Up-154/00

29. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 29. maja 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Ips 210/99 z dne 7. 3. 2000 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 1195/98 z dne 15. 4. 1999 in sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 843/97 z dne 2. 7. 1998 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožniku je bil v letu 1993 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. O njegovi zahtevi za sodno varstvo so sodišča odločala trikrat, z izpodbijanimi sodbami pa je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odločitev disciplinskih organov pravnomočno zavrnjen, zavrnjena pa je bila tudi revizija. Pritožnik zatrjuje, da je bilo sojenje nepošteno in pristransko, z uporabo ponarejenega dokumenta, lažnimi izjavami prič in z zlorabo instituta sodnega izvedenca. Zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava in pri tem obširno navaja razloge, zaradi katerih naj bi bil upravičeno zavrnil naloženo delovno nalogo.

2.Pritožnik meni, da so mu bile z izpodbijanimi sodbami kršene pravica do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic, do poštenega in zakonitega sojenja ter pravica do svobode dela. Navaja tudi, da je sodni postopek trajal osem let zaradi neopravičenega zavlačevanja.

3.Ustavno sodišče ni inštančno sodišče, zato pritožnikove navedbe, s katerimi izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in materialnopravnega stališča, ki so ga zavzela sodišča v izpodbijanih sodbah, same po sebi ne morejo biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Pristojnost Ustavnega sodišča je v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) omejena le na presojo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ker ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, Ustavno sodišče ne presoja, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje. Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih osebe prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev o disciplinski odgovornosti pritožnika, zato njegovi očitki v zvezi s tem, ne morejo biti predmet presoje v tej ustavni pritožbi. Za presojo o obstoju kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin so relevantne le okoliščine, ki se nanašajo na te zatrjevane kršitve. Ustavno sodišče je zato v obravnavanem primeru svojo presojo moralo omejiti le na okoliščine, ki so relevantne za odločitev, ali je podana zatrjevana kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oziroma pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave

5.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljaviti pravice do poštenega sojenja. Glede na navedbe ustavne pritožbe je tako v obravnavani zadevi za presojo bistveno, ali so sodišča pritožniku zagotovila pošten dokazni postopek in ali so spoštovala načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da so se opredelila do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev v sporu bistvenega pomena.

6.Če gre zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki na raven človekovih pravic in svoboščin ne posega, bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oz. arbitrarnosti. Vendar izpodbijanim sodbam v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti gotovo ni mogoče očitati. Sodišča so odločitev o disciplinski kršitvi in odgovornosti pritožnika oprla na ustrezne določbe zakonov in veljavnih internih predpisov delodajalca ter svojo odločitev tudi izčrpno obrazložila.

7.V zvezi z izvedbo dokaznega postopka pa Ustavno sodišče lahko presoja le, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnik ni izkazal. Kot takih namreč ni mogoče šteti nestrinjanja z dokazno oceno sodišč in nezadovoljstva s sodno odločitvijo.

8.Ker z izpodbijanimi sodbami človekove pravice in temeljne svoboščine očitno niso bile kršene, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

9.Za obravnavo ustavne pritožbe v delu, kjer pritožnik smiselno zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa ni izpolnjena procesna predpostavka iz tretjega odstavka 160. člena Ustave in iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. V sporu je bilo že pravnomočno odločeno, izčrpana pa je bila tudi revizija. Dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena pravica iz 23. člena Ustave, je glede na to že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko v takem primeru pritožnik uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik pa ni izkazal, da bi to možnost pravnega varstva izčrpal. Zato je Ustavno sodišče v tem delu ustavno pritožbo zavrglo (tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 16/2001).

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan