Jedro

Tožnik je od februarja do avgusta 1992 živel v Italiji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika, državljana Republike Bosne in Hercegovine, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik sicer imel 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa tukaj dejansko ni živel ves čas. Od februarja do avgusta 1992 se je nahajal v Italiji, potem pa se je ponovno vrnil v Italijo. Tožnik torej ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil od februarja do avgusta 1992 v Italiji na začasnem delu kot gradbeni delavec. Prisiljen je bil namreč zaslužiti sredstva za redno preživljanje družine. Iz Italije se vrača vsak drugi vikend k družini v Ljubljano. V Sloveniji je že od leta 1971 dalje. V Bosno se zaradi vojne ne more vrniti, če ne bo imel državljanstva Republike Slovenije pa ne bo mogel pridobiti potnega lista. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na pričevanje tožnikove žene, po katerem je tožnik odšel v Italijo zaradi strahu pred sodnim pregonom. Tožnik dejansko ni živel ves čas v Sloveniji. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91 in 38/92 - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnemu upravnemu organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne živi v Sloveniji, oziroma da v Sloveniji ni živel ves čas od plebiscita do izdaje izpodbijane odločbe. Od februarja do avgusta 1992 je živel v Italiji, v Ljubljano pa je prišel le dvakrat in sicer za Božič 1991 in za Veliko noč 1992, kot je izpovedala tožnikova žena, ki je bila zaslišana kot priča v upravnem postopku. Tožnik dejansko ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Izpodbijana odločba je zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporavlja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).