Jedro

Pri odškodnini po prvem odstavku 118. člena ZDR gre za odškodnino, do katere je upravičen delavec iz razloga nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v primeru, ko se ne vrne na delo in sodišče razveže sicer nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi.

Odločitev o odškodnini po 118. členu ZDR je posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar ne more vplivati na uspeh strank v postopku. To pomeni, da četudi zahtevku za plačilo odškodnine ni ugodeno v celoti, to ne pomeni, da tožeča stranka ni v celoti uspela v postopku.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati popolno in pravično odškodnino v višini 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka osem dni do plačila (1./I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 7.959,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka osem dni do plačila (1./II. točka). V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 48.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila zavrnilo (2./I. točka). Odločilo je, da po določilu petega odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2./II. točka).

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče sicer pravilno štelo, da tožniku pripada odškodnina zaradi nezakonito podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s 118. členom ZDR, pri čemer pa prisojena odškodnina v višini 14.000,00 EUR ni ustrezna odškodnina. Sodišče bi moralo pri odločanju slediti sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pri čemer bi moralo upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, poklic, delovno dobo, njegovo starost, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in drugo. Tožnik ima specifičen poklic, saj zanj veljajo pravila, ki jih določa športni trg ter obstaja zgolj omejeno število delovnih mest. Drži, da je bil tožnik od 27. 9. 2010 do 19. 4. 2011 trener NK K., vendar je od 20. 4. 2011 ponovno brez zaposlitve. Potencialnih delodajalcev tožnika je v Sloveniji zgolj 20, izmed katerih je eden tožena stranka. Z nezakonitim ravnanjem je tožena stranka tožniku odvzela možnost uresničitve športnih in osebnostnih ciljev ter onemogočila pridobivanje izkušenj. Tožniku je bila odvzeta možnost boljšega zaslužka, saj bi bil tožnik v primeru uvrstitve v 1. slovensko nogometno ligo upravičen do pogodbene nagrade v višini 5.000,00 EUR in povečanje plače za 1.000,00 EUR neto. O tožniku so poročali tudi vsi večji slovenski mediji (tisk, radio in televizija) in to nedvomno predstavlja bistveno otoževalno okoliščino pri iskanju nove primerne zaposlitve za tožnika. Tožniku je bilo neprijetno pred družino, prijatelji, okolico in nogometnimi strokovnjaki, s katerimi se srečuje. Sodišče je pomanjkljivo uporabilo že oblikovane kriterije za določitev odškodnine po 118. členu ZDR. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne. Navaja, da je z izpodbijano sodbo sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 14.000,00 EUR, pri čemer je dosojena odškodnina glede na dejstva, ugotovljena v ponovljenem postopku, previsoka. Tožnik je izpovedal, da je po prenehanju pogodbenega razmerja s toženo stranko „delal“ pri NK K., vendar se je s tem klubom sporazumno razšel. Tožnik se je že z dnem 27. 9. 2000 zaposlil pri NK K., tožena stranka pa mu je že izplačala vse prejemke do vključno 26. 9. 2010 in tako meni, da tožnik ni upravičen do nobene dodatne odškodnine. Svoje mnenje utemeljuje s tem, da je tožnik negotovost zaposlitve v celoti upošteval pri višini plačila, dogovorjenega s toženo stranko, pri čemer je bilo pogodbeno razmerje sklenjeno za določen čas. Sodišče navaja, da tožniku prisodi 3,37-kratnik bruto plače tožnika, ki naj bi znašala 4.150,00 EUR. Ta izračun pa ni pravilen, saj ta znesek predstavlja skupno bremenitev delodajalca pri neto plači 2.000,00 EUR. Tako bi bila pravilna bruto plača 3.218,10 EUR, pri čemer je upoštevana olajšava za dva otroka. Tako bi pravilen izračun znašal 10.845,00 EUR. Sodišče je nepravilno odločilo o stroških postopka in navedlo, da je upoštevalo uspeh v pravdi. Tožnik s svojim denarnim tožbenim zahtevkom ni uspel v celoti. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe. Navaja, da ne drži navedba, da se je tožnik s NK K. razšel sporazumno, NK K. je razmerje odpovedal enostransko. Ne držijo tudi navedbe, da ni upravičen do nobene dodatne odškodnine. Neupoštevne so pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku že izplačala vse prejemke iz delovnega razmerja, tožena stranka ni izplačala bruto zneskom pristojnim blagajnam socialnega zavarovanja ter akontacijo dohodnine DURS-u, ampak zgolj neto zneske. Dejstvo je, da predstavlja znesek 14.000,00 EUR dejansko sedem neto plač tožnika. Glede na specifičnost poklica je takšna odškodnina kvečjemu prenizka in ne previsoka. Sodišče je pravilno odmerilo stroške postopka in pri tem upoštevalo tožnikov pretežni uspeh v pravdi glede prenehanja delovnega razmerja ter tudi glede odškodnine, pri čemer gre za odškodnino po 118. členu ZDR. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi sodišče že pravnomočno odločilo glede prenehanja delovnega razmerja in njegovega trajanja, glede terjatev iz delovnega razmerja, to je za plače za čas od 24. 11. 2009 do 26. 9. 2010, plačila davkov in prispevkov v obdobju od 1. 7. 2009 do 23. 11. 2009, glede izstavitve obračunov plač in odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, tako da je sodba v tem delu postala pravnomočna.

V predmetni zadevi je tako sodišče v ponovljenem postopku odločalo še o odškodnini na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v skupni višini 62.000,00 EUR, pri čemer je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 14.000,00 EUR, v višjem vtoževanem znesku v višini 48.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem celotne listinske dokumentacije v spisu, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter zaslišalo priči E.K., R.B. in tožnika. ZDR v prvem odstavku 118. člena ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe in določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri navedenem pritožbeno sodišče toženi stranki glede na ugovor, da tožniku ne pripada več nikakršna odškodnina, pojasnjuje, da ne gre za odškodnino po pravilih civilnega prava, pač pa za odškodnino po določilih ZDR, do katere je upravičen delavec iz razloga nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v primeru, ko se delavec ne vrne na delo in sodišče razveže sicer nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi, kar pa je v konkretnem primeru kot že navedeno tudi že pravnomočno razsojeno.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o sodelovanju z dne 18. 6. 2009 in sicer, kot to določa 1. člen pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu trener v skladu s 34. členu Zakona o športu in Pravilnika o vodenju razvida zasebnih športnih delavcev. Sodišče je pri tem ugotovilo, da je tožnik star 44 let, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko za določen čas do 30. 6. 2012 in bi tako glede na dejstvo nezaposlenosti od 19. 4. 2011 dalje, lahko bil pri toženi stranki zaposlen še največ 14 mesecev in 11 dni. Sodišče je tudi ugotovilo, da skrbi za dva nepreskrbljena otroka, da je lastnik stanovanja v izmeri 115 m 2

ter da je relativno hitro dobil novo zaposlitev pri NK K. z dnem 27. 9. 2010, pri čemer je sodišče pri tem upoštevalo obračun plače tožnika 4.150,00 EUR in navedlo, da mu prisoja odškodnino v višini 3,37-kratnik tožnikove plače. Tožena stranka pri tem v pritožbi navaja, da bi bila tožnikova plača nižja, upoštevaje pri tem dejstvo, da ima tožnik dva otroka in višjo davčno olajšavo, kot je štelo sodišče in da bi bila njegova bruto plača ob siceršnjem prejemku 2.000,00 EUR neto, skupaj bruto 3.218,10 EUR, tako da je prisojena odškodnina previsoka. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da je presojalo dosojeno višino odškodnine v višini 14.000,00 EUR, ki pa je po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična in je določena v okviru določil 118. člena ZDR, upoštevaje pri tem kriterije, ki jih je ugotavljalo sodišče in upoštevaje pri tem delovno razmerje za določen čas ter tudi specifiko delovnega mesta trener, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je določena specifika delovnega mesta nogometni trener upoštevana tudi pri določitvi same plače. Tako je prisojena odškodnina primerna in pravična, upoštevaje pri tem tudi tožnikovo izobrazbo, njegova znanja in sposobnosti in izkušnje. Tožnik se je nenazadnje kasneje tudi zaposlil pri NK K., pri čemer pa tudi sicer lahko pridobiva dohodek na druge načine, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje in sicer s podjetniško aktivnostjo. Tako je brezpredmetna tudi tožnikova navedba, da mu je bila odvzeta možnost boljšega zaslužka, saj bi lahko v primeru uvrstitve v 1. slovensko nogometno ligo bil upravičen do pogodbene nagrade v višini 5.000,00 EUR in povečanja plače za 1.000,00 EUR neto. Poudariti je, da gre v konkretnem primeru za športne uvrstitve, ki so odvisne izključno od konkretnih športnih rezultatov in ne more tožnik navajati, da bi mu višja plača in nagrada pripadali zaradi boljših uvrstitev. Poudariti je tudi, da je sodišče pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo trditveno podlago tožnika in ustrezen tožnikov zahtevek in pri tem na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno odločilo, da tožniku pripada odškodnina v višini 14.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi določil 154. in 155. člena ZPP in pri tem pravilno upoštevalo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel v pretežnem delu, prav tako pa je šlo za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, odločitev o odškodnini na podlagi 118. člena ZDR pa je posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej sama po sebi ne more bistveno vplivati na uspeh v pravdi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik nosi svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo iz razloga, ker ni uspel v pravdi, tožena stranka pa jih nosi prav tako iz razloga, ker ni uspela v pravdi, pa tudi sicer gre za odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.