Jedro

Tožeča stranka je z navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da ji bo z odvzemom dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja onemogočeno opravljanje njene osnovne dejavnosti, zaradi česar bi šla v stečaj ali postopek likvidacije, zaposleni in zunanji sodelavci bi izgubili delo, zaradi prenehanja pa bi bila družba izbrisana iz sodnega registra, te posledice pa so dokončne in jih tudi v primeru uspeha v tem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti, izkazala verjetnost nastanka težko popravljive škode.

Izrek

Izvršitev odločbe tožene stranke št. 401 z dne 2. 6. 2010 se zadrži do izdaje pravnomočne odločbe v tem postopku.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 23. 3. 2010 odločila o začetku postopka za odvzem dovoljenja tožeči stranki, z izpodbijano odločbo z dne 2. 6. 2010 pa je odločila, da se zaradi tam navedenih kršitev tožeči stranki odvzame dovoljenje Agencije za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja št. 4011 z dne 11. 5. 2009. 2. Zoper navedeni odločbi tožene stranke je tožeča stranka vložila tožbo ter predlagala sodišču, da ju odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Skupaj s tožbo je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe o odvzemu dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja z dne 2. 6. 2010. V zahtevi je navedla, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe z dne 2. 6. 2010 o odvzemu dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja nastala težko popravljiva škoda oziroma nenadomestljiva škoda, saj ji je s tako odločbo onemogočeno opravljanje njene osnovne dejavnosti, ki zanjo predstavlja vir dohodka, kar pomeni, da bo šla zaradi nezmožnosti izpolnjevanja prevzetih ali sprejetih obveznosti v stečaj ali postopek likvidacije, vsi zaposleni in zunanji sodelavci pa bi izgubili delo. Tudi če bi v postopku s tožbo uspela, pa v primeru, da sodišče ne bi zadržalo izvršitve navedene izpodbijane odločbe, vzpostavitev stanja, v katerega je bilo poseženo, ne bo več mogoča. Zaradi izpodbijane odločbe bo tožeča stranka namreč prisiljena prenehati obstajati še pred odločitvijo sodišča v obravnavani zadevi, prenehanje družbe in njen izbris iz sodnega registra sta dokončna in tako nastale škode ne bo več mogoče odpraviti. Z izdajo začasne odredbe pa ne bi nastale škodljive posledice za javni interes in nasprotno stranko oziroma bi bile te bistveno manjše od škode, ki bi jo z izvršitvijo izpodbijane odločbe o odvzemu dovoljenja utrpela tožeča stranka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe predlagala njeno zavrnitev ter navedla, da v skladu s 331. členom Zakona o zavarovalništvu – ZZavar odredbe o odpravi kršitev ni mogoče prisilno izvršiti in da se ta določba smiselno uporablja tudi za ostale odločbe tožene stranke, med njimi tudi za odločbe o odvzemih dovoljenja. Določba drugega odstavka 32. člena ZUS-1 pa se nanaša na tiste odločbe, ki se prisilno izvršujejo in jih prisilno izvršujejo organi, ki so pristojni za izvršbo. Tožeča stranka zato nima pravnega interesa za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po tej določbi in s takim predlogom ne uveljavlja svoje pravne koristi. Dosedanja praksa pri toženi stranki je, da se izbriše subjekt, ki mu je odvzeto dovoljenje, šele po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe.

4. Tožeča stranka je bila seznanjena z odgovorom tožene stranke na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

5. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

6. Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009), po kateri lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjuje, da se ukvarja z zavarovalnim zastopanjem in premoženjskim svetovanjem ter svoje dohodke na trgu ustvarja na podlagi podeljenega dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja. Z odvzemom dovoljenja za opravljanje dejavnosti bi ji nastala težko popravljiva oziroma nenadomestljiva škoda, saj bi ji bilo onemogočeno opravljanje njene osnovne dejavnosti, posledično bi šla v stečaj ali postopek likvidacije, vsi zaposleni in zunanji sodelavci bi izgubili delo, zaradi prenehanja pa bi bila družba izbrisana iz sodnega registra. Navedene posledice so dokončne in jih tudi primeru uspeha v tem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožeča stranka z navedenim izkazala verjetnost nastanka težko popravljive škode, zato je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe o odvzemu dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja do pravnomočne odločitve v tem postopku sodnega varstva.

10. Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe sicer navedla, da je dosedanja praksa takšna, da se izbriše subjekt, ki mu je odvzeto dovoljenje, iz registra, ki ga vodi po 231. členu ZZavar, šele po dokončnosti in pravnomočnosti izdane odločbe. Vendar pa za tako prakso oziroma stališče v ZZavar ni neposredne podlage, Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP pa v 224. členu med drugim določa, da je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna, odločba pa postane izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljena. V primeru, da je taka praksa tožene stranke, torej, da čaka na dokončnost in pravnomočnost odločbe, pa bo to skladno tudi z vsebino izdane začasne odredbe. Iz tega razloga je izdana začasna odredba zato brez dvoma sorazmerna tudi prizadetosti javne koristi ter koristim tožene stranke. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na izvrševanje odredb o odpravi kršitev, češ da jih ni mogoče prisilno izvršiti. Pri tem gre namreč za različne upravne akte, ki različno učinkujejo in jih ni mogoče enačiti. Odredbe o odpravi kršitev na podlagi 331. člena ZZavar res ni mogoče prisilno izvršiti, odločbe pa so izvršljive že s svojo dokončnostjo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na sklep I Up 536/99 in sodbo II Up 26/99, saj je v navedenih zadevah šlo za podelitev koncesije in takrat je sodišče zavzelo stališče, da je odločba o podelitvi koncesije upravni akt, ki se ne izvršuje po ZUP in zato ni možno izdati začasne odredbe po prvem odstavku 69. člena takrat veljavnega Zakona o upravnem sporu – ZUS. Obravnavna zadeva pa pravno in dejansko ni primerljiva, zato citirani odločbi v tem primeru nista upoštevni.

11. Glede na zgoraj navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, saj je ocenilo, da so podani pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe z dne 2. 6. 2010. Tožeča stranka je po presoji Vrhovnega sodišča izkazala verjeten nastanek težko popravljive škode, ob upoštevanju načela sorazmernosti pa je sodišče ocenilo, da izdana začasna odredba ne bo prizadela javne koristi, pa tudi tožena stranka, ki izvaja nadzor nad izvrševanjem ZZavar oziroma skrbi za zakonitost, torej deluje v javnem interesu, v odgovoru na zahtevo ni zatrjevala, da bi ji oziroma javnemu interesu v primeru izdaje začasne odredbe nastala škoda oziroma bi bile prizadete njene koristi.