Jedro

Predhodna zagotovitev ukrepov za varno delo, za kar je bil nedvomno odgovoren obtoženec, tako na podlagi sklepa o imenovanju za vodjo del, kakor tudi na podlagi varnostnega načrta, je za varnost delavcev bistvena predpostavka in šele tedaj, ko bi bili vsi varnostni ukrepi zagotovljeni, pa do delovne nezgode vseeno pride, je mogoče odgovornost za to prevaliti na neposrednega izvajalca.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega A.G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžan obtoženi A.G. kot stroške pritožbenega postopka plačati s sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo pod točko I obtoženega A.G. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena KZ-1. Na podlagi določb 57. in 58. člena KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu določilo kazen 1 leta zapora s preizkusno dobo 2 let. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče sklenilo, da je obtoženec dolžan plačati polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom, sodno takso pa je obtoženec dolžan poravnati na poziv sodišča. 2. Pod točko II pa je sodišče prve stopnje zoper obtoženega A.M. zavrnilo obtožbo, da naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena KZ-1 in glede stroškov tega dela kazenskega postopka sklenilo, da le-ti na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo proračun, kar velja tudi za potrebne izdatke obtoženca in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

3. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje zagovornica obtoženega A.G.. Uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenega varovanca oprosti obtožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav pritožnica v pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodno odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pa je vsebinsko videti, da graja predvsem dejstvene sklepe, ki jih je v izpodbijani sodbi storilo prvostopenjsko sodišče. Pritožnica v zvezi s tem meni, da je sicer res, da je bil obtoženec s strani pogodbenega izvajalca del v skladu s 76. členom Zakona o gradnji objektov imenovan za odgovornega vodjo del na gradbišču v Lokavcu, da pa je bil njegov položaj drugačen zaradi tega, ker je bil sklep o postavitvi izdan na podlagi pogodbe o avtorskem delu. Na podlagi tega dejstva pritožnica meni, da je bil obtoženec v neugodnejšem položaju, kakor pa v primeru, če bi bila družba G. d.o.o. kot pravni predhodnik družbe M. d.o.o., ki je kritičnega dne dela izvajala, obtoženčev delodajalec, to pa zaradi tega, ker si obtoženec ni mogel imenovati namestnika. Ta okoliščina sama po sebi pa ne more biti upoštevna v smislu razbremenitve obtoženčeve kazenske odgovornosti. S tem, ko je bil obtoženec s sklepom družbe G. d.o.o. z dne 4.2.2013 imenovan za odgovornega vodjo del, je sprejel tudi odgovornost za koordinirano izvedbo del med vsemi izvajalci in za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbišču. Že res, kar navaja zagovornica, da je imel tudi delavec Z.D., ki je v delovni nezgodi izgubil življenje, opravljen preizkus s področja varnosti in zdravja pri delu, kar pa še ne pomeni, da je s tem obtoženec razbremenjen obveznosti in odgovornosti za nastalo nezgodo. Do tega bi lahko prišlo le v primeru, če bi obtoženec sprejel vse ukrepe, ki bi jih pred pričetkom izkopa skladno z varnostnim načrtom za izgradnjo kanalizacijskih priključkov v L. iz junija 2013, moral. Iz spisovnega gradiva pa je razvidno, da temu ni bilo tako.

6. Med spisovnim gradivom se na listovnih številkah od 39 do 57 nahaja varnostni načrt za gradbišče kanalizacijski priključki v L., ki ga je izdelala družba L. d.o.o., Inštitut za varnost. Na 17. strani tega načrta se nahaja popis varnostnih ukrepov, ki morajo biti sprejeti v zvezi s predvidenimi gradbenimi deli. Prva zahteva je, da morajo biti bočne strani izkopa zavarovane s polnimi opaži oziroma zagatnimi stenami, kakor tudi to, da se mora izkop izvajati pod nadzorom strokovne osebe. Naslednji varnostni ukrep se nanaša na odlaganje izkopanega materiala, kjer je predvideno, da je ob zgornjem robu izkopa obvezno zagotoviti vsaj en meter širokega prostega pasu, na katerem ni dovoljeno odlaganje materiala ali pa ta pas uporabljati za transportne poti. Prav tako je med ukrepi predvideno, da pomeni ustrezen kot izkopa 67,5 stopinj. Pod točko 5.6. pa je na 26. strani varnostnega načrta izrecno zapovedano, da je potrebno izkop v globino več kot 100 cm obvezno opravljati z upoštevanjem naštetih varnostnih ukrepov. Na vse navedene varnostne ukrepe opozarja tudi izvedenec M.P. v svojem izvedenskem mnenju na listovnih številkah 170 do 174 spisa in v zvezi s tem še dodaja, da bi bilo dela, med katerimi je prišlo do obravnavane delovne nezgode, potrebno nadzirati. Iz spisovnega gradiva in mnenja izvedenca, pa tudi fotografske dokumentacije in zapisnika o ogledu kraja delovne nezgode, je razvidno, da nobeden od zgoraj navedenih varnostnih ukrepov ni bil izveden oz. pred pričetkom dela sprejet, tako, kakor to tudi pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Sploh pa je iz spisovnega gradiva tudi videti, da obtoženec v času delovne nezgode na gradbišču ni bil prisoten, tako, da izkopa praktično, v nasprotju z varnostnim načrtom in uredbo, ni nadziral nihče. V zvezi s tem zagovornica navaja, da obtoženec ni imel namestnika in ga glede na to, da je opravljal dela po že zgoraj navedeni avtorski pogodbi, tudi sam ni mogel imenovati. Soobtoženi A.M. v zvezi s tem navaja, da obtoženec nikoli ni zahteval, da bi mu postavili namestnika, to pa je razvidno tudi iz obtoženčevega zagovora samega. Dejal je namreč, da je vselej, če je moral zapustiti gradbišče, to povedal ljudem, ki so bili za to usposobljeni, kar pa je bilo vedno ustno, nikoli pa pisno, pri čemer je tudi on pritrdil, da ga v času delovne nezgode tam ni bilo, saj je moral na delovišče 2 km stran. Hkrati pa je tudi dejal, da je tega dne zjutraj na delovišču v L. bil, v zvezi s tem pa pritožbeno sodišče meni, da bi obtoženec najmanj takrat moral videti, da pogoji za varno opravljanje del niso zagotovljeni in del ne dovoliti ali pa najmanj zahtevati, da se pred pričetkom izkopa vsi varnostni ukrepi zagotovijo. V zvezi s tem pritožnica v svoji pritožbi še navaja, da vzrok nesreče ne more biti v vodenju del ampak v izvajanju le-teh. V tem ji seveda ne gre pritrditi. Predhodna zagotovitev ukrepov za varno delo, za kar je bil nedvomno odgovoren obtoženec, tako na podlagi sklepa o imenovanju za vodjo del, kakor tudi na podlagi varnostnega načrta, je namreč za varnost delavcev bistvena predpostavka in šele tedaj, ko bi bili vsi varnostni ukrepi zagotovljeni, pa do delovne nezgode vseeno pride, je mogoče odgovornost za to prevaliti na neposrednega izvajalca. V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice, ko navaja, da so priče potrdile, da je obtoženec dal vsa navodila delavcem, kako naj varno delajo, pa pritožbeno sodišče opozarja samo na izpovedbe prič A.V. in E.S., ki sta dejala, da sploh nista vedela, kdo je na gradbišču za varnost gradbenih del kritičnega dne bil zadolžen. O objektivnih okoliščinah obravnavane delovne nezgode, prav tako pa tudi o krivdi obtoženca zanjo tedaj ni nikakršnega dvoma in pritožnica z nasprotnimi naziranji uspeti ne more.

7. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Preizkus izpodbijane sodbe v tej smeri je pokazal, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero le-te pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče v tej smeri nikakršnih pomislekov nima.

8. Ker tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je prizivno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, je bilo potrebno na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9. Obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, zato je dolžan obtoženi A.G. na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka. Le-te predstavlja sodna taksa, ki jo bo s posebnim sklepom odmerilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.