Jedro

Razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 ni podan, saj se lahko to določilo uporabi takrat, kadar prosilec navaja dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, tožnik pa je navajal, da naj bi bil priprt le iz razloga, ker je Berber, torej zaradi svoje narodnosti, kar v primeru, če bi uspel tožnik to tudi dokazati, ne bi bilo nepomembno dejstvo. Vendar pa je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik z ničemer ni utemeljil, da so obtožbe zoper njega temeljile na dejstvu, da je Berber in gre torej zgolj za trditev tožnika, ki ni z ničemer dokazana. V zvezi s tožbenim očitkom, da če tožnik prihaja iz varne tretje države, da to še ne pomeni, da tožena stranka ne bi bila dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, pa sodišče pojasnjuje, da so bile pred razglasitvijo Alžirije za varno izvorno državo, glede na določilo tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1 upoštevane ustrezne informacije. Tožnik v konkretnem primeru ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Alžirija tudi ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal v prošnji. Med drugim je navedel, da je bila njegova ciljna država Francija, ker ima tam sestrično in kjer je želel delati. Povedal je tudi, da je Alžirijo zapustil zato, ker je veliko denarja porabil za sodišče in odvetnika, saj so ga v Alžiriji zaprli za šest mesecev. Ko je dobil sodbo, da je nedolžen, so ga izpustili. Navajal je tudi, da je Berber in da so ga v Alžiriji diskriminirali, ker Arabci sovražijo Berbere. Okrivili so ga, da je zabodel človeka. Nikoli pa ni bil fizično ogrožen ali napaden. V nadaljevanju tožena stranka povzema še, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da iz tožnikovih navedb v postopku za mednarodno zaščito izhaja, da je Alžirijo zapustil, ker so ga leta 2013 brez razloga zaprli v zapor ter da bo v Evropi lahko delal. Njegovo prošnjo je tožena stranka štela kot očitno neutemeljeno. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Kot razlog za zaščito navaja ekonomske razloge, saj bi v Evropi rad našel delo. Navedel je, da je njegova ciljna država Francija, ker ima tam družino in bi rad tam delal. Dejal je, da v Alžiriji nima nič in ne ve, kaj bi tam delal. Tožena stranka ugotavlja, da iz opisa dogodkov, kot jih je podal tožnik, izhaja, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tožnik je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je bilo potrebno prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Poleg tega tožnik prihaja iz Ljudske demokratične republike Alžirije, torej iz države, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik je navedel, da so ga v letu 2013 priprli za šest mesecev zaradi obtožbe, da je nekoga zabodel, pred tem pa je bil istega leta tri mesece zaprt zaradi pretepa, nato pa ga je policija še trikrat po krivem obdolžila, da je kradel. Navedel je, da ga je policija obtožila, ker je Berber, da Arabci sovražijo Berbere in ti zato nimajo nobenih pravic. Strah ga je, da bi se mu kaj takega ponovno pripetilo. Občasno je obešal plakate v zvezi z demonstracijami Berberov, ki mu jih je dal prijatelj, in če bi ga pri tem dobila policija, bi ga zaprli.

3. Tožena stranka ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Dogodki, na podlagi katerih tožnik utemeljuje svojo ogroženost, so se zgodili leta 2013. Iz navedb tožnika ne izhaja, da bi se od takrat zgodilo še karkoli podobnega. Njegov primer se je na sodišču že zaključil in tudi zdaj v izvorni državi zoper njega ne teče noben kazenski postopek. V Alžiriji ga ne išče vojska ali policija. Izrecno je navedel, da nikoli ni bil konkretno fizično ogrožen ali napaden. V kolikor za njega Alžirija ne bi bila varna država, potem v njej ne bi ostal še toliko časa po omenjenih dogodkih, ampak bi jo zapustil že takoj, torej leta 2013. Navedbe, da je moral ostati, ker sta ga zadržali smrt brata in bratranca, tega ne utemeljujeta, saj je do prvega dogodka prišlo šele leta 2015, do drugega pa leta 2017. Prav tako tožnik z ničemer ni utemeljil, da so obtožbe zoper njega temeljile na dejstvu, da je Berber. Kot je obrazloženo, navedbe, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik trdi, da je zapustil državo, ker je bil prizadet, da so ga zaprli po krivem in da je zato zapravil ogromno denarja, v Evropo pa je odšel, da bo lahko tam delal in se poročil. Tožena stranka ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Tožena stranka pa tudi ugotavlja, da ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik je sam izjavil, da nikoli ni bil konkretno ogrožen ali napaden in ni imel težav zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Splošno znano dejstvo pa je tudi, da v njegovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je povedal, da je Berber, pripadnik manjšine v Alžirije in zaradi tega diskriminiran, da je bil simpatizer politične stranke, ki se zavzema za samostojno državo in je delil plakate v zvezi z demonstracijami. Bil je zaprt šest mesecev, kar se ne bi zgodilo, če bi bil Alžirec. Tožena stranka teh njegovih navedb ni ocenjevala pri odločitvi, zato je odločba arbitrarna. Tožnik prihaja iz varne tretje države, vendar pa to še ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne inštitucije o tem, ali so v izvorni državi negotove razmere, kar zahteva Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013. Ista direktiva dodatno pojasnjuje, da označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. Pomembno je, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper štetje te države za varno. Tega pa tožena stranka ni naredila kljub zatrjevanju tožnika, da je imel probleme zaradi svoje nacionalne in politične pripadnosti v izvorni državi, zaradi česar je odločba v tem delu brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka bi morala navedeno direktivo uporabiti neposredno, saj je ZMZ-1 v nasprotju z direktivo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so očitki tožeče stranke nerelevantni in neutemeljeni in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je poslalo pooblaščenki tožnika tožbo v popravo, ker iz pooblastila ni razvidno ime in priimek pooblaščenke. Čeprav tožba v postavljenem roku ni bila popravljena, sodišče zaradi tega tožbe ni zavrglo, saj to ni taka pomanjkljivost, da je zaradi tega ne bi bilo mogoče obravnavati. Kljub temu, da se na pooblastilu ne vidi imena in priimka pooblaščenke, pa sta pod pooblastilom podpisana tako pooblaščenka kot pooblastitelj, zato po presoji sodišča ni dvoma v veljavnost pooblastila. Iz navedenega razloga je sodišče tožbo obravnavalo po vsebini.

8. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Sodišče sicer meni, da razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 ni podan, saj se lahko to določilo uporabi takrat, kadar prosilec navaja dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, tožnik pa je navajal, da naj bi bil priprt le iz razloga, ker je Berber, torej zaradi svoje narodnosti, kar v primeru, če bi uspel tožnik to tudi dokazati, ne bi bilo nepomembno dejstvo. Vendar pa je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik z ničemer ni utemeljil, da so obtožbe zoper njega temeljile na dejstvu, da je Berber in gre torej zgolj za trditev tožnika, ki ni z ničemer dokazana.

9. Pač pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja tega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzela v obrazložitvi te sodbe.

10. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni ocenjevala tožnikovih navedb o tem, da je tožnik Berber, pripadnik manjšine v Alžiriji in zaradi tega diskriminiran in da je bil zaprt šest mesecev, kar se ne bi zgodilo, če bi bil Alžirec, ter da ni ocenjevala s tem v zvezi povezanih navedb, da je bil simpatizer politične stranke, ki se zavzema za samostojno državo Berberov in je delil plakate v zvezi z demonstracijami. Tožena stranka se je opredelila do relevantnih tožnikovih navedb, saj je navedla, da so se dogodki, na katerih tožnik utemeljuje svojo ogroženost, zgodili leta 2013 in da iz njegovih navedb ne izhaja, da bi se od takrat zgodilo še karkoli podobnega. Navedla je, da se je njegov postopek pri sodišču zaključil, da zoper njega ne teče noben kazenski postopek, ne išče ga vojska ali policija, da je izrecno navedel, da nikoli ni bil konkretno fizično ogrožen ali napaden in da če Alžirija zanj zares ne bi bila varna država, da potem ne bi ostal v njej še toliko časa po omenjenih dogodkih in prav tako je tožena stranka navedla, da tožnik z ničemer ni utemeljil, da so obtožbe zoper njega temeljile na dejstvu, da je Berber (stran 5 in 6 izpodbijane odločbe). Torej je odločba v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

11. V zvezi s tožbenim očitkom, da če tožnik prihaja iz varne tretje države, da to še ne pomeni, da tožena stranka ne bi bila dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, pa sodišče pojasnjuje, da tretji odstavek 61. člena ZMZ-1 določa, da varno izvorno državo na podlagi meril iz drugega odstavka 61. člena ZMZ-1 razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Iz navedenega določila torej izhaja, da lahko vlada razglasi neko državo za varno izvorno državo šele na predlog Ministrstva za notranje zadeve, za to, da ministrstvo sploh lahko da tak predlog, pa mora razpolagati z ustreznimi informacijami drugih držav članic Evropske unije, kot tudi drugih inštitucij Evropske unije ter ustreznih mednarodnih organizacij. Iz tega pa je mogoče sklepati, da so bile pred razglasitvijo Alžirije za varno izvorno državo, glede na določilo tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1 upoštevane ustrezne informacije.

12. Dalje je v tožbi navedeno, da se koncept varne izvorne države ne more uporabiti za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper štetje te države za varno. Sodišče se sicer s tem stališčem tožeče stranke strinja, vendar pa je tožena stranka v konkretnem primeru izhajala ravno iz stališča, da tožnik ni uspel dokazati, da Alžirija zanj osebno ni varna izvorna država, to stališče pa je tožena stranka pojasnila v že prej citiranem delu odločbe (stran 5 in 6 odločbe). Torej je odločba tudi v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. S tem v zvezi tožeča stranka navaja, da je ZMZ-1 v nasprotju z iz tožbe citiranimi določili Direktive 2013/32/EU. Sodišče se ne strinja s temi tožbenimi navedbami. Tožeča stranka dejansko po vsebini citira določilo 37. člena direktive (in ne 39. člena), ki določa, da ocenjevanje, ali je država varna izvorna država v skladu s tem členom, temelji na različnih virih informacij, vključujoč zlasti informacije iz drugih držav članic, EASO, UNHCR, Sveta Evrope in drugih ustreznih mednarodnih organizacij. ZMZ-1 pa v tretjem odstavku 61. člena vsebinsko določa prav to, namreč da mora Ministrstvo za notranje zadeve pri svojem predlogu vladi upoštevati informacije držav članic EU, drugih inštitucij EU in ustreznih mednarodnih organizacij. Nadalje se tožeča stranka glede na vsebino sklicuje na 42. točko uvodnega dela Direktive 2013/32/EU (in ne 42. člen citirane direktive), ki določa, da označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. Ocena, na katerih temelji takšna označitev, lahko že zaradi svoje narave upošteva le splošne državljanske, pravne in politične okoliščine v tej državi ter to, ali so v tej državi subjekti, spoznani za krive preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, dejansko podvrženi sankcijam. V istem določilu je navedeno, da je zato pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper štetje te države za varno. Druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 pa določa prav to, namreč da se tretjo državo lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država. Torej ZMZ-1 ni v nasprotju s citirano direktivo, tožena stranka pa je izhajala iz ugotovitev, kot je bilo že prej pojasnjeno, da tožnik v konkretnem primeru ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Alžirija tudi ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Tožnik je s predlogom za lastno zaslišanje smiselno predlagal tudi, da se opravi glavna obravnava. ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da v določenih primerih lahko odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi je tak primer podan. Na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Sodišče pa je presodilo, da še eno zaslišanje tožnika ni pomembno za odločitev, saj je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku in to tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru, zaradi česar po mnenju sodišča še tretje zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da je iz prošnje za mednarodno zaščito in iz zapisnika o osebnem razgovoru tudi razvidno, da je tožnik tolmača za arabski jezik razumel. 15. Sodišče še pojasnjuje, da se skladno s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite taksa ne plača.