Jedro

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba utemeljeno uveljavlja še, ko navaja, da je ta kršitev podana, ker se sodišče prve stopnje pri presoji, ali je obdolženki utemeljeno očitana storitev kaznivega dejanja pranja denarja, ni opredelilo do okoliščine, ali ji je mogoče očitati, da bi morala in mogla vedeti, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem, torej ali ji je mogoče očitati storitev navedenega kaznivega dejanja iz petega v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1.17. Ker gre za obsežno zadevo, ki obsega presojo obširne kriminalne dejavnosti, kazniva dejanja pa naj bi obdolžena M.V. in D.I. storila v sostorilstvu z M.P. in U.Š., že sam očitek njihovega med seboj povezanega ravnanja, opisanega v obtožbi, in presoja dejanskega stanja, terjata vsaj obravnavo obdolžene M.V. in D.I. v enotnem postopku, če že M.P. in U.Š. organom pregona nista dosegljiva. Sodišče prve stopnje bo zato pred ponovnim sojenjem postopek zoper obdolženo M.V. in obdolženega D.I. združilo ter v zadevi ponovno razsodilo in odpravilo kršitve, ki so bile ugotovljene v obeh pritožbenih postopkih in so terjale razveljavitev prvostopenjskih sodb.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 39287/2018 z dne 25. 4. 2019 po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženo M.V. oprostilo obtožbe, ki ji je očitala storitev nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena istega zakona. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in nagrade njenih zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, proračun, po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovance M.L., J.P. in R.L. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec, ki glede točke I. izreka sodbe (nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1) uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede točke II. izreka sodbe (kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1) pa uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev ali pa samo razpiše glavno (pritožbeno) obravnavo.

3. Pregled zadeve je pokazal, da je pritožba utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je bila 21. 12. 2015 vložena obtožnica, ki obdolženima M.V. in D.I. očita, da sta (v obdobju od 11. 6. 2004 do 2. 2. 2006) skupaj z M.P. in U.Š. z namenom, da bi vlagatelje finančnih sredstev ogoljufali, ustanovila društvo I.P.K. in so vzpostavili navidezni sistem upravljanja s premoženjem, pri tem pa sta M.V. in D.I. vlagateljem predstavljala možnosti investiranja finančnih sredstev, ki bi se naj plemenitila s trgovanjem na borzah, kar pa ni bilo res, saj je bilo pridobivanje denarja vlagateljev namenjeno le temu, da od njih pridobijo denar, ter da sta, prav tako skupaj z M.P. in U.Š., v naslednjem obdobju (od začetka leta 2006 do jeseni 2011) vzpostavila sistem navideznega upravljanja investicijskih storitev in poslov v zvezi s finančnimi instrumenti preko družbe P.C.S.A., ki sta jo ustanovila na „off shore“ področju, v okviru katerega so vlagatelje prav tako zavajali, da bodo njihove naložbe v finančne produkte te družbe, ki naj bi bila pooblaščena za upravljanje z investicijskimi skladi, prinesle visok donos, čeprav jim je tudi v tem primeru šlo le zato, da so od njih pridobili denar, vlagatelji pa so bili v prvem primeru (točka I.a izreka sodbe) oškodovani za 132.272,00 EUR, v naslednjem obdobju, torej v drugem primeru, pa za 2,068.263,00 EUR (točka I.b izreka sodbe). Zoper M.P. in U.Š. poteka kazensko-preiskovalni postopek ločeno, ker organom pregona in sodišču nista dosegljiva, sodišče prve stopnje pa je obdolžena M.V. in D.I. obravnavalo v dveh ločenih postopkih in oba očitkov obtožbe oprostilo (obdolženo M.V. v obravnavani zadevi tudi očitka, da je storila kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 - točka II.a in b izreka napadene sodbe oziroma točka IV. obtožnice), s sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9700/2017 z dne 28. 5. 2019 pa je bila sodba sodišča prve stopnje X K 9700/2017 z dne 20. 11. 2018, s katero je bil D.I. obtožbe oproščen, razveljavljena in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pred izločitvijo postopkov zoper obdolžena M.V. in D.I. je na podlagi iste obtožnice tekel še postopek zoper obdolžena R.H. in M.H. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter zoper obdolženo B.M.c zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obtožnica pa jim je prav tako očitala, da so skupaj z M.P. ogoljufali vlagatelje finančnih sredstev, ki naj bi bila oplemenitena na finančnem trgu. R.H., M.H. in B.M. so bili očitkov iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oproščeni (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru X K 21969/2012 z dne 29. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 21969/2012 z dne 31. 1. 2018). Razlog za izrek oprostilnih sodb vsem obdolžencem je bil v oceni sodišča prve stopnje, da obdolžencem (R.H., M.H., B.M., D.I. in M.V.) ni dokazano, da so ravnali goljufivo in da so vedeli, da se denar vlagateljev v resnici ne plemeniti na finančnih trgih ter v prepoznavi M.P. kot gonilne sile in edinega, ki mu je bilo to dejstvo znano, oziroma v zaključku, da obdolžencem, ki jih je oprostilo obtožbe, niso bili dokazani ne objektivni ne subjektivni znaki očitanih kaznivih dejanj.

6. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da obdolženi M.V. nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 ni dokazano, kar enako velja za očitano kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Glede slednjega pritožba sodišču prve stopnje očita še kršitev kazenskega zakona, smiselno pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ko (v zvezi z obema očitanima kaznivima dejanjema) poudarja tiste okoliščine, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, in ki po njeni oceni potrjujejo, da je obdolženka vedela, da se denar vlagateljev ne plemeniti na finančnih trgih in da jih zavaja, pa jih je sodišče prve stopnje v dokazni oceni prezrlo.

7. Slednjemu pritožbeno sodišče pritrjuje, saj je iz razlogov napadene sodbe razvidno, da izvedenih dokazov, kjer obdolženko glede tega odločilnega dejstva obremenjujejo, sodišče prve stopnje v sodbi ni ocenilo.

8. Iz razlogov napadene sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženki verjelo, ko je povedala, da pri tem, ko se je pridružila M.P. pri ustanovitvi I.P.K. in sodelovala pri pridobivanju vlagateljev in organizaciji ter izvedbi seminarjev za tržnike, ni imela goljufivega namena ter da je ocenilo, da v spisu ni nobenih dokazov, da bi se M.P., U.Š., M.V. in D.I. združili zato, da bi goljufali in da bi obstajal predhodni dogovor in razdelitev vlog, prav tako pa, da je bila obdolžena M.V. zadolžena za organizacijo in izvedbo seminarjev za tržnike, na katerih je predavala o tem, kakšen mora biti pristop do vlagateljev in „navdušenje“, jim v začetni fazi posredovala obrazce pogodb, ki so jih sklepali z vlagatelji in v odsotnosti M.P. od njih prevzemala denar, ter nadalje, da ni nobenega dokaza, da bi s prejetim denarjem osebno razpolagala, zaradi česar ji je verjelo, da ga je izročala M.P., saj so enako počeli v primeru gotovinskih vlog vsi tržniki (točka 30 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje tudi zaključuje, da je bila obdolženka aktivna do leta 2008 oziroma do začetka leta 2009, ko jo je M.P. „odrezal“ tako v osebnem kot poslovnem smislu, da je takrat administrativne zadeve prevzela Z.Š., že v letu 2008 pa je aktivno vlogo pri izdelavi spletnih strani in sestavi pogodb očitno imela U.Š., ki pa se pred letom 2007 ni pojavljala in da zato ni potrjena trditev obtožbe o predhodnem dogovoru M.P., U.Š., M.V. in D.I., ker pred letom 2007 M.V. in D.I. za U.Š. niti nista vedela. Poudarja še, da je obdolženka za vlaganje v C.I. vzela kredit in da je v P.C.S.A. investirala 34.500,00 EUR; da tudi drugi tržniki vsaj do konca leta 2010 niso prenehali verjeti v sistem in so še vedno pridobivali vlagatelje (ko M.V. že ni bila več prisotna); da je vprašanje, koliko je bila s projekti seznanjena, ker razen subjektivnega mnenja dela zaslišanih prič, da naj bi od vsega začetka vedela, kaj se dogaja, ni drugih dokazov, partnerska povezanost pa še ne pomeni popolne informiranosti, kot se je pokazalo tudi v primeru kasnejše P. partnerke M.H., in da pri družbah L.S. d.o.o., L.L. s sedežem na Cipru in P.C.I.S.A., preko katere je potekal večji del finančnih transakcij, ni imela vloge in ni bila pooblaščena na nobenem od transakcijskih računov. Ocenjuje, da je povsem verjetno, da je tudi obdolžena M.V. verjela M.P., da dejansko obstajajo strokovnjaki, ki skrbijo za vlaganja, saj je bil izjemno prepričljiv in so mu vsi verjeli, njen prispevek pri vzpostavitvi sistema mrežnega marketinga pa očitno ni bil tako pomemben, da je v sistemu ne bi mogel kdo takoj nadomestiti, kar se je tudi zgodilo.

9. Pritožba se s takšnimi zaključki prvostopenjskega sodišča ne strinja in navaja, da sistem P.K. brez vloge obdolženke, kot je opisana v obtožnici, ne bi mogel funkcionirati in da M.P. goljufij brez nje ne bi mogel izvesti, saj je s svojimi predavanji, prepričevanjem tržnikov in vlagateljev ohranjala sistem in skrbela, da se je širil ter tako sploh obstajal, ter da si ni mogoče predstavljati, da bi predavanja, s katerimi je navduševala vlagatelje in tržnike, izvajala toliko časa oseba, ki bi bila sama preslepljena in bi menila, da se je denar vlagateljev vlagal v različne finančne produkte. Pri zaključkih prvostopenjskega sodišča ob tem utemeljeno pogreša oceno izpovedb prič, ki kažejo na to, da je vedela, da gre za goljufijo in na predhoden dogovor obdolženke in ostalih sostorilcev, da tako ravnajo.

10. Najprej, v točki 30 obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni potrjena trditev obtožbe o predhodnem dogovoru M.P., U.Š., M.V. in D.I., ker pred letom 2007 M.V. in D.I. za U.Š., ki je v letu 2008 imela aktivno vlogo pri izdelavi spletnih strani in sestavi pogodb, nista niti vedela. Naveden zaključek je neutemeljen, saj obtožba obdolženki sostorilstva z U.Š.pred letom 2007 ne očita.

11. Pri oceni okoliščine, ali je obdolženka vedela, da denar vlagateljev ni bil namenjen nadaljnjemu trgovanju na borzah in da iz tega ne bo oplemeniten z visokimi donosi, pritožba utemeljeno opozarja na izpovedbe prič, ki so pomembne za presojo obdolženkinega zagovora, ko je trdila, da pri svojem delovanju ni vedela, da vlagateljem glede usode njihovega denarja prikazuje neresnična dejstva, in ki bi morale biti, same zase in v povezavi z ostalimi dokazi, upoštevane in v sodbi ocenjene.

12. Tako je iz izpovedb oškodovancev, tudi povzetih v sodbi, razvidno, da jim je obdolženka na vprašanja, kdo upravlja z vloženimi sredstvi in kdo je družbe ustanovil, odgovarjala, da odbor strokovnjakov oziroma „Board of Directors“, kot je povedal oškodovanec A.A., čeprav je bila, kar pritožba poudarja, prisotna pri ustanovitvi panamske družbe P.C.S.A. P. (izpovedba priče J.V., ki je tudi povedal, da je za obdolženko, M.P. in D.I.ustanovil še nekaj družb), in ji je bilo zato znano, da je M.P. njen direktor, ne pa odbor direktorjev oziroma strokovnjakov, kot je P. navajal na seminarjih; da je razlagala, da se denar vlaga v rizične sklade in Južno Ameriko, nafto, zlato in na globalne trge ter da so naložbe zanesljive, kar izhaja, razen iz izpovedbe A.A., tudi iz izpovedb R.L., J.P., R.H., M.H., S.Š.. Pri izpovedbi slednjega ni nepomembno in bi prav tako moralo biti ocenjeno, da je povedal, da jim je bila obdolženka predstavljena kot poslovni direktor in jim je na srečanjih na „power point“ predstavitvah prikazovala fotografije skupine oseb in pisarn, ki naj bi bile v Panami in kjer naj bi se skrbelo za nadaljnje vlaganje finančnih sredstev, enako pa naj bi delovalo v Dubaju, pri tem pa je predstavitve pripravljala skupaj z M.P., kar po oceni pritožbe dodatno potrjuje njeno zavedanje, da z M.P. vlagateljem na seminarjih prikazujeta lažna dejstva.

13. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na tisti del izpovedbe A.A., do katerega se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo, ko je presodilo, da je verjetno, da je obdolženka verjela svojemu partnerju, da obstajajo strokovnjaki, ki skrbijo za vlaganja sredstev, in sicer ko je priča povedala, da ga je obdolženka še v kasnejših letih nagovarjala, da bi skupaj (torej brez M.P. in očitno brez pomoči finančnih strokovnjakov) naprej tržila preko njene „off shore“ družbe B.R.I., saj takšnih strokovnjakov ni bilo in za način pridobivanja finančnih sredstev od vlagateljev, kot je potekal do tedaj in se denar ni vlagal v finančne trge, niti niso bili potrebni. Nadalje se je bilo pri presoji potrebno opredeliti tudi do naslednjih okoliščin, ki jih prav tako utemeljeno poudarja pritožba: pomena intenzivnosti dela obdolženke pri pridobivanju vlagateljev in njene vloge pri delovanju in obstoju sistema; izpovedbe J.V., da je po navodilu obdolženke, M.P. in D.I. posredoval pri ustanovitvi „off shore“ družb, med njimi tudi obdolženkine družbe B.R.I., katere zastopnica je bila; do dejstva, da sta bila z M.P. več let partnerja in sta skupaj živela ter sta v piramidi intenzivno sodelovala, pa pri tem obdolženka nikoli ni spoznala strokovnjakov, ki bi naj skrbeli za denarne naložbe vlagateljev, partnerju pa naj bi, kot se je zagovarjala, slepo zaupala, da obstajajo, in do okoliščine, da je za razliko od drugih tržnikov, ki so bili na vrhu finančne piramide in so izgubili premoženje, od družb P.C.S.A. in L.L. prejemala denarna nakazila, in sicer, kot poudarja pritožba, v obdobju od leta 2006 do 18. 8. 2010 več nakazil, denar pa je bil v gotovini dvignjen v skupni višini 54.123,57 EUR, ter da je prejela stanovanje na Ptuju, v katerem živi in je bilo zanjo kupljeno v imenu njene družbe B.R.I.L..

14. V sodbi je ostala neocenjena tudi okoliščina, da je imela obdolženka, ne pa tudi drugi tržniki, pooblastilo za podpisovanje in sklepanje pogodb ter sprejem denarja in izplačevanje provizije tržnikom (izpovedba M.G., ki je povedal tudi, da je od obdolženke dobil podatke o uporabniških imenih zase in vlagatelje za spremljanje gibanja njihovih „naložb“ preko e-portala) ter da je hranila obsežno dokumentacijo, ki se nanaša na finančna vlaganja in delovanje skupine L. oziroma P.C. S.A. Pritožba pri tem opozarja na razne sezname, poslovne vizitke, na katerih je bila predstavljena kot izvršna direktorica in kontaktna oseba za L. d.o.o., finančna svetovalka za P.C. ter „marketing manager“ kontaktna oseba za družbi C.D.C. in F.C. d.o.o., kar po njeni oceni ne potrjuje zaključka prvostopenjskega sodišča v sodbi, da pri družbi L. d.o.o. ni imela nobenih pooblastil in ni bila povezana niti z družbo L.L. iz Cipra, ki je bila 100 % družbenik Logro d.o.o. ter da je imela pooblastilo za zastopanje le pri družbi B.R.I.L. na Cipru. Opozarja pa tudi na podatek, da je uporabljala elektronski naslov .... @.com, iz česar je sklepati, da je bila kontaktna točka za ciprsko družbo, prav tako pa, da so se pri njej našli žig in bančni podatki R.banke d.d. za bančni račun L.I. S.A. P., na katerem je bila po podatkih banke tudi pooblaščena, na to družbo pa je račune izstavljala tudi družbe I. d.o.o., ki je opravljala računalniške storitve za obdolžence. Pri presoji, ali je obdolženka vedela, da je bila panamska družba P.C.S.A. le navidezna tuja družba in da za njo ne stoji upravljalska struktura in upravni odbor direktorjev, kot se je prikazovalo vlagateljem, pa pritožba pogreša še oceno okoliščine, da so bili pri njej zaseženi zaseženi med drugim tudi zapiski in različni izračuni, povezani z delovanjem finančne mreže P.C.S.A. in da je obdolženka povedala, da ji je M.P. povedal, da je sam ustanovil P.C.S.A. P. in da hkrati iz akta o ustanovitvi navedene družbe izhaja, da ima družba 5 mio USD ustanovnega kapitala, kar ni bilo res, ker takšen kapital nikoli ni bil vplačan.

15. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo svojega zaključka, da ni mogoče ugotoviti, ali je obdolženka od M.P. tudi po tem, ko sta se razšla, zahtevala ali prejela visoke denarne zneske, kot je povedala M.H., saj ni razvidno, zakaj tega priči M.H. ne gre verjeti. Glede kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 pa pritožba utemeljeno navaja še, da je ostala neobrazložena ocena sodišča prve stopnje, da obdolženki ni dokazano, da je vedela, da denar, ki ga je prejela in z njim razpolagala, izvira iz kaznivega dejanja in da verjame obdolženki, da ni razmišljala o možnosti, da z dvigi denarja in nakupom stanovanja zakriva izvor denarja oziroma da glede nakupa stanovanja ni mogoče preveriti, ali je ta denar pripadal obdolženki kot odškodnina ob zaključku intimno-poslovnega razmerja, kot zatrjuje v svojem zagovoru. Pritrditi je pritožbi, da so takšne navedbe v sodbi pavšalne in da ni pojasnjeno, zakaj in kakšna odškodnina bi naj obdolženki pripadala ob zaključku razmerja z M.P..

16. Prav tako v sodbi ni obrazloženo, na podlagi česa sodišče prve stopnje sklepa, da gre obdolženki verjeti, ko je povedala, da ni razmišljala o možnosti, da z M.P. prikrivata izvor denarja, ko je bil nakazan na njen račun v tako visokem znesku, ki ga je nato dvignila in ga M.P. izročila ter ko je bilo zanjo kupljeno stanovanje na Ptuju na ime družbe B.R.I.L., katere družbenica in zastopnica je bila. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba utemeljeno uveljavlja še, ko navaja, da je ta kršitev podana, ker se sodišče prve stopnje pri presoji, ali je obdolženki utemeljeno očitana storitev kaznivega dejanja pranja denarja, ni opredelilo do okoliščine, ali ji je mogoče očitati, da bi morala in mogla vedeti, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem, torej ali ji je mogoče očitati storitev navedenega kaznivega dejanja iz petega v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1. 17. Po obrazloženem, ker je pritožba državnega tožilca utemeljena, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bodo ugotovljene kršitve odpravljene, pritožbeno sodišče pa ponovno, kot v sklepu II Kp 9700/2017 z dne 28. 5. 2019, poudarja, da obtožba storilcem očita skupno delovanje, torej obdolženki v sostorilstvu z D.I., M.P. in U.Š. (točka I.a in b izreka sodbe), izvedeni ločeni postopki zoper obdolžena D.I. in M.V. ter tudi R.H., M.H. in B.M. pa so povzročili parcialni pristop k ugotavljanju dejanskega stanja in onemogočili celovit vpogled v njihova ravnanja, predvsem pri presoji utemeljenosti obtožbe, vložene zoper obdolžena D.I. in M.V.. Ker gre za obsežno zadevo, ki obsega presojo obširne kriminalne dejavnosti, kazniva dejanja pa naj bi obdolžena M.V. in D.I. storila v sostorilstvu z M.P. in U.Š., že sam očitek njihovega med seboj povezanega ravnanja, opisanega v obtožbi, in presoja dejanskega stanja, terjata vsaj obravnavo obdolžene M.V. in D.I. v enotnem postopku, če že M.P. in U.Š. organom pregona nista dosegljiva.

18. Sodišče prve stopnje bo zato pred ponovnim sojenjem postopek zoper obdolženo M.V. in obdolženega D.I.združilo ter v zadevi ponovno razsodilo in odpravilo kršitve, ki so bile ugotovljene v obeh pritožbenih postopkih in so terjale razveljavitev prvostopenjskih sodb.

19. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.