Jedro

Pred izdajo odločbe je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev potrebne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 19. 4. 1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo urbanistične inšpekcije Uprave za inšpekcijske službe z dne 30. 10. 1992, s katero je bilo odrejeno, da mora investitor - tožnik v roku 5. dni po prejemu odločbe odstraniti vse kovinske stebričke ob zahodnem cestnem robniku na zemljišču s parc. št. 243/10 in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Istočasno je tudi odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

V tožbi tožeča stranka navaja, da ne soglaša z izpodbijano odločbo, ker meni, da je nezakonita. V postopku se ni ravnalo po pravilih upravnega postopka, nepravilno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Kot prvo je namreč imel pravnomočno dovoljenje za postavitev obcestne ograje, ki je bilo izdano že leta 1977, kot drugo pa sploh ni bil investitor, saj je ograjo postavil graditelj javne ceste. Zato bi tožena stranka morala pred odločanjem razčistiti odprta vprašanja v zvezi z dovoljenjem za postavitev ograje iz leta 1977 in nato še ugotoviti, kdo je bil dejanski investitor ograje. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Pri obravnavanju sporne zadeve se je sodišču kot prvo postavilo vprašanje ali sta prvostopenjski inšpekcijski organ in tožena stranka sploh pravilno uporabila določbo 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 26/90 in 48/90). Ta namreč določa, da organ urbanistične inšpekcije v primerih, ko se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez potrdila na zemljišču, kjer po tem zakonu ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja, odredi na investitorjeve stroške odstranitev objekta ali dela objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja ne glede na gradbeno fazo. Če investitorja ni mogoče ugotoviti, se objekt odstrani na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Že prvostopenjski inšpekcijski organ, njegovo stališče pa je povzela tudi tožena stranka, je ugotovil, da glede na določbo 9. alinee 2. člena odloka o gradnji objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni vestnik občine Domžale, št. 12/86) ni možna gradnja ograje, ki ni oddaljena od javne poti vsaj 0,5 m. Prvostopenjski organ v svoji odločbi sploh ni citiral, na katere prepise se pri takem zaključku opira, tožena stranka pa je predpis in njeno vsebino citirala napačno. Gre namreč za odlok o gradnji pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin in je v njem na podlagi 2. odstavka 51. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor samo določeno, za katere objekte ni potrebno lokacijsko in gradbeno dovoljenje ampak zadošča že priglasitev del pristojnemu upravnemu organu. Med temi pomožnimi objekti so tudi ograje oddaljene od javne poti vsaj 0,5 m. Nikjer v tem odloku pa ni določeno, da za objekte, ki so v njem našteti kot pomožni objekti, sploh ne bi bilo mogoče izdati lokacijskega dovoljenja v primeru, ko jih iz različnih razlogov sicer ne bi mogli šteti kot pomožne objekte. Če pa bi bila gradnja eventuelno lahko dovoljena z lokacijskim dovoljenjem, bi se prvostopenjski organ, ki je vodil postopek, moral poslužiti takrat še veljavnih določil 74. člena že citiranega zakona. In pravilnost uporabe materialnega predpisa bi morala v pritožbenem postopku preveriti že tožena stranka, da bi njena odločba lahko bila zakonita. Pa tudi sicer je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni postopala v skladu z določbo 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Ta določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne. In ker je tožnik že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo trdil, sicer v nasprotju z izjavami, ki jih je sam dal v prvostopnem postopku, da ni on investitor, bi morala tožena stranka njegovo navedbo vendarle preveriti, saj je od nje odvisno, komu naj se naloži odstranitev objekta in kdo bo nosil stroške odstranitve.

Ni pa sodišče moglo sprejeti tožnikove navedbe o tem, da poseduje pravnomočno dovoljenje za postavitev sporne ograje. Res je sicer, da je bilo, kot to izhaja iz podatkov v spisu, izdano v letu 1977 dovoljenje za postavitev vrtne ograje z betonskimi stebrički, vendar je bila postavitev ograje dovoljena na drugih parcelah, kot stoji sedaj, poleg tega pa je tisto dovoljenje že zdavnaj prenehalo veljati glede na to, da je bila sporna ograja oziroma količki postavljena, kot je izjavil sam tožnik, šele leta 1991. Zato je pravilen zaključek obeh inšpekcijskih organov, da so kovinski stebrički za ograjo postavljeni brez ustreznih dovoljenj.

Zaradi povedanega je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo, da bo tožena stranka lahko odpravila ugotovljene pomanjkljivosti. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).