Jedro

Po ZPPSL 89 je stečajni senat o načinu in pogojih prodaje odločal z odredbo in ne s sklepom.

O izbiri kupca določenega premoženja stečajnega dolžnika ne odloča stečajni senat, ampak stečajni upravitelj.

Če je stečajni senat odločil o izbiri kupca s sklepom, je neizbrani kupec stranka stečajnega postopka in ima pravico do pritožbe zoper tak sklep.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom St 2/95-746 z dne 17.9.1999 odredilo prodajo dveh poslovnih deležev stečajnega dolžnika določenemu kupcu (v nadaljevanju: kupec) za določeno ceno in pod določenimi pogoji.

Zoper sklep sta se se pravočasno pritožila neizbrani kupec in eden od upnikov. Oba sta poudarila predvsem to, da je s takim načinom prodaje lahko prišlo do oškodovanja upnikov, ker je očitno potencialnih kupcev več, zato bi moralo sodišče premoženje prodati na javni dražbi. Predlagala sta, naj pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi.

Sodišče prve stopnje je pritožbo neizbranega kupca zavrglo kot nedovoljeno, ker le-ta ni stranka stečajnega postopka in zato v tem postopku ne more opravljati procesnih dejanj.

Zoper ta sklep se je neizbrani kupec pravočasno pritožil. Po njegovem mnenju je sodišče dalo izbranemu kupcu s tem, ko ga je s sklepom izbralo za kupca, status stranke v tem postopku, zato mora imeti tudi sam kot neizbrani kupec enak položaj. Predlagal je, naj pritožbeno sodišče zato tudi ta sklep razveljavi.

Pritožbe so utemeljene.

S tem, ko je sodišče prve stopnje s sklepom izbralo kupca določenega premoženja stečajnega dolžnika, mu je res dodelilo status stranke stečajnega postopka. Pravnomočen sklep je namreč zavezujoč za vse, na katere se nanaša, to pa je med drugimi tudi neizbrani kupec, ki mora biti v stečajnem postopku v enakem položaju kot izbrani kupec. Ker je bilo o izbiri kupca odločeno s sklepom, je torej treba dopustiti neizbranemu kupcu, da to odločitev izpodbija s pritožbo. Samo na tak način namreč lahko zavaruje svoje pravice v takem postopku izbire kupca. Zato je odločitev prvostopnega sodišča o nedovoljenosti pritožbe napačna in je pritožbeno sodišče sklep o zavrženju njegove pritožbe na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZPPSL (Ur. l. SFRJ 84/89) razveljavilo in zato obravnavalo njegovo pritožbo zoper sklep o načini in pogojih prodaje ter izbiri kupca, skupaj s pritožbo upnika Občina Krško.

Stečajni postopek teče v tej zadevi še po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ 84/89, v nadaljevanju ZPPSL 89), ker se je začel 1.4.1993, kar je še pred uveljavitvijo Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS 67/93, 39/97 in 52/99, v nadaljevanju ZPPSL 93), ki velja od 1.1.1994. Povsem jasno je, da je glavni cilj prodaje premoženja stečajnega dolžnika doseči čim višjo ceno (seveda upoštevaje tudi druge plačilne pogoje) in s tem pridobiti čim več denarja za poplačilo upnikov. Zato je z določbo 1. odst. 131. člena ZPPSL 89 predpisano, da se premoženje praviloma proda na javni dražbi. Javna dražba namreč v primerjavi z drugimi načini prodaje zagotavlja največje možnosti za dosego najvišje cene. Zato bi se smel stečajni senat po 2. odst. 131. člena ZPPSL 89 odločiti za prodajo pod roko samo, če misli, da drug način prodaje (javna dražba, zbiranje ponudb) nima smisla (posebno če javna dražba ni uspela ali pa je že vnaprej znano, da obstoji samo en potencialni kupec določenega premoženja). Čim pa se pokažejo možnosti, da se izklicna cena na javni dražbi poviša (na primer ker je prodajalcu znano, da je več možnih kupcev), je treba določiti drugačen način prodaje, ne pa prodaje z neposredno pogodbo. V obravnavanem primeru je po podatkih v spisu očitno možnih kupcev več (vsaj dva: izbrani in neizbrani kupec). Zato imata pritožnika prav, da za prodajo premoženja določenemu kupcu z neposredno pogodbo ni podlage (s tem pa soglaša tudi stečajni upravitelj, ki je prodajo na javni dražbi tudi predlagal). Z odločitvijo za tako prodajo je sodišče kršilo določbe 1. in 2. odst. 131. člena ZPPSL. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZPPSL 89 sklep o določitvi načina in pogojev prodaje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno pretehta, kakšne so možnosti za dosego najboljših pogojev za prodajo obravnavanega premoženja stečajnega dolžnika. Če obstojijo možnosti za dosego višje cene od sedaj določene, bo treba prodati premoženje na način, s katerim bo dosežena najvišja možna cena (upoštevaje tudi morebitne spremembe vseh okoliščin na trgu, na kar je opozoril stečajni upravitelj).

Po določbi 1. odst. 134. člena ZPPSL 89 proda premoženje stečajnega dolžnika stečajni upravitelj po navodilih in pod nadzorstvom stečajnega sodnika. Konkretne pristojnosti stečajnega senata v postopku prodaje pa so samo odločitev o načinu prodaje (praviloma javna dražba, lahko pa stečajni senat odredi drugačen način prodaje - 1. in 2. odst. 131. člena ZPPSL 89), določitev izklicne cene (2. odst. 133. člena ZPPSL 89) in dovolitev prodaje po nižji ceni od izklicne (4. odst. 133. člena ZPPSL 89). Izbira kupca torej ne spada v pristojnost stečajnega senata (niti v okviru navodil za prodajo), ampak je to stvar odločitve stečajnega upravitelja. Poleg tega pa je iz navedenih zakonskih določb razvidno, da stečajni senat o načinu prodaje, izklicni ceni oziroma dovolitvi prodaje po nižji ceni odloča z odredbo in ne s sklepom. Šele ZPPSL 93 je namreč v določbi 152. člena predpisal, da se o načinu in pogojih prodaje odloča s sklepom (pri čemer tudi po sedaj veljavnih določbah ZPPSL o izbiri kupca odloča stečajni upravitelj in ne stečajni senat, stečajni upravitelj pa s kupcem tudi sklene pogodbo - glej 1. in 5. odst. 154. člena ZPPSL 93). Vse to bo moralo upoštevati sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o prodaji obravnavanega premoženja stečajnega dolžnika.