15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 437/2004 z dne 17. 2. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, ki je potrdilo lokacijsko dovoljenje Upravne enote Ljubljana, s katerim je bilo odločeno o legalizaciji prizidka in spremembi namembnosti dela gospodarskega poslopja v avtomehanično delavnico, trgovino, servis za kolesa in pisarno. Po mnenju Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče podrobno obrazložilo, da so ugovori pritožnice, ki se nanašajo na hrup in onesnaževanje, neutemeljeni. Prav tako pa je bilo po mnenju sodišča pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeni določbi 8. in 9. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 4 Dravlje (Uradni list SRS, št. 20/89 in nasl. – v nadaljevanju Odlok o PUP).

2.Pritožnica navaja, da je sporna gradnja avtomehanične delavnice locirana v stanovanjskem naselju in od njene stanovanjske stavbe odmaknjena 13 m, od posestne meje pa le 5 m. Vrhovno sodišče naj ne bi upoštevalo dopolnitve pritožbe z dne 7. 6. 2003 in k njej priloženih dokazov in naj ne bi odgovorilo na te pritožbene navedbe. Upravna organa in sodišči naj bi sledili le navedbam investitorja v škodo pritožnice, s čimer naj bi kršili njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic in njeno pravico do učinkovitega varstva. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 – ZUN) in Odlok o PUP naj bi bila napačno uporabljena. Sprememba namembnosti gospodarskega poslopja v avtomehanično delavnico naj bi ji povzročila motnjo uporabe stanovanja na lastnem zemljišču. V postopku naj ne bi bilo pravilno ugotovljeno, da nova dejavnost ne bo povzročala motenj v bivalnem okolju. Zato naj bi bilo odločanje Vrhovnega sodišča samovoljno. Sama avtomehanična dejavnost naj ne bi bila v skladu s prostorskim izvedbenim aktom, zato naj bi bila odločitev v izpodbijani sodbi v očitnem nasprotju z veljavno zakonodajo in tudi z evropskim pravom, ker naj ne bi bile upoštevane direktive. S sporno gradnjo naj bi bili prizadeti prebivalci tega območja in naj bi jim bila kršena pravica do zdravega življenjskega okolja. Pritožnica zatrjuje kršitve 14., 15., 22., 23., 25., 34., 67., 72. in 74. člena Ustave.

B.

3.Po prvem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba vloži v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta. Ta rok se je iztekel 30. 5. 2005, zato Ustavno sodišče ni upoštevalo navedb pritožnice v vlogi, ki jo je poslala po tem datumu.

4.Ustavna pritožnica zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljaviti svojo razlago prava, s katero v upravnem sporu ni uspela. Z navedbami v ustavni pritožbi namreč oporeka predvsem pravilni uporabi materialnega prava, kar pa samo po sebi ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnica sicer zatrjuje kršitve določb Ustave, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Zgolj dejstvo, da pravo razume drugače od sodišča, še ne pomeni kršitve načela uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. in 67. člen Ustave), pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in pravice do svobodne gospodarske pobude (74. člen). Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišči svojo odločitev oprli na kakšno, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivo stališče. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

5.Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali je morda odločitev očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic. Vendar tega izpodbijani odločbi ni mogoče očitati. Temeljno vprašanje, ki se je reševalo v tem postopku, je bilo, ali je sprememba namembnosti objekta dopustna po Odloku o PUP. Ministrstvo za okolje in prostor je pritožnici pojasnilo, da gre za gradnjo na mešanem območju, kjer so tako stanovanjski kot poslovni objekti, v katerih so delavnice z enako ali podobno dejavnostjo. Obe sodišči sta ugotovili, da je sporna gradnja dopustna le pod pogojem, da ne vpliva na bivalne pogoje v okolju, kar je bilo tudi v postopku ugotovljeno. Prvostopenjski organ je glede tega vprašanja izvedel dokaze. V postopku je bilo izdelano poročilo o oceni hrupa v bivalnem okolju, ki ga je izdelala družba, pooblaščena za izdelavo tovrstnih poročil. Iz te ocene izhaja, da hrup ne bo presegel dovoljene meje. V zvezi z drugimi emisijami je Zdravstveni inšpektorat v poprejšnjem soglasju k lokacijskemu dovoljenju postavil pogoj, da mora projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja vsebovati tehnološki projekt avtoservisa, v katerem je treba zagotoviti tudi ukrepe za dušenje ravni hrupa. Vrhovno sodišče se je strinjalo s stališčem Upravnega sodišča, da je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeni določbi 8. in 9. člena Odloka o PUP, ker je bilo v postopku na podlagi poročila o oceni hrupa ugotovljeno, da nova namembnost ne bo povzročala motenj v bivalnem okolju. Tem stališčem Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati arbitrarnosti. Glede na navedeno se tudi očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave izkaže za neutemeljen.

6.Pritožnica očita Vrhovnemu sodišču, da ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe v dopolnitvi pritožbe z dne 7. 6. 2003 in da se ni opredelilo do izvedeniškega mnenja, ki ga je predložila k tej dopolnitvi. V zvezi s temi očitki je treba pojasniti, da bi bili ti očitki lahko relevantni z vidika 22. in ne 25. ter 23. člena Ustave, kot zatrjuje pritožnica. Pravico stranke, da se sodišče opredeli do njenih navedb, namreč zagotavlja ta določba Ustave. Zato je neutemeljen očitek pritožnice o kršitvi njene pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Rok za vložitev pritožbe na Vrhovno sodišče je bil določen v drugem odstavku 70. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS). Pritožnica je dopolnitev pritožbe poslala po osmih mesecih od prejema sodbe Upravnega sodišča, zato Vrhovno sodišče te njene vloge ni moglo upoštevati, ker je bila poslana po izteku roka, določenega za pritožbo. Prav tako instančno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev nižjega sodišča dovolj izčrpna in popolna. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnice neutemeljen.

7.Zatrjevanje kršitve pravic iz 23. in 25. člena Ustave pritožnica ne izkaže. Navedeni ustavni določbi zagotavljata procesna jamstva, kršitve teh jamstev pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan