Jedro

Upravičeni vlagatelj zahteve za denacionalizacijo ima v primeru, ko je bil akt o podržavljenju (kazenska sodba) kasneje razveljavljen, pravico do izbire postopka oz. pravne podlage za uveljavljanje zahtevka za vrnitev premoženja. Uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij je namreč v dispoziciji upravičencev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo občine je s sklepom z dne 30.12.1993 zavrgel zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin podjetja ter predlog za izdajo začasne odredbe po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, s katero naj se tožeči stranki prepove razpolaganje z nepremičninami parc. št. ... ter v tem delu prepove lastninsko preoblikovanje podjetja, kar oboje je vložila pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca. Sklep je utemeljil z ugotovitvijo, da je bila pravnomočna sodba Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja z dne 23.8.1945, s katero je bil denacionalizacijski upravičenec obsojen tudi na kazen zaplembe tovarne, s sklepom temeljnega sodišča z dne 23.11.1992 razveljavljena. Ker je bil 92. člen zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I) z odločbo Ustavnega sodišča RS razveljavljen, se za vračanje spornega premoženja uporabljajo določbe 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, o čemer pa odloča sodišče. Tožena stranka je z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, na pritožbo J.V. navedeni sklep upravnega organa prve stopnje odpravila in zadevo vrnila temu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi odločbe je navedla, da ima pritožnica izbirno pravico glede postopka za vrnitev podržavljenega premoženja. Stranka ima tudi v primeru, če je kazenska sodba o zaplembi razveljavljena, pravico uveljavljati vrnitev podržavljenega premoženja v denacionalizacijskem postopku. Dejstvo, da se je stranka pritožila zoper sklep organa prve stopnje kaže, da želi vrnitev podržavljenega premoženja uveljavljati v upravnem postopku in ne v sodnem postopku na podlagi 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Ker je prvostopni upravni organ napačno uporabil materialno pravo, kršena pa so bila tudi pravila postopka, je tožena stranka sklep organa prve stopnje morala odpraviti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pravno stališče, ki ga je tožena stranka zavzela v izpodbijani odločbi, zanjo nesprejemljivo. Zakon o denacionalizaciji je bil sprejet zato, da se omogoči vračanje premoženja v tistih primerih, ko sicer do vračanja po že veljavni zakonodaji ne bi moglo priti. Zakon o denacionalizaciji se torej ne more uporabljati za primer, ko je vračanje urejeno z drugim, še vedno veljavnim zakonom. Norma 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij je kogentna in jasno določa, kako in na kakšen način se doseže restitucija v primeru, da je kazen zaplembe premoženja razveljavljena. V tem pogledu je zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v razmerju do zakona o denacionalizaciji poseben predpis. Tožena stranka je torej z izpodbijano odločbo kršila materialno pravo, zato tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališču, ki ga je zavzela v svoji odločbi, in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Enak predlog je v odgovoru na tožbo podala tudi prizadeta stranka, ki še poudarja, da je razveljavitev 92. člena zakona o denacionalizaciji treba razlagati v korist in ne v škodo upravičencev, ki zahtevajo vrnitev premoženja v naravi.

Tožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče tožene stranke, da ima upravičeni vlagatelj zahteve v primeru, ko je bil akt o podržavljenju premoženja, ki temelji na enem izmed predpisov, navedenih v 3. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen), kasneje razveljavljen, pravico do izbire postopka in s tem tudi pravne podlage za uveljavljanje zahtevka na vrnitev premoženja. Niti ZDen niti zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 8/90, 12/92 in 58/93, dalje: ZIKS) namreč ne vsebujeta določb, iz katerih bi izhajalo, da vrnitve s kazensko sodbo podržavljenega (zaplenjenega) premoženja ni mogoče uveljavljati v postopku denacionalizacije, če je bila kazenska sodba pozneje razveljavljena. Omejitveno določbo v nasprotnem smislu od stališča, ki ga v tožbi navaja tožnica, je vseboval 92. člen ZDEN, ki pa je bil z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-10/92 z dne 5.11.1992 (Uradni list RS, št. 56/92) razveljavljen. Uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS je v dispoziciji upravičencev in ne kogentna norma, kot navaja tožeča stranka, saj ZIKS v 145. členu določa le materialnopravno podlago restitucijskih zahtevkov in pristojnost sodišča za odločanje o zahtevkih, temelječih na tej pravni podlagi, ne pa tudi obveznosti upravičenca, da zahtevek na vrnitev zaplenjenega premoženja uveljavlja na tej pravni podlagi. Odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi je torej pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.