Jedro

Ker besedilo prvega odstavka 72. člena ZD dopušča odstop od stroge zahteve po sočasni prisotnosti dveh prič, je nerazumno stališče sodišča prve stopnje, po katerem bi imelo zakonito dedovanje prednost pred oporočnim dedovanjem samo zato, ker je oporočitelj v izrednih razmerah svojo poslednjo voljo izjavil pred dvema pričama ločeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki, kolikor se odločitev nanaša na dedovanje nepremičnin iz prve in druge alineje 1. točke, ter v 3. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo predmet zapuščine (1. točka izreka), razglasilo dediče na podlagi zakonitega dedovanja (2. točka izreka) ter na podlagi oporoke s 25. 3. 2006 ugotovilo, da sta volilojemnika M. A. in S. S. ter volilo opisalo (3. točka izreka).

2. M. S. in S. S. (v nadaljevanju volilojemnika) se pritožujeta zoper 2. točko izreka v delu, ki se nanaša na dedovanje zapuščine iz prve in druge alineje 1. točke izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo 72. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), navodil pritožbenega sodišča pa ni upoštevalo. 72. člen ZD ne predvideva sočasne prisotnosti obeh oporočnih prič, Vrhovno sodišče pa o spornem materialnopravnem vprašanju še ni zavzelo stališča. Predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Dediči so na pritožbo volilojemnikov odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Kot bistveno so navedli, da je v skladu z 72. členom ZD za veljavnost ustne oporoke potrebna sočasna prisotnost obeh prič.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem sklepu (I Cp 1434/2014 z 10. 9. 2014) pojasnilo, da se o spornem materialnopravnem vprašanju ustaljena sodna praksa še ni izoblikovala. Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 239/1996(1) ni zavzelo stališča o nujnosti sočasne prisotnosti obeh oporočnih prič, saj se nosilni razlogi zadeve nanašajo na odsotnost izrednih razmer. Stališče o nujnosti istočasne prisotnosti obeh oporočnih prič v zadevah II Cp 2223/2010, Cp 1137/2008 in I Cp 3088/2006(2) niso bila neposredno odločilna (obiter dictum), saj se nosilni razlogi (ratio decidendi) v citiranih zadevah povezani z ugotavljanjem izrednih razmer(3). To pa pomeni, da pravno stališče v zadevi II Cp 1088/2012(4) ne predstavlja enotne in uveljavljene sodne prakse glede spornega vprašanja. Čeprav je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo tudi s sklicevanjem na stališče pravne stroke(5), je vpliv stališča citiranih teoretikov odvisen zgolj od prepričljivosti njunih argumentov. Stališča pravne stroke za sodišča namreč niso pravno zavezujoča(6). Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem sklepu pojasnilo, da se odstop od zahteve po sočasni prisotnosti dveh prič lahko dopusti takrat, kadar sočasno prisotnost onemogočajo ali otežujejo prav tiste posebne okoliščine, ki tudi sicer opravičujejo podajo poslednje volje v ustni obliki. Če lahko izredne razmere povzročijo odstop od nujne pisnosti oporoke, po prepričanju pritožbenega sodišča ni razumnega razloga, da ne bi bil dopusten odstop od zahteve po sočasni prisotnosti oporočnih prič. V skladu s prvim odstavkom 72. člena ZD je za priznanje veljavnosti ustne oporoke namreč ključno, da oporočitelj zaradi izrednih razmer v času testiranja ni mogel napraviti pisne oporoke. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da predstavlja prvi odstavek 72. člena ZD enega izmed načinov uresničevanja pravice do svobode testiranja(7). Veljavna je namreč le tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon(8). Oporočno dedovanje je izraz lastnikove pravice razpolagati s svojim premoženjem za primer smrti(9), medtem ko je zakonito dedovanje le nadomestilo za oporočno dedovanje(10). V skladu s pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave ima torej oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem(11). Ker besedilo prvega odstavka 72. člena ZD dopušča odstop od stroge zahteve po sočasni prisotnosti dveh prič, je nerazumno stališče sodišča prve stopnje, po katerem bi imelo zakonito dedovanje prednost pred oporočnim dedovanjem samo zato, ker je oporočitelj v izrednih razmerah svojo poslednjo voljo izjavil pred dvema pričama ločeno. Po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja takšno stališče nesorazmeren poseg v oporočiteljevo pravico do svobode testiranja.

6. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 1434/2014 opozorilo, da mora sodišče prve stopnje odločiti o obstoju ustne oporoke in obstoju izrednih razmer. Kadar pritožbeno sodišče razveljavi odločbo prve stopnje in zadevo vrne v novo odločanje, mora sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni spoštovalo svoje zakonske dolžnosti, je zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi volilojemnikov ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretja točka 365. člena ZPP ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Ker je sodišče razveljavilo 2. točko izreka, kolikor se odločitev nanaša na dedovanje nepremičnin iz prve in druge alineje 1. točke, je bilo posledično treba razveljaviti tudi 3. točko izreka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča s 27. 1. 1998, opr. št. II Ips 239/1996. Op. št.(2): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 7. 2010, opr. št. II Cp 2223/2010; sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 14. 4. 2009, opr. št. Cp 1137/2008; sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 16. 1. 2007, opr. št. I Cp 3088/2006. Op. št.(3): Prim. sklep Ustavnega sodišča s 25. 4. 2002, opr. št. Up-106/02, 4. odst. Stališče obiter dictum nima takšnih učinkov, kot jih imajo pravna stališča, na katerih sodba neposredno temelji (ratio decidendi).

Op. št.(4): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21. 11. 2012. opr. št. II Cp 1088/2012. Op. št.(5): Prim. Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije, 2009, str. 141. Op. št.(6): Prim. Marijan Pavčnik, Teorija prava, peta, pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana, GV založba, 2015, str. 297. Op. št.(7): Prim. drugi odstavek 15. člena v zvezi z drugim odstavkom 67. člena Ustave.

Op. št.(8): Prim. 62. člen ZD.

Op. št.(9): Prim. sklep Ustavnega sodišča z dne 9. 10. 1997, opr. št. U-I-123/94, 3. odst. Op. št.(10): Prim. Mateja Končina Peternel, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 653. Op. št.(11): Prim. Karel Zupančič, Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 475.