, pri čemer je bil lastnik te parcele tedaj F. F. Z izmero IDPOS 2003 iz leta 1991 je prišlo tako do parcelacij parcel 590 k.o. ... in 807/4 k.o. ... Meritev IDPOS 2003 iz leta 1991 je bila torej pravna podlaga, ki je povzročila tudi nastanek novih parcel, ki so se evidentirale v katastrskem operatu in zemljiški knjigi, na podlagi tega pa so se vršili tudi stvarnopravni prenosi.

16. Ker je izvedenec ob analizi meritev IDPOS 2003 iz leta 1991 ter primerjavi le-teh s podatki meritev, ki jih je na terenu zajel sam, ugotovil, da odkrite identične točke na terenu ustrezajo podatkom meritev IDPOS 2003, za katere je tudi ugotovil, da so izvedene strokovno pravilno, saj so bile koordinate mejnih točk določene v lokalnem koordinatnem sistemu z nedvoumno natančnostjo, natančnost izmerjenih točk pa je izvedenec ocenil na 10 cm oz. 0,1 m, kar je predpisana ocena natančnosti, ob tem, ko se je izvedenec argumentirano opredelil do vseh prejšnjih meritev IDPOS (pred 1991), zakaj niso uporabne za določitev mejnih točk, ko se je na podlagi meritev IDPOS 2003 leta 1991 izvršila parcelacija dveh novih pracel, navedeno pa je bilo podlaga za spremembe v zemljiški knjigi in katastrskem operatu,11 ter ko izvedenec ni ugotovil napak ali pomanjkljivosti podatkov v katastru, zaradi katerih bi lahko ugotovil možna odstopanja, v okviru katerih bi sodišče lahko urejalo mejo s pomočjo drugih kriterijev (tudi na podlagi ZCes-1), je sodišče prve stopnje pravilno mejo uredilo po močnejši pravici, ki jo predstavlja v letu 1991 ugotovljena katastrska meja, katera je bila ugotovljena v za to predpisanem postopku, ki ni bil obnovljen iz razloga, da takratnim lastnikom sosednjih zemljišč ne bi bila dana možnost sodelovanja v postopku. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog predlagateljev za predložitev projektne dokumentacije za rekonstrukcijo ceste iz leta 2012, ki tako ne more biti ključnega pomena za dokazovanje močnejše pravice, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna.12 Gornji razlogi pa utemeljujejo tudi pravilno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljev za dopolnitev izvedenskega mnenja, da ta opiše vsako, v letu 1991 ugotovljeno točko.

17. V zvezi s pritožbenim zatrjevanji, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo predlog predlagateljev za dopolnitev izvedenskega mnenja tako, da izvedenec izračuna površino parcel, kar bi lahko predstavljalo dodatni potrebni korekcijski faktor za določitev po močnejši pravici, pritožbeno sodišče kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje, da je tudi ta dokazni predlog nepotreben oziroma pravno nerelevanten. V obravnavani zadevi je sodni izvedenec dobil nalogo določiti, ne celotno mejo vseh zemljišč predlagateljev, pač pa le del meje, kjer se le-ta stikajo z zemljiščem nasprotne udeleženke, ki je javno dobro. Urejal se je torej le del meje in ne celotna meja, kot je pravilno povzel izvedenec v svojem mnenju. V postopku urejanja meje se namreč lahko ureja celotna meja ali samo njen del, kar je določal prvi odstavek 27. člena v času izdelave izvedenskega mnenja in izdaje izpodbijanega sklepa veljavni ZEN13 (ta je veljal od 24. 5. 2006 do 21. 4. 2022, ko ga je v celoti nadomestil Zakon o katastru nepremičnin - ZKN).14 Pri tem je drugi odstavek 27. člena ZEN določal, da je del meje parcele ena ali več daljic, ki omejujejo parcelo, a niso povezane v zaključen poligon, da so krajišča daljic zemljiško katastrske točke, in da del meje parcele razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več sosednjih parcel. Na podlagi tega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ugotovitev izvedenca, da se površina parcele izračuna takrat, ko so urejene meje okoli in okoli,15 ter da z ureditvijo predmetne meje ni nastala nobena nova parcela, katere površino bi bilo treba izračunati. Izračun površine parcel predlagateljev tako ne bi mogel vplivati na odločitev v zadevi.

18. Po obrazloženem je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu z drugo točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

19. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Ker predlagatelji s pritožbo niso uspeli, nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka. Nasprotna udeleženka pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Člen 22 URS določa, da je vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 2 Tako odločba USRS Up 271/07-19 z dne 3. 7. 2008. 3 Tako sklep VSRS II Ips 278/2013 z dne 25. 9. 2014 in sklepi VSL II Cp 837/2020 z dne 23. 9. 2020, VSL II Cp 104/2018 z dne 9. 5. 2018, VSL II Cp 724/2017 z dne 11. 5. 2017, VSL I Cp 3472/2015 z dne 30. 3. 2016, VSL II Cp 1534/2013 z dne 9. 10. 2013 in drugi. 4 Podobno določbo je imel v času vložitve predloga za ureditev meje 131. člen takrat veljavnega Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS št. 30/86 z dne 28. 6. 1986 s spremembami). 5 Drugi odstavek 167. člena ZNP-1 izrecno določa, da če je med udeleženci spor o določeni površini nepremičnine (lastninski spor), pri čemer meja ni sporna, ne gre za ureditev meje. 6 Ur. list RS, št. 8/07 s spremembami z veljavnostjo od 13. 2. 2007 do 27. 7. 2018. 7 Ur. list SRS, št. 16/74 s spremembami. 8 Ur. list SRS, št. 2/76 z veljavnostjo od 5. 2. 1976 do 23. 4. 2021. 9 Pojem dokončne meje na podlagi dokončne upravne ali pravnomočne sodne odločbe je uvedel Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE), objavljen v Ur.l. RS št. 52/00, ki je veljal od 28. 6. 2000 do 23. 11. 2006 v 11. členu, medtem ko je ZEN, z začetkom veljavnosti 24. 11. 2006 do 21. 4. 2022, kateri je v 165. členu razveljavil ZENDMPE, v 20. členu na podlagi istih upravnih in sodnih odločb vpeljal pojem urejene meje. 10 Drugi odstavek 52. člena ZEN določa, da se na podlagi dokončne odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru vpiše nov del meje nove parcele kot urejen del meje, razen v primeru iz četrtega odstavka 49. člena tega zakona, to pa je v situaciji, ko v postopku evidentiranja urejene meje ni doseženo soglasje med lastniki sosednjih parcel. 11 Če bi takratni lastniki sosednjih zemljišč v ugotovitvenem zapisniku izrecno soglašali z ugotovljeno mejo, bi se meja celo štela za urejeno mejo. V skladu s 136. členom ZEN so se namreč meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku štele za urejene, če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo, in če je iz zapisnikov jasno razvidno, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kakršne so bile v postopku označene z mejniki. 12 Tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019. 13 V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZEN se v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje ureja oziroma evidentira meja ali del meje parcele. 14 Ur. l. RS št. 54/2021 z dne 9. 4. 2021 z začetkom uporabe 4. 4. 2022. 15 ZEN v 19. členu določa, da je meja parcele več daljic, ki so med seboj povezane v zaključen poligon, da so krajišča daljic zemljiško katastrske točke, in da meja razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več sosednjih parcel. Zemljiško katastrska točka je točka, ki ima koordinate določene v državnem koordinatnem sistemu, meja pa se evidentira s koordinatami zemljiško katastrskih točk (prvi, drugi in tretji odstavek 19. člena ZEN). Četrti odstavek 19. člena ZEN nadalje določa, da je površina parcele izračunana iz ravninskih koordinat zemljiško katastrskih točk, ki določajo mejo.