Jedro

ZBPP ne ureja pravice do izbire zagovornika v kazenskem postopku, temveč, daje le pravno podlago za priznanje pravne pomoči v primeru, če za plačilo stroškov zastopanja z izbranim zagovornikom v kazenskem postopku prosilec nima zadostnih sredstev. Pravice do izbire zagovornika pa ZKP ne omejuje niti v primerih obvezne obrambe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. BPP 565/2016-2 z dne 6. 9. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožeče stranke za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 24080/2016 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Tako odločitev je tožena stranka sprejela zato, ker je po tretjem in četrtem odstavku 70. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za take primere določena obvezna obramba. Ker pa je ZKP v razmerju do Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) poseben zakon in je obvezna obramba po ZKP po vsebini enaka kot dodelitev brezplačne pravne pomoči, je po stališču tožene stranke uporaba ZBPP izključena (2. odstavek 3. člena ZBPP).

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev. Navaja, da je z vidika ureditve brezplačne pravne pomoči ureditev iz 97. člena ZKP lex specialis. S tem se torej splošna ureditev ZBPP izključuje (le) toliko in v tistem delu, ki s to posebno ureditvijo izključen. Glede na 97. člen ZKP je razvidno, da bodo stroški zagovornika bremenili proračun le tedaj, če je bil obtoženkin zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, pa bi bilo ogroženo njeno vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžna preživljati, če bi morala plačati zagovorniku nagrado. Primer, v katerem je zagovornik postavljen obtoženki po uradni dolžnosti, je določen v 70. členu ZKP in temelji na tem, da si obtoženka v primeru obvezne obrambe zagovornika ne vzame sama. Specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po ZKP torej nastopi le v primeru obveznega zastopanja, če si obtoženka sama ne izbere zagovornika in je slednji postavljen s strani sodišča. Zato ZBPP ni mogoče razlagati tako, da se specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po 97. členu ZKP nanaša tudi na primere, ko do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti ni prišlo, ker si ga je izbrala obtoženka, v konkretnem primeru tožeča stranka, sama. Tako je razlaga 3. člena ZBPP po kateri je specialna ureditev ZKP izključila uporabo brezplačne pravne pomoči v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, napačna. Glede na navedeno je že citiran izpodbijani sklep iz tega razloga nepravilen in nezakonit. 3. Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je vložila pred Organom za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti želela, da jo v kazenski zadevi, ki je citirana zgoraj, zagovarja odvetnik A.A. Ni torej prišlo do kazenskega postopka, kjer je obramba obvezna, tožeča stranka pa si odvetnika ni izbrala sama in bi ji ga moralo sodišče. Glede na dejstvo, da je upravičenka do socialne denarne pomoči, v celoti izpolnjuje premoženjski kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, njena volja in želja pa je, da jo tudi v kazenskem postopku zagovarja izbrani odvetnik. Opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je s sodbo opr. št. X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015 pritrdilo tožbenim navedbam. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in tožeči stranki z odločbo dodeli brezplačno pravno pomoč v citirani kazenski zadevi, kjer jo bo zagovarjal odvetnik A.A., podrejeno predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadevi vrne v ponovno odločanje Organu za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka in predlaga taksno oprostitev.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovoril, je pa poslala upravne spise.

5. Tožba je utemeljena.

6. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, to pa potrjujejo tudi tožbene navedbe, v zadevi ni sporno, da je tožeči stranki zagotovljena pravica do obrambe z zagovornikom v kazenskem postopku, ki ga zagotavljata 29. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava) in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sporno pa je vprašanje pod kakšnimi pogoji je skladno z določbami zakona tožeča stranka upravičena do pridobitve brezplačne pravne pomoči za zastopanje z zagovornikom v kazenskem postopku. V zvezi s tem je pravno stališče, kot pravilno opozarja tožeča stranka v tožbi, zavzelo Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi št. X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015. Navedlo je, da pomeni ureditev iz 97. člena ZKP z vidika ureditve brezplačne pravne pomoči lex specialis. Iz določbe 97. člena ZKP namreč izhaja, da bodo stroški zagovornika bremenili proračun le tedaj, če je bil obdolžencu zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, pa bi bilo ogroženo vzdrževanje obdolženca ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke. Ta oblika brezplačne pravne pomoči je torej vezana na primer, ko je bil obdolžencu zagovornik postavljen skladno z ZKP. Primeri v katerih je zagovornik postavljen obdolžencu po uradni dolžnosti, pa so urejeni v 70. členu ZKP in temeljijo na tem, da si obdolženec v primerih obvezne obrambe sam ne vzame zagovornika (četrti odstavek 70. člena ZKP). Specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po ZKP torej nastopi le v primeru obveznega zastopanja, če si obdolženec sam ne izbere zagovornika in je postavljen zagovornik s strani sodišča. 7. S citirano sodbo je Vrhovno sodišče RS ustavno skladno razložilo medsebojno razmerje med pravico do brezplačne pravne pomoči po ZBPP, ki vključuje pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ter plačilom za zastopanje povezanih stroškov in sredstev proračuna po 97. členu ZKP kot specialno obliko brezplačne pravne pomoči. 8. Vprašanje plačila zagovornika, postavljenega v takem primeru po uradni dolžnosti, se rešuje šele kot naknadno vprašanje, saj bo navedene stroške nosil proračun le, če obdolženec za to ne bo imel dovolj finančnih sredstev oziroma premoženja. Zato ZBPP ni mogoče razlagati tako, da se specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po 97. členu ZKP nanaša tudi na primere, ko do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti ni prišlo, ker si ga je izbral obdolženec sam. Tako je razlaga 3. člena ZBPP, po kateri je specialna ureditev ZKP izključila uporabo ZBPP v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, napačna.

9. Iz navedenega izhaja, da ZBPP ne ureja pravice do izbire zagovornika v kazenskem postopku, temveč, daje le pravno podlago za priznanje pravne pomoči v primeru, če za plačilo stroškov zastopanja z izbranim zagovornikom v kazenskem postopku prosilec nima zadostnih sredstev. Pravice do izbire zagovornika pa ZKP ne omejuje niti v primerih obvezne obrambe. Obdolženec po zakonski ureditvi ZKP lahko namesto postavitve zagovornika po uradni dolžnosti, oziroma tudi potem, ko je že ta bil postavljen, vselej izbere svojega zagovornika, kar je skladno tudi z zahtevami Ustave. Posledično postavitev zagovornika po uradni dolžnosti po svoji naravi ni pravica obdolženca (in se ne uveljavlja z zahtevkom), temveč obveznost sodišča, ki šele sledi odpovedi pravici do izbire zagovornika s strani obdolženca. Zato je tudi logično, da obdolžencu ni treba posledično zagotoviti vpliva na izbiro zagovornika, ki ga ex officio postavi sodišče. V obravnavani zadevi pa je očitno, da si je tožeča stranka odvetnika želela izbrati sama in je tudi v trenutku vložitve tožbe bila v kazenskem postopku zastopana po odvetniku po svoji izbiri na podlagi pooblastila. Zato tožeča stranka pravilno opozarja, da zaradi slabega finančnega stanja stroškov zastopanja z zagovornikom ne bo mogla nositi sama, in ji je organ za brezplačno pravno pomoč torej takšno pravico z izpodbijanim sklepom neupravičeno odrekel. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka upravičenka do socialne denarne pomoči namreč v celoti izpolnjuje premoženjski kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato se vprašanje plačila stroškov zagovornika v tem primeru rešuje na podlagi ZBPP.

10. Glede na navedeno je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovnem odločanju bo tožena stranka morala upoštevati navedeni vidik uporabe 3. člena ZBPP in ob presoji ostalih zakonskih pogojev ustrezno odločiti o prošnji tožeče stranke (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

11. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožeči stranki v višini 285,00 EUR z DDV, glede na to, da je sodišče odločilo o zadevi na seji in da je tožečo stranko zastopal odvetnik.

12. Ker po določbi 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopkih glede odločanja o brezplačni pravni pomoči taksna obveznost ne nastane, sodišče o taksni oprostitvi ni odločalo.