Jedro

V delovnih in socialnih sporih ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti (33. člen ZDSS-1).

Sodišče prve stopnje je vlogo tožeče stranke kot izredno pravno sredstvo pravilno obravnavalo, kakor da bi bila vložena revizija. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, kakor to določa 86. člen ZPP. Pooblaščenec tožnice nima opravljenega pravniškega državnega izpita, zato je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZPP, izredno pravno sredstvo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 42/2014 z dne 15. 5. 2014, saj lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Zoper sklep se pritožuje tožnica. Meni, da je sodišče vlogo za varstvo zakonitosti zavrglo, ker ni bila podpisana z njene strani. Tega dejstva ne prereka, prav tako drži, da njen partner nima pravosodnega izpita. Iz splošno-človeških načel bi bilo potrebno izredno pravno sredstvo dopustiti, saj gre za zadnjo možnost obrambe lastnih pravic, ki bi v nadaljevanju pokazale, da je bila zahteva tožnice upravičena. Nezakonito početje tožene stranke so ugotovili tako na Uradu varuha človekovih pravic, zagovornik načela enakosti, zdravnik specialist psihiater - sodni izvedenec, Zdravniška zbornica Slovenije, predstojnik Sodne medicine RS in specialist UKC - Stomatološke klinike. Ker je bil za izdajo izpodbijanega sklepa edini razlog manjkajoči osebni podpis, pritožnica meni, da je s ponovno podajo vsega zahtevanega podan pogoj, da bo sodišče vlogo sprejelo v obravnavo in nepristransko pošteno odločilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v skladu z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki za pritožbo tudi ni sporno. Dne 8. 8. 2014 je sodišče prve stopnje s strani tožeče stranke prejelo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 42/2014 z dne 15. 5. 2014. Izredno pravno sredstvo je bilo vloženo po pooblaščencu tožnice A.A.. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da pooblaščenec tožnice A.A. nima pravne izobrazbe in pravniškega državnega izpita, prav tako pa potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu ni priložil k vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Citirani zakon določa pristojnost, organizacijo in sestavo delovnih in socialnih sodišč kot specializiranih sodišč ter pravila postopka, po katerih ta sodišča odločajo v delovnih in socialnih sporih (1. člen ZDSS-1). V postopku v delovnih in socialnih sporih se uporabljajo določbe zakona, ki urejajo pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače (19. člen ZDSS-1). Glede izrednih pravnih sredstev ZDSS-1 določa, da je dovoljena revizija zoper pravnomočne sodbe izdane na drugi stopnji, v delovnih in socialnih sporih pa ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti (33. člen ZDSS-1). Že iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno zavrglo.

Iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sklepa izhaja, da je sodišče vlogo tožeče stranke kot izredno pravno sredstvo obravnavalo tudi, kakor da bi bila vložena revizija in pri tem ugotovilo, da revizija ni dovoljena. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, kakor to določa 86. člen ZPP. To ne velja v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ob ugotovitvi, da pooblaščenec tožnice A.A. nima pravniškega državnega izpita in da takšnega potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu ni priložil k vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, je ravnalo sodišče prve stopnje pravilno, v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZPP, ko je izredno pravno sredstvo kot nedovoljeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje vlogo za varstvo zakonitosti zavrglo iz razloga, ker na njej ni podpisa tožnice.

Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na delo „poštenega in nepristranskega sodišča“ in na to, da bi sodišče moralo po vsebini odločiti drugače, za rešitev v predmetni zadevi niso relevantne.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z drugo točko 365. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.