Jedro

Za razrešitev cenilca po 4. točki 89. člena ZS je bistvena ugotovitev, ali cenilec svojih dolžnosti ni opravil vestno, kar po presoji sodišča pomeni, da pri izvrševanju zadanih nalog ni upošteval ne strokovnih (skrbnost dobrega strokovnjaka) ne splošnih (skrbnost dobrega gospodarja) standardov, ki mu nalagajo natančno in skrbno preučitev primera ter nato postopanje v skladu s pravili znanosti in stroke.

Za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno vprašanje, katera metoda cenitve je pravilna v konkretnem primeru, ampak ali je mogoče cenilcu očitati nevestno opravljanje dela.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministra za pravosodje, št. 705-59/2015 z dne 10. 4. 2017 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Minister za pravosodje odločil, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožnik razreši kot sodni cenilec za strokovno področje gozdarstvo, podpodročje gozdarstvo splošno (1. točka izreka). Razrešeni sodni cenilec mora v treh dneh od prejema odločbe Ministrstvu za pravosodje oddati štampiljko in izkaznico sodnega cenilca za navedeno področje (2. točka izreka). Razrešitev sodnega cenilca se vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik z odločbo Ministra za pravosodje št. 165-04-862/00 z dne 16. 2. 2004 imenovan za sodnega cenilca za strokovno področje gozdarstvo, podpodročje gozdarstvo splošno in vpisan v imenik sodnih cenilcev. Na podlagi naročila X. d.o.o., ki je pogodbeno reševala premoženjskopravne zadeve za Ministrstvo za infrastrukturo, takrat Direkcijo RS za ceste, je pripravil poročilo z dne 20. 1. 2012 o oceni vrednosti nepremičnin s parc. št. 941/64, 941/65, 941/66 in 941/67 k.o. ..., ki so bile predvidene kot nadomestno zemljišče za nepremičnine odvzete dr. A.A. v razlastitvenem postopku z namenom izgradnje Poljanske obvoznice ... .

3. Na pobudo dr. A.A. za razrešitev tožnika kot sodnega izvedenca in cenilca je minister imenoval strokovno komisijo z nalogo, da prouči dokumentacijo in na njeni podlagi ugotovi morebitne nepravilnosti v tožnikovem poročilu o ocenjevanju nepremičnine ter obstoj morebitnih pogojev za razrešitev tožnika iz razloga nevestnosti.

4. Član strokovne komisije B.B. je v pisnem poročilu z dne 3. 8. 2016 zapisal, da je tožnik uporabil pravilno metodo vrednotenja gozda, cenilčevo poročilo pa je delno pomanjkljivo, ker ni prikazal podlage za izračun posameznih vrednosti pri izračunu vrednosti zemljišč, ki so bila predvidena kot nadomestno zemljišče. 5. Drugi strokovni član komisije C.C. pa je v pisnem strokovnem mnenju z dne 7. 11. 2016 ugotovil, da je sodni cenilec pri ocenjevanju vrednosti v spornem cenitvenem poročilu sledil določbam Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in Enotni metodologiji za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov, pri čemer je metodo za ugotavljanje vrednosti gozda v primeru razlastitve uporabil korektno znotraj same metode, napačna pa je bila uporaba metode kot take, saj nadomestna nepremičnina (gozd) ni bila predmet razlastitve. Cenilec je ustrezno upošteval vse naštete parametre znotraj uporabljene metode, vendar ni uporabil ustrezne metode vrednotenja.

6. Na skupnem sestanku dne 30. 11. 2016 so člani strokovne komisije pretehtali sporno cenitveno poročilo ter pisni strokovni mnenji obeh članov komisije in soglasno prišli do zaključka, da je tožnikovo cenitveno poročilo pomanjkljivo pri razlagi namena cenitve, saj ni posebej podaril posebnosti cenitve in posebnih okoliščin primera, ki bi jih glede na specifiko obravnavane cenitve moral obrazložiti oziroma natančneje pojasniti, zakaj se je za izbrano metodo odločil. V konkretnem primeru namreč ni šlo za običajen postopek temveč za izjemo, sodni cenilec pa je zaradi predhodno izračunane odškodnine za kmetijsko zemljišče tudi za gozdno zemljišče podal oceno na način razlastitve, kar ne ustreza primeru. Tudi znotraj uporabe metode pa sodni cenilec nekaterih postavk, ki jih je uporabil pri izdelavi poročila, ni dovolj podrobno obrazložil. Po mnenju strokovne komisije bi bilo korektno, da bi sodni cenilec v obravnavanem primeru uporabil metodo tržne vrednosti, pri tem pa naročnika opozoril, da te vrednosti ni korektno primerjati s predhodno izračunano odškodnino za razlaščeno kmetijsko zemljišče. Komisija je še izpostavila, da iz listin ni razbrati cenilčevega slabega namena pri izdelavi spornega poročila, pač pa je šlo po njeni oceni bolj za napačen predhodni razmislek naročnika in cenilca o tem, kaj je predmet cenitve, kakšen je namen cenitve ter katere metode bi bilo treba pri tem uporabiti.

7. Tekom postopka je ministrstvo tožnika seznanilo z vsemi očitki zoper njega, mu poslalo s strani pobudnika prejeto dokumentacijo, kopijo zapisnika sestanka strokovne komisije ter pisni strokovni mnenji članov strokovne komisije in mu dalo možnost, da na njih odgovori, kar je ta tudi storil. 8. Na podlagi pobude dr. A.A., poročila o ocenjevanju vrednosti nepremičnine z dne 20. 1. 2012, tožnikovih odgovorov, pisnih mnenj obeh članov strokovne komisije ter usklajenega stališča strokovne komisije s sestanka z dne 30. 11. 2016 je minister ugotovil, da je tožnik kot sodni cenilec pri izdelavi cenitvenega poročila z dne 20. 1. 2012 svoje delo opravil nevestno, s čimer je izpolnjen razlog, ki ga za razrešitev sodnega cenilca določa Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v 4. točki prvega odstavka 89. člena v povezavi z 92. členom istega zakona.

9. Minister zaključuje, da tožnik pri pripravi spornega poročila ni uporabil pravilne metode vrednotenja. Pomanjkljivo je obrazložil namen in posebne okoliščine primera in cenitve, ki bi jih glede na to, da tudi sam priznava, da je v konkretnem primeru šlo za izjemen neobičajen postopek, moral obrazložiti. Minister v obrazložitvi povzema sicer sprva razhajajoča stališča članov strokovne komisije C.C. in B.B. o tem, ali je tožnik v spornem poročilu uporabil pravilno metodo, nato pa zaključuje, da se je strokovna komisija v okviru izvedene seje glede tega vprašanja zedinila in zaključila, da tožnik ni uporabil pravilne metode vrednotenja. Ker v konkretnem primeru ni šlo za menjavo dveh enakovrednih nepremičnin, sodni cenilec vrednosti gozdnega zemljišča, predvidenega za nadomestno zemljišče, ne bi smel oceniti na način razlastitve. Minister se strinja z ugotovitvijo člana strokovne komisije C.C., da bi bila menjava zemljišč korektna le, če bi se kmetijsko zemljišče predhodno ocenilo po tržni vrednosti, nato pa zamenjalo za gozd, katerega tržna vrednost bi bila enaka tržni vrednosti razlaščenega kmetijskega zemljišča. 10. Poročilo o ocenitvi tržne vrednosti kmetijskega zemljišča, potrebnega za Poljansko obvoznico z dne 24. 8. 2007 v lasti dr. A.A., ki ga je za Direkcijo RS za ceste izdelal sodni izvedenec in cenilec D.D., in je bilo prav tako izdelano v skladu z Enotno metodologijo za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča in gozda, in ne po tržni vrednosti nepremičnin, je po mnenju tožene stranke za odločitev v tej zadevi brezpredmetno, saj to poročilo ni predmet presoje v tem razrešitvenem postopku.

11. Glede tožnikove navedbe, da pri izdelavi spornega poročila ni mogel slediti Smernicam za ocenjevanje vrednosti gozdov, saj so bile le-te izdelane šele eno leto po pripravi predmetnega poročila, pa minister, ki temu sicer pritrjuje, meni, da bi ne glede na to morala biti tožniku kot sodnemu cenilcu za to strokovno področje problematika, ki je privedla do izdaje omenjene publikacije, dobro poznana. Smernice za ocenjevanje vrednosti gozdov so bile namreč izdelane z namenom posodobitve obstoječe Enotne metodologije za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov, za katero je bilo ugotovljeno, da ne ustreza več sodobnim razmeram, saj je temeljila le na metodi donosne vrednosti gozda oziroma izgubah donosa, ki jih ima lastnik zaradi spremembe namembnosti. Prav tako Enotna metodologija ni omogočala ugotavljanja tržne vrednosti gozda, ki pa je bila po ugotovitvah avtorjev Smernic ob izdaji publikacije najpogostejša. 12. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi absolutne bistvene kršitev določb postopka, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je prepričana, da obstoj zakonskih elementov za razrešitev tožnika kot cenilca ni podan. Iz odločbe izhaja, da bi naj bila tožeča stranka delo opravila nevestno, vendar je obrazložitev neskladna z dokaznim gradivom prejetim v fazi postopka razrešitve. Komisija, ki jo je imenovala tožena stranka, ni izdala poročila, ki bi vsebovalo ugotovitve in ocene ter mnenje glede razrešitvenega razloga, ampak je sestavila zgolj zapisnik o sestanku, v katerem pa slednjega ni. Niti komisija niti minister se nista opredelila do nasprotujočih si mnenj, ki sta jih podala člana komisije, tožeča stranka pa predlaga postavitev izvedenca gozdarske stroke, ki je v tistem obdobju že imel izkušnje s tovrstnimi cenitvami. Neutemeljen je tudi zaključek ministra, da bi tožeča stranka že takrat morala poznati Smernice, kljub temu, da le-te niso bile zapisane. Res je sicer, da cenilec mora poznati prakso in problematiko iz tega področja, vendar pa to ne privede do zaključka, da je v obdobju, ko je bila sporna cenitev opravljena, res obstajala praksa, ki je bila kasneje podlaga za sprejem Smernic. Prav nasprotno, tožeča stranka se je s kolegi cenilci prav zaradi posebnosti primera o tem posvetovala in ugotovila, da je v tem času obstajala zgolj ena cenitev v sorodni zadevi, ki pa je bila opravljena na podlagi enakih metod cenitve, kot jo je opravila tožeča stranka. Kasnejše mnenje tožene stranke, da cenitev ni bila opravljena v skladu s sedanjo prakso, ne more biti podlaga, da se delo cenilca oceni kot nevestno.

13. Na podlagi navedenega je bilo nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Ob naročitvi cenitve predmetnih nadomestnih gozdnih zemljišč je namreč predstavnica naročnika tožečo stranko seznanila, da za nepremičnine, ki so že bile odvzete, razpolaga s cenitvijo odškodnine, ki je bila izdelana v postopku pridobivanja nepremičnin. Tožečo stranko je tako izrecno opozorila, da je bilo ovrednotenje narejeno na podlagi Enotne metodologije za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča in gozda. Tožeča stranka je v cenitvenem poročilu prikazala osnovno vrednost zemljišča (0,346 EUR na m2), ki je bila določena na osnovi priporočila Društva sodnih izvedencev in cenilcev kmetijske stroke. Prikazani so tudi ekonomski dejavniki, na osnovi katerih se osnovna vrednost nadomestila za stroške nakupa zemljišča poveča za določen odstotek (prometni položaj zemljišča 10 %, zmanjšanje zaokroženosti kompleksa zemljišč 5 % in zaščitena kmetija 0 %). Podlage za izračun nadomestila za stroške osnovanja gozda in odškodnine zaradi izgube donosa lesa so prikazane v opisu gozda, kjer je podrobno prikazano stanje predmetne nepremičnine: razvojna faza, drevesna sestava, gozdna združba, sklep krošenj, zasnova, starost sestoja, zarast, lesna sestava listavcev ter podrobni pogoji za spravilo lesa. Tako ne držijo ugotovitve komisije, da tožeča stranka svoje cenitve ni dovolj določno opredelila. V postopku naj se zasliši kot priča tudi predstavnik A. d.o.o., ki lahko natančno pojasni, na podlagi česa in s kakšnimi navodili, je tožeča stranka opravila cenitev, ki ji je bila dana v delo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in se pri tem sklicuje na obrazložitev iz te odločbe. Dodaja, da je strokovna komisija v konkretnem primeru svoje ugotovitve, oceno in mnenje glede razrešitvenega razloga nesporno podala, ni pa se opredelila do tega, ali je obravnavani sodni cenilec v konkretnem primeru storil takšno kršitev, oziroma v tolikšni meri ravnal nevestno, da bi ga moral minister za pravosodje zaradi tega razrešiti. Glede tega tožena stranka dodaja, da odločitev o tem, ali je določena kršitev takšne narave, da ji kot posledica sledi razrešitev določene osebe kot sodnega izvedenca oziroma cenilca ni v domeni strokovne komisije. Ta je namreč ministru za pravosodje zgolj v pomoč. Tudi če bi strokovna komisija takšno mnenje izrazila, minister za pravosodje na takšno mnenje ne bi bil vezan in bi sodnega izvedenca oziroma cenilca kljub drugačnemu mnenju komisije lahko razrešil. Tožena stranka nasprotuje postavitvi izvedenca, saj meni, da je bilo dejansko stanje v postopku razrešitve pravilno in popolno ugotovljeno. Dodaja, da je eden od strokovnjakov s predmetnega področja, ki je bil član strokovne komisije C.C., soavtor Smernic za ocenjevanje vrednosti gozdov, ki predstavljajo strokovno podlago sodnim cenilcem in sodnim izvedencem gozdarstva za ocenjevanje vrednosti gozdov v Sloveniji. Dokaz z zaslišanjem predstavnika X. d.o.o. je po mnenju tožene stranke tudi nedopusten, saj bi ga morala tožeča stranka predlagati že v okviru upravnega postopka. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15. Pri svojih stališčih obe stranki vztrajata tudi v svojih pripravljalnih vlogah.

16. Tožba je utemeljena.

17. Imenovanje in razrešitev sodnih cenilcev je bilo v času izdaje izpodbijane odločbe urejeno v Zakonu o sodiščih (ZS). V skladu z v času izpodbijane odločbe veljavnim 89. členom ZS, ki se po 92. členu tega zakona uporablja tudi za cenilce, minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega cenilca: če sam zahteva razrešitev; če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona ali pogojev iz prvega odstavka 87. člena tega zakona; če svojih dolžnosti ne opravlja redno; če svojih dolžnosti ne opravlja vestno; če dvakrat neupravičeno zavrne zahtevo sodišča, da poda izvid, mnenje, cenitev, tolmačenje oziroma prevod; če ravna v nasprotju z določbo 85. člena tega zakona; če se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, ki bi lahko vplivala na objektivno ali od zunanjih vplivov neodvisno opravljanje te funkcije (prvi odstavek 89. člena ZS).

18. Za ugotavljanje razloga iz 4. točke prvega odstavka tega člena, to je če svojih dolžnosti ne opravlja vestno, lahko minister, pristojen za pravosodje, ustanovi komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s strokovnega področja in podpodročja, na katerem je sodni izvedenec oziroma cenilec podal izvid in mnenje, ter uslužbencev ministrstva, pristojnega za pravosodje. Natančnejšo sestavo komisije, njene naloge in pristojnosti predpiše minister, pristojen za pravosodje. Postopka za razrešitev iz razloga po 4. točki prvega odstavka tega člena ni mogoče uvesti pred pravnomočnostjo zadeve, v kateri je sodni izvedenec oziroma cenilec podal izvid in mnenje (drugi odstavek 89. člena ZS).

19. V predmetni zadevi je bilo cenilno poročilo izdelano za potrebe upravnega in ne sodnega postopka, ko se je razlastitveni zavezanec, kljub temu, da mu je bila za razlaščeno zemljišče že izplačana odškodnina, z razlastitvenim zavezancem še dogovarjal o morebitni dodelitvi nadomestnega zemljišča. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila ta zadeva zaključena in s tem podan pogoj za uvedbo postopka razrešitve ob smiselni uporabi drugega odstavka 89. člena ZS.

20. V času izdaje izpodbijane odločbe veljaven Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) v 17. členu določa, da minister razreši izvedenca oziroma cenilca iz razlogov, določenih v 89. členu zakona in v primeru iz šestega odstavka 87. člena zakona. Postopek se začne na predlog predsednika sodišča ali po uradni dolžnosti. Predlog predsednika sodišča oziroma obvestilo, da je začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti z navedbo razlogov, se pošlje v odgovor izvedencu oziroma cenilcu, zoper katerega je začet postopek razrešitve (prvi odstavek 18. člena Pravilnika). Za ugotavljanje razloga za razrešitev iz 4. točke prvega odstavka 89. člena zakona minister lahko imenuje strokovno komisijo. Sedež strokovne komisije je na ministrstvu (prvi odstavek 20. člena Pravilnika). Strokovno komisijo sestavljajo strokovnjaki s strokovnega področja in podpodročja, za katerega je izvedenec oziroma cenilec imenovan, in so praviloma imenovani izmed sodnih izvedencev oziroma cenilcev, ki imajo ta status najmanj pet let, po potrebi pa tudi drugi strokovnjaki, ter uslužbenec ministrstva, ki je v Republiki Sloveniji pridobil najmanj izobrazbo študijskega programa druge stopnje pravne smeri oziroma raven izobrazbe, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje pravne smeri (drugi odstavek 20. člena Pravilnika). Strokovna komisija ima predsednika, najmanj dva člana ter zapisnikarja. Predsednik strokovne komisije je uslužbenec ministrstva iz prejšnjega odstavka (tretji odstavek 20. člena Pravilnika). Imenovani izvedenec oziroma cenilec se je na poziv ministra dolžan odzvati vabilu v zvezi s sodelovanjem v strokovni komisiji kot strokovnjak s strokovnega področja, za katerega je imenovan (21. člen Pravilnika). Strokovna komisija opravlja svoje delo na seji, na katero lahko vabi izvedenca oziroma cenilca, katerega razrešitev je predlagana, ter strokovnjake z njegovega strokovnega področja. Strokovna komisija v roku največ 60 dni od imenovanja pripravi pisno poročilo na podlagi zbrane dokumentacije in podatkov, ki so bili pridobljeni v postopku razrešitve. Poročilo strokovne komisije vsebuje ugotovitve in ocene ter mnenje glede razrešitvenega razloga (22. člen Pravilnika). O svoji odločitvi minister izda odločbo, ki se vroči izvedencu oziroma cenilcu. Z odločitvijo ministra se seznani tudi predlagatelja razrešitve (prvi odstavek 24. člena Pravilnika). Šteje se, da je izvedenec oziroma cenilec razrešen z dnem dokončnosti odločbe o razrešitvi. Razrešeni izvedenec oziroma cenilec mora v treh dneh od prejema odločbe o razrešitvi ministrstvu oddati svojo štampiljko in izkaznico. Razrešitev se vpiše v imenik izvedencev in cenilcev ter objavi na spletnih straneh ministrstva (četrti odstavek 24. člena Pravilnika).

21. Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo je bil tožnik razrešen kot sodni cenilec za strokovno področje gozdarstvo, podpodročje gozdarstvo splošno na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS torej iz razloga, da svojih dolžnosti ne opravlja vestno. Razlog za takšno odločitev je cenitveno poročilo, ki ga je tožnik izdelal na podlagi naročila X. d.o.o. zaradi ocenitve zemljišč parc. št. 941/64, 941/65, 941/66 in 941/67 k.o. ..., predvidenih kot nadomestno zemljišče za nepremičnine, ki so bile dr. A.A. odvzete v razlastitvenem postopku zaradi izgradnje Poljanske obvoznice v ... . Ugotovljeno je bilo, da je tožnik po mnenju ministra to nepremičnino napačno ocenil v skladu z Enotno metodologijo za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov. Tožnik je kot razlog za takšno postopanje v postopku navajal, da je po tej metodologiji tudi cenilec D.D. ocenil in ovrednotil zemljišče, ki je bilo razlaščeno in odvzeto A.A., in za katerega je tudi prejel odškodnino, v tej smeri pa je dobil napotke tudi od naročnika.

22. Iz ugotovitev strokovne komisije, razvidnih iz zapisnika o sestanku dne 30. 11. 2016 izhaja, da je bila predmetna cenitev pomanjkljiva pri razlagi namena cenitve in posebnih okoliščin primera, ki bi jih tožnik glede na specifiko obravnavane zadeve moral obrazložiti, pomanjkljiva je bila v pojasnilih glede izbire metode, tudi znotraj metode pa da tožnik nekaterih postavk ni dovolj podrobno obrazložil. Sicer iz zapisnika tudi izhaja, da iz listin ni razbrati, da bi šlo s strani sodnega cenilca za slab namen pri izdelavi cenilnega poročila, pač pa bolj za napačen predhodni razmislek naročnika in cenilca o tem, kaj je predmet cenitve, za kak namen se opravlja cenitev ter katere metode bi bilo treba pri tem uporabiti.

23. Po tretjem odstavku 22. člena Pravilnika bi moralo poročilo strokovne komisije vsebovati ugotovitve in ocene ter mnenje glede razrešitvenega predloga, slednjega pa zgoraj naveden zapisnik, niti v obliki sklepov sprejeti zaključki komisije, ne vsebujejo, vendar pa sodišče pritrjuje toženi stranki, da to samo po sebi ni bistveno za pravilnost in zakonitost odločitve, saj je pristojnost za odločitev na strani ministra za pravosodje, strokovna komisija pa je strokovno telo, katerega ustanovitev niti ni obligatorna ampak fakultativna, in ki glede na to, da je sestavljena (tudi) iz strokovnjakov s predmetnega področja, z vidika vprašanj predmetne stroke pomeni pomoč ministru pri odločitvi.

24. Odločitev ministra pa mora temeljiti na pravilni materialnopravni podlagi, izhajajoč iz dejanskih ugotovitev postopka. Za razrešitev cenilca po 4. točki 89. člena ZS je bistvena ugotovitev, ali cenilec svojih dolžnosti ni opravil vestno, kar po presoji sodišča pomeni, da pri izvrševanju zadanih nalog ni upošteval ne strokovnih (skrbnost dobrega strokovnjaka) ne splošnih (skrbnost dobrega gospodarja) standardov, ki mu nalagajo natančno in skrbno preučitev primera ter nato postopanje v skladu s pravili znanosti in stroke.

25. V predmetni zadevi je cenilec sodeloval v upravnem postopku razlastitve nepremičnine, ko je bila razlastitvenemu zavezancu sicer odškodnina že izplačana, vendar se je z razlastitvenim upravičencem še dogovarjal o eventualni dodelitvi nadomestnega zemljišča. Tožnik je v postopku sodeloval na podlagi naročila razlastitvenega upravičenca in je pri tem izhajal iz njegovih napotkov. Pri tej cenitvi je šlo za (vsaj v tistem času) neobičajno in redko situacijo, posvetovanje z drugimi cenilci je pokazalo, da je bil do takrat opravljen le en soroden primer cenitve. Po vsem tem se je cenilec odločil za enako metodo cenitve, po kateri je bila ocenjena nepremičnina razlastitvenega zavezanca.

26. Za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno vprašanje, katera metoda cenitve je pravilna v konkretnem primeru, ampak ali je mogoče cenilcu očitati nevestno opravljanje dela. Po presoji sodišča glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje to ni mogoče. Na podlagi dejanskih ugotovitev iz izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je tožnik z zadostno mero vestnosti pristopil k zadani nalogi in se je pred izdelavo cenitvenega poročila posvetoval z drugimi cenilci, pri pristopu k zadani nalogi pa je izhajal iz napotkov naročnika (pri tem je treba upoštevati, da je bil formalno postopek razlastitve že zaključen, cenitveno poročilo pa je bilo pridobljeno zaradi morebitnega drugačnega dogovora strank v zvezi z nadomestnim zemljiščem) in okoliščine, po kateri metodi je bilo ovrednoteno razlastitvenemu zavezancu odvzeto zemljišče. 27. Iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo vprašanje primernosti metode cenitve za tovrstne primere v času izdelave predmetne cenitve v stroki še nerazrešeno1, zato tožnikove izbire metode ni mogoče šteti kot nevestno ravnanje. Na to kaže tudi okoliščina, da sta tudi strokovnjaka s tega področja, člana strokovne komisije, o tem sprva podala nasprotno mnenje. Na skupnem sestanku je komisija sicer prišla do določenih skupnih zgoraj povzetih zaključkov, pri tem pa ugotavlja tudi, da tožniku ni mogoče pripisati slabega namena pri izdelavi poročila, da pa gre za napačen predhodni razmislek. V sklepnih ugotovitvah ugotavlja, določene pomanjkljivosti cenitve, vendar po je presoji sodišča te mogoče odpraviti z dopolnitvijo cenitvenega poročila (za odločitev v predmetni zadevi je irelevantno, zakaj se udeleženci konkretnega upravnega postopka za to niso odločili), in tega ni mogoče opredeliti kot nevestno ravnanje cenilca, ki je lahko razlog za njegovo razrešitev.

28. Po obrazloženem sodišče zaključuje, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačen zaključek tožene stranke, da je mogoče tožniku pri izdelavi predmetnega cenitvenega poročila očitati nevestno ravnanje in da so s tem podani razlogi za razrešitev po 4. točki prvega odstavka 98. člena ZS. Tožena stranka je torej pri izdaji izpodbijane odločbe na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila materialno pravo, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo.

29. Sodišče ugotavlja, da je glede za odločitev bistvenega vprašanja (ne)vestnega ravnanja tožnika dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno, zato predlogu tožeče stranke za izvedbo nadaljnjih dokazov s postavitvijo izvedenca in zaslišanjem prič ni sledilo.

30. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, dejstva in dokazi, ki so pomembni za odločitev, pa so bili izvedeni že pred upravnim organom (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

31. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

32. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Iz tega razloga so bile v letu 2013, to je po izdelavi predmetnega poročila izdelane Smernice za ocenjevanje vrednosti gozdov.