Jedro

Z ZJN-3B se je na splošnem področju mejna vrednost za oddajo javnega naročila blaga ali storitev ali projektni natečaj z 20.000,00 EUR zvišala na 40.000,00 EUR, kar pomeni, da se od 1. 1. 2022 ZJN-3 ne uporablja za javna naročila, katerih ocenjena vrednost brez DDV je na splošnem področju za javno naročilo blaga ali storitev ali projektni natečaj nižja od 40.000,00 EUR.

S sklenitvijo pogodbe je bilo odpravljeno protipravno stanje, ki ga je obdolženec povzročil z izdajanjem naročilnic, zato mu ni mogoče očitati, da je nezakonito oddal javno naročilo v višini 41.993,03 EUR brez DDV. Pogodba je bila namreč sklenjena po izvedenem postopku javnega naročanja, zato sodišče prve stopnje sorazmernega dela vrednosti javnega naročila iz te pogodbe (8.710,42 EUR brez DDV) ne bi smelo všteti v inkriminirano količino, ki je bila po naročilnicah oddana brez ustreznega postopka javnega naročanja, saj je na takšen način del zakonito oddanega javnega naročila napačno vštelo v nezakonito javno naročilo.

Izrek

Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se postopek zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju ob uporabi drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških in stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) in mu na podlagi petega odstavka 111. člena ZJN-3 izreklo globo v znesku 500,00 EUR ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR.

2. Zoper sodbo je obdolženec po zagovorniku pravočasno vložil pritožbo zaradi napačno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter odločitve o sankciji in stroških postopka o prekršku. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izda oprostilno sodbo oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

3. Predlagateljica postopka Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. V skladu s 159. členom Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče preizkusi sodbo o prekršku v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, vendar mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ter ali so bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek (kršitve iz 156. člena tega zakona).

5. Izpodbijano sodbo je potrebno spremeniti po uradni dolžnosti, ker so bile v škodo obdolženca kršene določbe predpisa, ki določa prekršek.

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3, ki naj bi ga storil s tem, da je kot župan Občine v imenu, za račun in v korist te občine v obdobju od 7. 1. 2019 do 27. 9. 2019 podpisal 29 naročilnic, s čimer je oddal javno naročilo za čiščenje prostorov v lasti občine v višini 27.361,62 EUR brez DDV, oziroma ob upoštevanju še 5.920,99 EUR brez DDV, kolikor znaša vrednost čiščenja teh prostorov, naročenega z izdajo še nadaljnjih petih naročilnic (izdanih od 1. 10. 2019 do 29. 11. 2019) in 8.710,42 EUR brez DDV, kolikor znaša sorazmeren del vrednosti čiščenja teh prostorov za leto 2019 po Pogodbi za izvajanje okolju prijaznih storitev čiščenja prostorov v lasti občine z dne 11. 11. 2019, v višini 41.993,03 EUR brez DDV, kar je v višini, ki presega 20.000,00 EUR, vendar pa pred izdajo in podpisom teh naročilnic ni bil izveden nobeden od predpisanih postopkov javnega naročanja.

7. Iz navedenega opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe torej izhaja, da se obdolžencu očita oddaja javnega naročila za čiščenje prostorov v višini 41.993,03 EUR brez DDV, vendar pa takšen očitek ni utemeljen. Višje sodišče se sicer strinja z izračunom sodišča prve stopnje (v 42. točki obrazložitve), da je skupna vrednost storitev čiščenja prostorov občine v letu 2019 znašala 41.993,03 EUR brez DDV, vendar pa ni mogoče šteti, da je obdolženec v tej vrednosti tudi oddal javno naročilo brez ustreznega postopka javnega naročanja. Iz razlogov sodbe (26. točka obrazložitve) namreč izhaja, da je obdolženec 5. 8. 2019 izdal Sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila št. 430-0016/2019, nato pa je bila 11. 11. 2019 na podlagi pravnomočne odločitve v postopku javnega naročila št. JN005607/2019-B01 med občino in pravno osebo A. d.o.o. sklenjena Pogodba za izvajanje okolju prijaznih storitev čiščenja prostorov v lasti občine (priloga A40). S sklenitvijo te pogodbe je bilo torej odpravljeno protipravno stanje, ki ga je obdolženec povzročil z izdajanjem naročilnic, zato mu ni mogoče očitati, da je nezakonito oddal javno naročilo v višini 41.993,03 EUR brez DDV. Pogodba z dne 11. 11. 2019 je bila namreč sklenjena po izvedenem postopku javnega naročanja, zato sodišče prve stopnje sorazmernega dela vrednosti javnega naročila iz te pogodbe (8.710,42 EUR brez DDV) ne bi smelo všteti v inkriminirano količino, ki je bila po naročilnicah oddana brez ustreznega postopka javnega naročanja, saj je na takšen način del zakonito oddanega javnega naročila napačno vštelo v nezakonito javno naročilo. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (52. točka obrazložitve) obdolžencu sicer utemeljeno očita, da bi na podlagi povsem enostavnega izračuna lahko že takoj v začetku meseca januarja 2019 ugotovil, da bo vrednost naročenih storitev čiščenja prostorov občine v letu 2019 presegla mejno vrednost za uporabo določb ZJN-3 (20.000,00 EUR brez DDV), vendar pa se obdolžencu napačna ocena vrednosti oddanih javnih naročil v letu 2019 v izreku sodbe ne očita, temveč se mu očita oddaja javnega naročila v višini, ki presega 20.000,00 EUR, zaradi česar bi moral izvesti ustrezen postopek javnega naročanja. Le-ta pa je bil nato istega leta tudi izveden, zato je od skupne vrednosti oddanega javnega naročila za čiščenje prostorov občine v letu 2019 potrebno odšteti znesek 8.710,42 EUR brez DDV, ki pomeni sorazmerni del vrednosti čiščenja teh prostorov za leto 2019 po pogodbi z dne 11. 11. 2019. V takšnem primeru pa vrednost nezakonito oddanega javnega naročila znaša 33.282,61 EUR brez DDV.

8. V času storitve očitanega prekrška je mejna vrednost za obvezno uporabo postopka oddaje javnega naročila blaga ali storitev ali projektni natečaj na splošnem področju znašala 20.000,00 EUR brez DDV. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS št. 121-2575/2021 z dne 23. 7. 2021; ZJN-3B), ki je začel veljati 1. 1. 2022, pa se je spremenil prvi odstavek 21. člena ZJN-3 tako, da se v prvi alineji točke a) znesek 20.000,00 EUR nadomesti z zneskom 40.000,00 EUR. Tako se je torej na splošnem področju mejna vrednost za oddajo javnega naročila blaga ali storitev ali projektni natečaj z 20.000,00 EUR zvišala na 40.000,00 EUR, kar pomeni, da se od 1. 1. 2022 ZJN-3 ne uporablja za javna naročila, katerih ocenjena vrednost brez DDV je na splošnem področju za javno naročilo blaga ali storitev ali projektni natečaj nižja od 40.000,00 EUR.

9. ZP-1 v drugem odstavku 2. člena določa, da se v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Ob upoštevanju dejstva, da vrednost nezakonito oddanega javnega naročila 33.282,61 EUR brez DDV ni enaka ali višja od 40.000,00 EUR, je novela ZJN-3B za obdolženca milejša, saj oddaja javnega naročila brez izvedbe ustreznega postopka v primeru, ko je ocenjena vrednost brez davka na dodano vrednost nižja od 40.000,00 EUR, ni več prekršek po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3. 10. Glede na navedeno je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se postopek za navedeni prekršek ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker dejanje ni prekršek, saj bi bilo sicer na škodo obdolženca kršeno materialno pravo. Ob ugotovitvi, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ni več prekršek, višje sodišče pritožbenih navedb po vsebini ni presojalo.

11. Stroški ustavljenega postopka v skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 bremenijo proračun.