Jedro

Tožnikova zahteva za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi določbe tretjega odstavka 121. člena ZVojI ni bila vložena pravočasno, to je do 1. 1. 1998, zaradi česar je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo zahtevo za priznanje navedenega statusa zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Maribor zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida (vojaškega mirnodobnega invalida). V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 28. 7. 2009 vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida, ker si je v času orožnih vaj leta 1980 ali 1981 pri streljanju s puško poškodoval sluh. V vlogi je navedel, da mu je tedaj počilo v obeh ušesih, prav tako je čutil bolečine. Takrat ni poiskal zdravniške pomoči, kasneje, ko je šel k osebnem zdravniku, pa ga ta ni napotil k specialistu. Prvostopni organ je zadevo odstopil Zdravniški komisiji prve stopnje, ki je v mnenju št. 16/09 navedla, da obojestransko 100 % naglušnost tožnika ne more povezati s streljanjem na orožnih vajah v letu 1980 in 1981. V zdravniških izvidih do leta 1990 namreč v anamnezi ni zabeleženo, da bi obstajala povezava med streljanjem na orožnih vajah in tožnikovo izgubo sluha. Komisija meni, da gre najverjetneje za stanje po vnetju ušes. Glede na mnenje zdravniške komisije je upravni organ ugotovil, da zadeve ni mogoče meritorno obravnavati, ker je tožnikova obojestranska izguba sluha najverjetneje posledica bolezni, kakor tudi glede na določbo 96. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI), saj je zahteva vložena po preteku pet let od domnevnega nastanka bolezni. Zahteva tudi ni bila vložena v roku dveh let po uveljavitvi navedenega zakona, to je najkasneje do 31. 12. 1997, ko je s potekom tega prekluzivnega roka ugasnila pravica do uveljavitve statusa. Ker je bila vloga vložena po preteku zakonsko določenega roka, je upravni organ vlogo zavrgel na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 14000-80/2009 z dne 9. 12. 2010. Pri tem v obrazložitvi odločbe navaja, da je v zvezi s tožnikovo pritožbo podala mnenje Zdravniška komisija druge stopnje, ki je mnenje podala na podlagi proučitve medicinske dokumentacije ter osebnega pregleda tožnika. V mnenju je navedla, da gre pri tožniku za obojestransko otosklerozo in timpanosklerozo (izgiba sluha po Fowlerju 100 %), stanje po obojestranskem gnojnem vnetju srednjega ušesa in stanje po operaciji ponavljajočih nosnih polipov, ki pa se ne upošteva za priznanje vojne invalidnosti, ker gre za bolezen in ne za poškodbo. Ta bolezen pa ni vezana na vojni dogodek oz. streljanje na vojaških vajah. Pataloško gre za motnjo v srednjem ušesu, ki povzroča napredujočo naglušnost, ker se kostnina iz neznanih razlogov preraste in mobilizira notranjo koščico v srednjem ušesu. Posledica navedenega je prevodna (konduktivna) naglušnost. Otoskleroza je pri tožniku dokazana s številnimi avdiogrami in timpanogrami oz. izvidi otologov. Zaradi navedenega je bila tožniku z odločbo ZPIZ priznana invalidnost s IV. stopnjo telesne okvare nastale 9. 4. 2009 kot posledica bolezni otoskleroze. Po medicinskih podatkih tako ne gre za akustično travmo. Streljanje na vojaških vajah ni vplivalo na nastanek bolezni otoskleroze, ki je neposredni vzrok sedanje okvare zdravja tožnika, zato pri tožniku vojna invalidnost ni podana. Tožena stranka je v celoti sledila navedenemu mnenju zdravniške komisije druge stopnje, ki je tudi v sestavi petih specialistov docela sposobna interpretirati predložene izvide, zato ni bilo treba dodatno pridobiti mnenja ORL specialista.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil na vojaških vajah, kjer se je izvajalo streljanje v letih 1978, 1980, 1981 in 1983. Že po vajah v letu 1978 je čutil, da slabše sliši ter je 31. 8. 1981 obiskal ušesnega zdravnika, kjer je povedal, da slabše sliši že 2 leti, kar se ujema s časom izvajanja vojaških vaj. Že leta 1981 je bila ugotovljena kombinirana naglušnost I. - III. stopnje, v letu 1982 pa se je zdravil zaradi boloznega vnetja levega srednjega ušesa. Na zdravniškem pregledu leta 1981 verjetno ni navedel, da se mu je sluh začel slabšati zaradi streljanja na vojaških vajah, ker takrat ni dojel, da je poslabšanje sluha resno. Ker je na vojaške vaje hodil tudi potem, ko je bilo ugotovljeno, da se mu je sluh poslabšal in tudi potem, ko je imel vnetje ušesa, je zaključiti, da je do okvare sluha zanesljivo prišlo od hrupa pri streljanju na vojaških vajah. Kasnejše sodelovanje na orožnih vajah pa je vplivalo na še močnejše slabšanje in popolno izgubo sluha. Tako ne drži mnenje invalidske komisije, da je do izgube sluha prišlo verjetno zaradi bolezni. Tudi ni pravilna ugotovitev zdravniške komisije II. stopnje, da je izguba sluha posledica vnetja ušesa, ker je do vnetja prišlo že po nastanku naglušnosti. V samem začetku poškodba ni bila takšne narave, da bi bila takoj opražena, prav tako ga nihče od nadrejenih ni opozoril, da o tem koga obvesti. Neprijava poškodbe pa ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka, saj se obstoj invalidnosti ugotavlja z drugim dokazi. Upravni organ v svoji odločitvi zgolj predpostavlja, da je do slabšanja sluha najverjetneje prišlo zaradi otoskleroze, torej ni nedvomno dokazana navedena trditev. Odločba pa mora temeljiti na dokazih, ne pa na predpostavkah. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sta izvid in mnenje prvostopne zdravniške komisije, kot komisije druge stopnje, jasna, popolna in dovolj utemeljeno obrazložena, zato ju je v celoti sprejela. Sicer pa vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je tožnik vlogo za priznanje statusa vojnega invalida vložil pravočasno. Sedaj veljavni ZVojI je začel veljati 1. januarja 1996 leta. Navedeni zakon je v prehodnih določbah uredil tudi situacije v zvezi s priznanjem statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalid do uveljavitve tega zakona. Tako je bilo mogoče v skladu s tretjim odstavkom 121. člena ZVojI vložiti zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona, torej v roku dveh let po 1. 1. 1996. Zakonodajalec je tako za to kategorijo oseb določil poseben rok – dve leti od uveljavitve ZVojI. Navedeni rok je materialni, prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati. Zamuda roka ima tako za posledico, da je stranka prekludirana.

Iz podatkov spisa je razvidno in med strankama tudi ni sporno, da je tožnik zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida vložil dne 28. 7. 2009. V navedeni vlogi je uveljavljal bolezen – izgubo sluha na obeh ušesih zaradi posledic dobljenih pri streljanju na vojaških vajah. Določba tretjega odstavka 121. člena ZVojI je jasna in iz nje nedvoumno izhaja, da se ta določba uporablja za vse osebe, ki so do uveljavitve ZVojI utrpele okvaro zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni v okoliščinah, odločilnih za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, vendar statusa še niso pridobile. Ker torej tožnikova zahteva za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi določbe tretjega odstavka 121. člena ZVojI ni bila vložena pravočasno, to je do 1. 1. 1998, je tudi po presoji sodišča prvostopni organ pravilno odločil, ko je tožnikovo zahtevo za priznanje navedenega statusa zavrgel, tožena stranka pa je pravilno presodila, ko je navedeno odločitev potrdila. Takšno stališče glede razlage roka iz tretjega odstavka 121. člena ZVojI je tudi že uveljavljeno v upravni in sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 1344/2006, X Ips 1165/2006). Ker v obravnavani zadevi zaradi zamude roka ni izpolnjen pogoj za meritorno obravnavanje zahtevka tožnika, sodišče ni obravnavalo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa.

Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je odločitev upravnega organa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).