Jedro

Najemna pogodba za določen čas, sklenjena v skladu s SZ, ki je odplačna in prijavljena pri pristojnem organu za stanovanjske zadeve, izpolnjuje pogoj, ki ga določa ZDRS v 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS in v 2. alinei 1. odstavka 3. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Navedeni določbi namreč ne razlikujeta med najemno pogodbo, sklenjeno za določen ali nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 108/2000-9 z dne 13.9.2002, spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 4.2.2000, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 4.2.2000, s katero tožena stranka ni ugodila prošnji tožečih strank za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94-ZDRS), 3. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94 - Uredba) ter 45., 52., 53. in 54. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-SZ). Sodišče prve stopnje navaja, da iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožeči stranki na opozorilo tožene stranke, naj predložita dokaz o zagotovljenem stanovanju, predložili novo najemno pogodbo za stanovanje v L., sklenjeno prav tako za določen čas, to je do 22.12.2002. Po mnenju sodišča prve stopnje prosilec za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki predloži najemno pogodbo za stanovanje za določen čas, izkazuje zagotovitev stanovanja le za kratko časovno obdobje, po preteku katerega bo od lastnika stanovanja odvisno, ali bo pogodba podaljšana ali ne. Zato je tudi po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka ravnala prav, ko je ugotovila, da tožeči stranki ne izpolnjujeta pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, saj pogodba o najemu stanovanja za določen čas ne dokazuje, da ima tožeča stranka zagotovljeno stanovanje v smislu tega zakonskega določila. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo.

Tožeči stranki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navajata, da sta v obravnavanem primeru upravnemu organu predložili tiste listine, katere sta od njiju terjala SZ in Uredba, vključno z najemno pogodbo v skladu s SZ, ki je dokazovala, da sta najemnika stanovanja in da imata s tem zagotovljeno stanovanje (3. člen Uredbe). V obeh predpisih namreč ni zaslediti, da gre za najemno pogodbo za določen čas - v obravnavanem primeru treh let - sklenjeno v skladu z določbami SZ, ki se ne šteje za izpolnitev pogoja zagotovljenega stanovanja. Tega tudi ni zaslediti v SZ. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kot tudi kršilo procesne predpise s tem, ko je v formalno povsem jasnih zakonskih in podzakonskih predpisih s svojo (sicer pravilno) razlago SZ, ki pa s postopkom pridobitve državljanstva nima ničesar skupnega, našlo smisel svoje obrazložitve za zavrnitev tožbe. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega upravnega spora z zakonitimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno citiralo določbe ZDRS in SZ. Je pa pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo najemno pogodbo za stanovanje v L., sklenjeno za določen čas, to je do 22.12.2002 (z dne 22.12.1999), za listino, ki glede na določen čas ne dokazuje, da imata tožeči stranki zagotovljeno stanovanje v smislu zakonske določbe 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Taka presoja sodišča prve stopnje je zmotna glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi.

Navedena pogodba, ki sta jo tožeči stranki predložili med upravnim postopkom, je bila sklenjena v skladu s SZ (40. in 45. člen). Pogodba je bila odplačna (IV. točka pogodbe) in prijavljena pri pristojnem organu za stanovanjske zadeve (Upravna enota P.), in sicer 19.1.2000. Po mnenju pritožbenega sodišča taka pogodba izpolnjuje pogoj, ki ga določa ZDRS v 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS in v 2. alinei 1. odstavka 3. člena Uredbe. Tožeči stranki imata prav, ko menita, da navedeni določbi ne razlikujeta med najemno pogodbo, sklenjeno za določen ali nedoločen čas. Ti določbi terjata le sklenitev najemne pogodbe v skladu s SZ, kar pa navedena pogodba izpolnjuje, tudi v času odločitve tožene stranke z izpodbijano odločbo (4.2.2000) in izdaje sodbe sodišča prve stopnje (dne 13.9.2002).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožečih strank in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS. Tožena stranka bo morala v novem postopku upoštevati pravno mnenje in pripombe sodišča v tej sodbi v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava v obravnavanem primeru.

Pritožbeno sodišče ni ugodilo o predlogu tožečih strank, naj naloži plačilo stroškov upravnega spora toženi stranki, saj je sodišče prve stopnje odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta (3. odstavek 23. člena ZUS). V takem primeru trpi vsaka stranka svoje stroške tudi pritožbenega postopka.