Jedro

Lastnik služne stvari lahko zahteva odpravo služnosti le takrat, če so se spremenile okoliščine, v katerih in zaradi katerih je bila služnost pridobljena. Zahtevek na prestavitev služnosti izhaja iz predpostavke, da obstaja druga, v tožbenem zahtevku "ponujena" pot, ki je enakovredna obstoječi služnostni poti, bodisi na istem oziroma drugem zemljišču istega lastnika ali pa izjemoma - ob njegovi privolitvi - tudi na zemljišču tretjega lastnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se kot gospodarsko nepotrebna ukine stvarna služnostna pravica hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika parcel št. 51 hiša, hlev, pod, dvorišče in 1292 vrt, sedaj vpisani v vl. št. 28 k.o. ..., last toženke, po služečih zemljiščih parc. št. 50 stavbišče s hišo, kozolec, dve gospodarski poslopji, dvorišče, vl. št. 27 k.o. ...., sedaj last prvega tožnika in parc. št. 55/2 stavbišče, vl. št. 234 k.o....., last drugega tožnika, toženka pa bi bila dolžna opustiti vsakršne vožnje in hojo po služečih zemljiščih parc. št. 50 in 55/2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi oba podrejena tožbena zahtevka tožeče stranke. V prvem podrejenem tožbenem zahtevku je tožeča stranka zahtevala, da se stvarna služnostna pravica hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika parc.št. 51, po parc. št. 50 (last prvega tožnika) in 55/2 (last drugega tožnika), ukine z dnem, ko tožnika sama ali preko za gradnjo registriranega podjetja izdelata in usposobita novo pot po toženkinem zemljišču parc. št. 51, po trasi od javne poti parc. št. 2832 med njeno zahodno mejo in toženkino stanovanjsko hišo na parc. št. 51, vse k.o. ....., proti severu v dolžini 20 m, toženka pa bi bila dolžna opustiti vsakršne vožnje in hojo po obeh služečih zemljiščih. V drugem podrejenem tožbenem zahtevku pa je tožeča stranka zahtevala, da toženka kot lastnica gospodujoče stvari sprejme od prvega tožnika stvarno služnostno pravico hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 51, po zemljišču parc. št. 50, sedaj last prvega tožnika, kot služečem zemljišču, po trasi na parc. št. 50 od javne poti parc. št. 2832 proti severu v dolžini 22m ter širini 2m, z možnostjo zavijanja na javno pot proti vzhodu in zahodu (oziroma v obsegu, potrebnem za vožnjo, ugotovljenem z izvedeniškim mnenjem), pri čemer poteka ob sami mejni liniji med parc. št. 50 in 51 obe k.o. ....., prvi tožnik pa toženki v tem obsegu dovoljuje tudi vknjižbo stvarne služnostne pravice hoje in vožnje v zemljiško knjigo. V trenutku, ko bi tožnika usposobila novo traso poti, pa naj bi se stvarna služnostna pravica hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 51, po zemljiščih parc. št. 50 (last prvega tožnika) izven obsega ponujene trase poti, in zemljišču parc. št. 55/2 (last drugega tožnika), ukinila, toženka pa bi bila dolžna opustiti vsakršne vožnje in hojo po zemljišču parc. št. 50, last prvega tožnika, izven obsega prestavljene trase služnostne poti, in po zemljišču parc. št. 55/2, last drugega tožnika. Zoper to sodbo sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se najprej sklicujeta na prvi odstavek 50. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. To je podlaga, da lahko lastnik s služnostjo obremenjene nepremičnine zahteva prestavitev stvarne služnosti hoje in vožnje. Pri tem prvi tožnik ponuja traso poti po svoji parceli št. 50, zahtevek pa je oblikoval kot drugi podrejeni zahtevek. Primarni in prvi podrejeni zahtevek pa sta zasnovana na drugem odstavku 58. člena ZTLR, ki določa, da stvarna služnost preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari. Zemljišča toženke v celoti mejijo na javno pot, edino logično pa bi tudi bilo, da ima vsak od lastnikov kmetije svoj dovoz neposredno na javno pot, tako kot so ga vsi nekdaj imeli. Možno je brez velikih stroškov izdelati pot po parceli št. 51 in ukiniti stvarno služnostno pravico v trenutku, ko bo ta pot usposobljena. Za odločitev o prestavitvi poti na tožnikovo parc. št. 50, ali o ukinitvi poti z dnem, ko bo usposobljena pot po zemljišču tožene stranke (po parc. št. 51) pa so odločilni momenti: prenehanje razlogov, zaradi katerih je bila ustanovljena, stopnja obremenjevanja služečih zemljišč in kvaliteta voženj po ponujeni trasi. Nato pritožnika opozarjata na spremenjene razmere in prenehanje razlogov, zaradi katerih je bila služnost ustanovljena. To so: - preselitev starih svinjakov iz lesenega objekta ob stanovanjski hiši v hlev na severni strani dvorišča, - preselitev svinjske kuhinje v novejši objekt, zgrajen ob zahodni meji parc. št. 50, - preselitev hleva iz stanovanjske stavbe na južni strani parcele v hlev na severni strani dvorišča, - nekdanje gnojišče pri stanovanjski stavbi je preseljeno na najbolj severni del dvorišča izza hleva ob meji s parc. št. 1291, - zgraditev dveh garaž v hiši, - ponujena trasa poti po parc. št. 50 v potrebni širini in z možnostjo zavijanja na vzhod in zahod ukinja potrebo za vožnje drugje (podobno velja, če bi se pot zgradila po parc. št. 51), - preselitev kmetijske proizvodnje severno, stran od stanovanjske stavbe, ki omogoča bistveno povečan obseg manevrskega prostora s traktorjem in priključki na dvorišču toženke, - odpadla je potreba po krožnih vožnjah v vozom, - nastanek dveh dvorišč, pri katerih dvorišče pred toženkino stanovanjsko stavbo z nekdanjim gnojiščem ne služi nič več kmetijski proizvodnji, temveč parkiranju vozil in kot dovoz v garažo v stanovanjski stavbi. V nadaljevanju pritožbe tožnika naštejeta bremena, ki jih za oba tožnika predstavljata obstoječi služnostni poti v primeru nadaljnjega obstoja služnostnih poti in primerjalne prednosti v korist lastnika gospodujočega zemljišča v primeru prestavitve trase. Dodatni argument za prestavitev poti na parcelo št. 50 ali ukinitev, ko bo izdelana trasa po parceli št. 51, pa je zasnova kmetij. Organizacija kmetijskih gospodarstev v vasi H. je namreč zasnovana tako, da se stanovanjske stavbe in bivanje ljudi čimbolj približuje osrednjemu delu vasi in javni poti, gospodarski del kmetije, ki je bolj obremenjujoč za stanovalce in urbano okolje, pa se umika stran od poti, v konkretnem primeru proti severu. Na javno pot se ne vozi več pod ostrim kotom, temveč pravokotno od severa proti jugu. V spisu ima sodišče izvedensko mnenje dipl. ing. A. G., ki je opozoril na nelogično lokacijo nekdanjih lesenih svinjakov, ki so danes praktično opuščeni. Izvedenec je tudi pojasnil, da je možna pot na toženkino parcelo z južne strani z javne poti in to dostop do celotnega prostora ter tudi parcele št. 1292. V preteklosti so se vožnje izvajale, prenehale pa šele z razširitvijo hiše. Z novo sedaj ponujeno traso po parc. št. 50 je dostop in dovoz že v tem trenutku povsem uporaben in tehnično izvedljiv z minimalnim posegom. Sodišče prve stopnje je o zahtevku na prestavitev oziroma na ukinitev služnostne pravice odločilo, ne da bi angažiralo izvedenca kmetijske in gradbene stroke. Sodišče nima strokovnih znanj, da bi lahko samo zavzelo stališča o primernosti nove ponujene trase. Sodba je zato po drugem podrejenem zahtevku ostala brez obrazložitve, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Angažiranje ustreznih izvedencev je nujno, zato sta tožnika sama angažirala izvedenca dipl. ing. M. K., ki je podal mnenje 8.7.2000 in katero v celoti potrdi izvajanja tožnikov v dosedanjem postopku. Nato pritožnika opozorita na ugotovitve tega izvedenca in njegovo pozitivno mnenje glede variante po prvem podrejenem zahtevku. Toliko lažja in enostavnejša pa je vožnja nekaj metrov stran, po parceli št. 50, zato ni nobene ovire za prestavitev služnostne poti na traso po drugem podrejenem zahtevku. Pritožnika pa vztrajata tudi pri glavnem zahtevku. Njuno izhodišče je v tem, da je toženka dovoze do svojih zemljišč imela po svojem zemljišču s ceste mimo stare hiše naprej do skednja in kozolca. To očitno sprejema tudi sodišče. Toženka je zlorabljala pravice na škodo tožnikov. Namerno si je zaprla lastni dovoz z razširitvijo hiše z verando za 4 metre, zgradila nekoristne škarpe, umetno dvignila nivoje in v času izdane začasne odredbe zgradila vrtno uto z izgovorom, da gre za nadomestne svinjake. Na drugi strani sproža postopke za dovolitev nujne poti na škodo drugega tožnika in razširja vožnje za potrebe novega hleva, gnojišča in hišo. Toženka iz gospodarskega dela dvorišča nima dovoza do garaž za avtomobil in traktor v stanovanjski hiši. Toženka služnosti zlorablja, tožnika pa na nove posege v svojo lastninsko pravico nista dolžnapristajati. Sodišče je naredilo tudi več kršitev postopka. Tako je povsem protispisno zaključilo, da toženka ni bistveno spreminjala organizacije dvorišča. Zaključek izpodbija mnenje izvedenca in ugotovitve ogleda. Za odločanje o prestavitvi poti tudi ni pomembno število voženj (sodišče se je oprlo na izjavo toženkinega pooblaščenca), temveč elementi, podrobno analizirani v pritožbi. Teh elementov pa sodišče ni tehtalo, čeprav so bili podani v vlogi. Dokazni postopek bo zato potrebno dopolniti s predlaganimi izvedenci. Pritožba ni utemeljena. O primarnem in prvem podrejenem tožbenem zahtevku tožeče stranke: Po določbi drugega odstavka 58. člena ZTLR lahko lastnik služne stvari zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Lastnik služne stvari torej lahko zahteva odpravo služnosti le takrat, če so se spremenile okoliščine, v katerih in zaradi katerih je bila služnost pridobljena. Oba tožnika sta v tožbenih in poznejših navedbah zatrjevala, da ima tožena stranka služnostno pravico hoje in vožnje po parceli št. 50 (last prvega tožnika) za spravilo pridelkov, prav tako pa ima služnostno pravico hoje in vožnje po zemljišču parc. št. 55/2, last drugega tožnika. Toženka pa je v letu 1988 in 1989 začela preurejati zgradbe in organizacijo dvorišča, po spremenjeni organizaciji toženkinega dvorišča pa obe potni služnosti nista več gospodarsko potrebni. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da obe služnostni pravici hoje in vožnje nista postali nepotrebni za uporabo gospodujoče stvari. Ugotovilo je namreč, da toženka ni v ničemer bistveno spremenila organizacije svojega dvorišča. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno trditvijo, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna, kar po mnenju pritožbe predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Golo dejstvo, da je prišlo do spremembe organizacije toženkinega dvorišča (pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka le nadomestila stare objekte z novimi, česar pritožba ne izpodbija) namreč še ne omogoča zaključka, da sta obe potni služnosti postali nepotrebni. Pravno upoštevne so namreč lahko le tiste spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na gospodujoče zemljišče, hkrati pa so povzročile, da sta služnosti postali nepotrebni. Tožnika v postopku na prvi stopnji nista niti navedla, kako je spremenjena organizacija toženkinega dvorišča vplivala na potrebnost obeh potnih služnosti. Tožnika tudi nista zatrjevala, da se obe poti sedaj uporabljata v kakšne druge namene, kot prej. Pritožnika šele v pritožbi navajata, da sedaj ni več potrebe po krožnih vožnjah v vozom, ker pa je to novo dejstvo, ga pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je glede na navedeno pravilna. Pritožnika sta že v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi kot razlog za ukinitev obeh potnih služnosti navajala oziroma njuno nepotrebnost utemeljevala predvsem z možnostjo vzpostavitve poti po parceli tožene stranke (parc. št. 51), torej po gospodujočem zemljišču. Takšne trditve predstavljajo podlago za njun prvi podrejeni tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je mogoče določbo drugega odstavka 58. člena ZTLR razlagati tudi tako, da gre za spremenjene okoliščine in da postane služnost nepotrebna tudi v primerih, če lastnik služne nepremičnine omogoči pravno in dejansko lastniku gospodujoče stvari izvrševanje služnosti drugje po služeči nepremičnini ali po nepremičnini koga tretjega. Nikakor pa ni mogoče te določbe razlagati tako, da bi bilo mogoče zahtevati, naj služnost preneha, če je ta mogoča drugje po gospodujoči nepremičnini. Določba prvega odstavka 50. člena ZTLR, ki pravi, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (načelo restrikcije), vendarle predpisuje kar najmanj obremenjujočo uporabo služnosti, ki obstaja, ne pa njene odprave. Tožnika v pritožbi sama zatrjujeta, da je toženka že prej imela dovoze do svojih zemljišč po ponujeni trasi (svojem zemljišču parc. št. 51). Glede na takšne trditve torej ni nobenih spremenjenih razmer, zaradi katerih bi služnost postala nepotrebna. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s pritožbenimi navedbami o tem, da toženka služnost zlorablja. Od toženke namreč ni mogoče zahtevati, da poruši že zgrajene objekte oziroma da prekine z nadomeščanjem dotrajanih objektov z novimi zato, da bi lahko namesto po služnostnih poteh vozila po svojem zemljišču. Toženkina dolžnost je namreč le, da obstoječi služnostni poti po parcelah tožnikov uporablja tako, da ju kar najmanj obremenjuje (prvi odstavek 50. člena ZTLR). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek tožnikov. O drugem podrejenem zahtevku: Zahtevek na prestavitev služnosti izhaja iz predpostavke, da obstaja druga, v tožbenem zahtevku "ponujena" pot, ki je enakovredna obstoječi služnostni poti, bodisi na istem oziroma drugem zemljišču istega lastnika ali pa izjemoma - ob njegovi privolitvi - tudi na zemljišču tretjega lastnika. V drugem podrejenem tožbenem zahtevku oba tožnika zahtevata prestavitev dveh služnostnih poti (po parc. št. 50 in 55/2) tako, da ponujata eno nadomestno pot po parceli prvega tožnika, to je po parceli št. 50. Prvi pogoj za prestavitev služnosti je, da mora lastnik služečega zemljišča lastniku gospodujoče stvari zagotoviti enakovredno traso. Pri presojanju enakovrednosti pa je seveda pomembna okoliščina tudi število voženj, ki jih toženka opravi po služečem zemljišču. Ta okoliščina je pomembna pri presoji bremena, ki ga služnost predstavlja za služeče zemljišče, na kar opozarjata tudi pritožnika, zato je njuno stališče v pritožbi, da število voženj ni pomembno, nerazumljivo. Pritožnika v pritožbi opozarjata na vse omejitve, ki so posledica izvrševanja služnosti s strani toženke. Pritožbeno sodišče se strinja s tem, da je služnost za obe služeči zemljišči obremenjujoča. Toda služnost (kot stvarna pravica na tuji stvari) je že po svojem bistvu breme za lastnika stvari. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so potrebna za presojo utemeljenosti drugega podrejenega tožbenega zahtevka. Zato ni mogoče reči, da je sodba sodišča prve stopnje o drugem podrejenem tožbenem zahtevku ostala brez obrazložitve, kot to trdita pritožnika. Pritožnika navajata vrsto elementov, ki naj bi vplivali na presojo utemeljenosti njunega zahtevka na prestavitev služnosti, pritožbeno sodišče pa ne more mimo ugotovitve, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa tista odločilna dejstva, ki kažejo na to, da je zahtevek obeh tožnikov na prestavitev služnosti neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tako v razlogih sodbe ugotovilo, da je tožena stranka vedno uporabljala obe služnostni poti. Tudi pritožnika sama v pritožbi omenjata krožne vožnje, ki jih je opravljala tožena stranka. Že na podlagi tega je razvidno, da dveh služnostnih poti ni mogoče nadomestiti z eno potjo, ki krožne vožnje ne omogoča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožena stranka v smeri proti zahodu manj zemljišč, to je le okoli en hektar, zato opravi po zemljišču prvega tožnika maksimalno 20 voženj letno. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da breme, ki ga predstavlja služnost hoje in vožnje za zemljišče prvega tožnika, ni veliko. Glede na to, da je voženj malo, tudi vse omejitve, ki jih našteva tožeča stranka v pritožbi, ne morejo biti tako izrazite. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje ima tožena stranka večino zemljišč (16 hektarjev) v smeri proti vzhodu, za kar potrebujejo ravno pot preko parcele drugega tožnika št. 55/2. Pot po tej parceli pa je asfaltirana, kar priča o tem, da tudi breme za to parcelo ne more biti veliko, pa čeprav ta pot poteka v bližini stanovanjske hiše drugega tožnika, na kar opozarja pritožba. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima tožena stranka večino zemljišč na vzhodu, pa logično izhaja, da bi nadomestna pot za toženo stranko pomenila, da bi bile njene vožnje daljše. Ker ponujena trasa poti ni enakovredna obstoječim služnostnim potem, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi drugi podrejeni tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče se pri tem ne strinja s pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje pred odločitvijo o primernosti ponujene trase poti moralo postaviti izvedenca kmetijske in gradbene stroke. Postavitev izvedenca po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni potrebna, saj za ugotovitve, ki jih je naredilo sodišče prve stopnje, posebno strokovno znanje ni potrebno. Pritožnika se sklicujeta tudi na mnenje dipl. ing. M. K., ki sta ga pridobila po izdaji sodbe prve stopnje, povzemanje njegovih navedb zato predstavlja navajanje novih dejstev, ki jih ni mogoče upoštevati (člen 337/1 ZPP). Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).