Up-158/99

31. 5. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., d.o.o., Ž., ki ga zastopa B. B.-B., odvetnica v Z. na seji senata dne 31. maja 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. A., d.o.o., Ž., zoper mnenje Ministrstva za obrambo, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 40-S-845-00/2-98 z dne 6. 2. 1998 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica je z isto vlogo dala pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti grafičnega prikaza znakov za alarmiranje, ki ga je kot obvestilo v časopisu Delo dne 23. 12. 1997 objavilo Ministrstvo za obrambo, Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje (v nadaljevanju: Uprava), in hkrati tudi vložila ustavno pritožbo zoper mnenje, ki ga je 6. 2. 1998 izdalo Ministrstvo za obrambo, Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju: Inšpektorat), v obliki dopisa. O njeni pobudi je Ustavno sodišče odločilo s sklepom št. U-I-47/98 z dne 17. 6. 1999. Ker je ocenilo, da izpodbijani grafični prikaz ni predpis in zato ni podana pristojnost Ustavnega sodišča, je pobudo zavrglo. Predhodno je iz zadeve št. U-I-47/98 izločilo to ustavno pritožbo.

2.Pritožnica navaja, da opravlja dejavnost na področju varstva in zaščite prebivalstva in sicer poučevanje, nudenje strokovne pomoči in izdelava varovalnih sredstev ter opozorilnih in drugih znakov varnosti. Uredba o organizaciji in delovanju sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja (Uradni list RS, št. 45/97 - v nadaljevanju: Uredba) je s 1. 1. 1998 določila pričetek uporabe v njej določenih znakov alarmiranja. V 10. členu je Upravi naložila, da določi obliko in vsebino grafičnega prikaza. Pritožnica navaja, da Uprava ni izdala in objavila ustreznih navodil ter določila grafične oblike in vsebine grafičnega prikaza. Niti Uredba niti drug veljaven predpis ne določa subjektov, ki so pooblaščeni za izdelavo in prodajo plakatov z znaki alarmiranja. Ob tem tudi ni bil izveden javni razpis, ki bi omogočil udeležbo osebam, ki imajo interes za izdelavo takšnih znakov.

3.Pritožnica navaja, da je medtem oblikovala in proizvedla po njenem mnenju strokovno ustrezen plakat z znaki za alarmiranje o nevarnosti naravnih in drugih nesreč, v kar naj bi vložila precejšnja sredstva. Zaradi informacij, da njen plakat po mnenju inšpektorjev ni ustrezen, je pritožnica dne 2. 2. 1998 poslala plakat v presojo Inšpektoratu. Ta je v izpodbijanem mnenju z dne 6. 2. 1998 ugotovil, da pritožničin izdelek ne ustreza zahtevam. Po njenem to mnenje ni bilo strokovno obrazloženo in specificirano, zato naj bi bila pritožnici tudi onemogočena prilagoditev plakata zahtevam inšpektorata. Ker meni, da gre za neutemeljeno in nestrokovno odklanjanje njenih izdelkov, tudi sklepa, da je bil pravi razlog v privilegiranju izdelkov nekaterih drugih proizvajalcev. Zaradi vsega tega naj bi pritožnica utrpela tudi škodo.

4.Pritožnici naj bi bila z izdajo negativnega mnenja kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj za takšno obliko mnenja zakoni ne predvidevajo sodnega varstva. Pritožnica meni, da ji je bila glede na vse navedeno kršena tudi njena ustavna pravica iz 74. člena Ustave (podjetništvo) s prepovedjo nelojalne konkurence.

5.Vsakdo lahko ob pogojih, ki jih določa Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Po določbi 51. člena ZUstS pa se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

6.Iz pritožničinih navedb izhaja, da sama meni, da bi bil Inšpektorat o ustreznosti njenega plakata moral izdati odločbo in ne dopis, v posledici česar, naj bi bila kršena njena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). To svoje stališče pa pritožnica ni skušala najprej uveljaviti v upravnem postopku in za tem v upravnem sporu. Upravno procesno pravo namreč strankam omogoča zahtevati tako izdajo odločbe od pristojnih organov, kot tudi vložiti pritožbo zaradi molka organa. Na podlagi 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 pop. - v nadaljevanju: ZUS) pa ima stranka pravico sprožiti upravni spor tudi, če upravni organi prve in druge stopnje ne izdajo odločbe v predpisanih rokih.

7.Kolikor je pritožnica menila, da ji je bil kršen 74. člen Ustave (podjetništvo), ker so ji državni organi z oblastnimi akti in dejanji v nasprotju z Ustavo in zakonom omejevali prosto nastopanje na trgu, ali da je prišlo do kršitve prepovedi nelojalne konkurence s strani drugega podjetja, pri čemer naj bi ji nastala tudi škoda, je imela možnost sprožiti v zakonu predvidene postopke ter v njih izčrpati vsa pravna sredstva.

Varstvo konkurence je bilo ob vložitvi te ustavne pritožbe urejeno z Zakonom o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93 - ZVK), ki je bil s pričetkom veljavnosti sedaj veljavnega Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99) delno razveljavljen.

8.V danem primeru iz navedb pritožnice izhaja, da v zadevi ni bil sprožen noben postopek oziroma ni bila izčrpana nobena oblika pravnega varstva. Ker pritožnica pred vložitvijo ustavne pritožbe ni izčrpala pravnega varstva, je bilo treba to ustavno pritožbo zavreči. Ker je Ustavno sodišče to ustavno pritožbo zavrglo že iz tega razloga, se ni spuščalo v oceno, ali je izpodbijano mnenje sploh posamični akt.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senataMilojka Modrijan